Silvo Baznik: Ne prekmalu ne prepozno, ravno pravi
čas za odhod na turo.
Z avtoceste zavijeva proti Bledu, kjer nadaljujeva vožnjo v Gorje in se pričneva vzpenjati proti Zatrniku. Prijazen voznik avtobusa je dal prednost osebnemu vozilu in tako omogočil hitrejšo vožnjo po vzpenjajoči se cesti. Na Zatrniku se že vrti pujsek za kasnejši obed v gostišču, midva pa voziva naprej do Mrzlega studenca, kjer odvijeva na makadam in med gozdovi pripeljeva po luknjah polnimi deževnice do planine Kranjska dolina in tu nadaljujeva vožnjo mimo planine Zajavornik do parkirišča in spomenika Pri rupah, ki je najino izhodišče današnje pohodne ture.
Hladno je in topla oblačila so dobrodošla, a že po nekaj stotih metrih sprva rahlega vzpona se dodobra ogrejeva in pospraviva zgornji oblačili v nahrbtnika. Tik pred prečenjem gozdne ceste je narejeno leseno stopnišče, ki olajša strmino in prehod ceste. Še nekaj vzpona je potrebno, da doseževa stičišče markirane poti s planine Zajavornik. Od tu dalje gre kolovoz proti Lipanci, ki ga kmalu zapustiva, ko stopiva na strmo bližnjico skozi gozd. Višje, tik pod planino, ponovno hodiva po kolovozu kakor tudi večje število pohodnikov in se skupaj podamo navzgor do bajt na planini Lipanci. Pred nami je lep mrzel dan z nekaj oblačnosti in sonca, kar je za hojo dobrodošlo.
Stopiva nad Blejsko kočo, kjer so že prvi jutranji obiskovalci, in po eni od številnih stezic doseževa travnati plato z večjo kotanjo z deževnico pod vzhodnim pobočjem Mrežc. Nekaj gorskega cvetja poskrbi, da upočasniva korak na strmini, ko stezica ubira pot zdaj levo zdaj desno in višje in višje, dokler ne stopiva na odprto pobočje in doseževa vršnji greben, od koder se odpro pogledi na visokogorje. V daljavi so južnobohinjske gore, bližje pa Viševnik, Selišnik, Draška vrhova, Debeli vrh in čez dolino Krme najvišji Triglav z Rjavino.
Ni kaj, že pogled na to, je vreden vsakega truda, ki ga vloži pohodnik pri vzponu na Mrežce. Kaj naju še čaka, si rečeva, ko sedeva pod vrhom in narediva premor.
Ne ostaneva predolgo in že naju noge ponesejo na 1965 m visoki vrh, od koder pokukava navzdol na planino Lipanco, ki ima sedaj že več obiskovalcev. Seveda brez fotografiranja ne gre in tudi več gora je videti kot še pred nekaj minutami. Zanimiv je pogled na sosednji Lipanski vrh, do katerega se bova povzpela z nekaj spusta in vzpona ob pletenicah in tako tudi narediva, previdno in s spoštovanjem do gore, ki nudi veliko lepega v vseh letnih časih. Vsak korak je pomemben, ko stopiva navzdol in nato navzgor in doseževa naslednji vrh, ki le z devetimi metri prekaša prejšnjega, a že nudi malce drugačne poglede na visoke vršace nad dolino Krme. Vrh ima nekaj skal, trav in cvetja, vse to pa obdaja ruševje. Pogled proti severovzhodu razkrije nadaljevanje stezice skozi ruševje in grapo ter nižje možnosti dveh poti proti naslednjemu vrhu. Leva gre pod skalnatim neimenovanim vrhom, desna pa pohodnika popelje na južno pobočje in na sam sosednji vrh. Stopiva navzdol po grapi. Nižje stezica odvije med ruševje in do razpotja, kjer greva desno pod sosednji vrh, na katerega se povzpneva ob pletenici in užijeva nove poglede na gore. Na višjem naslednjem vrhu, z imenom Brda, vidiva pohodnike in tja naju vleče. Na odprtem še vedno vleče mrzel veter, ki naju hladi, a v zatišju je že prijetno toplo, ko sestopiva do Lipanskih vrat, ki je stičišče poti iz Krme in Lipance. Srečava nekaj tujcev, ki so očitno navdušeni nad našo pokrajino in hodijo z Brd proti Lipanskemu vrhu, midva pa v nasprotni smeri po zahodnem pobočju turnosmučarske gore. Drživa se zgornje stezice, ki naju kmalu pripelje v sedelce pod vrhom, od koder je seveda zopet malce drugačen pogled na Triglav in sosede kakor tudi na dolino Krme globoko pod nama. Premagava še nekaj višinskih metrov in že stojiva na 2009 m visokih Brdih, od koder ugledava markantno Debelo peč in pred njo Okrogleža.
Na prostranem in razglednem vrhu se odločiva, da bova naredila popolni krog okoli Lipance in zato obiskala tudi naslednja vrhova. Prav nič se ne obirava, temveč se podava na pot. Z vrha greva proti vzhodu, se spustiva po skalnatem pobočju in doseževa stezico, ki z Lipanskih vrat preči pobočje, se obrneva bolj proti vzhodu, med skalovjem in travami doseževa najnižjo točko s sosednjim vrhom srečujoč vedno več pohodnikov. Na stezi s Spodnjih Brd je grupa glasnih pohodnikov in mimo njih se hitro povzpneva med ruševjem na vrh Okrogleža, ki se ponaša z isto višino kot Mrežce. Vrh je utesnjen z ruševjem in zato manj obiskan poleti. Bolj zanimiv in obiskan je pozimi, ko preko njega gremo na sosednjo Debelo peč. Kljub temu pa so zanimivi pogledi z drugega zornega kota tako na Triglav kot Brda in Debelo peč. Z vrha se spustiva po severni strani na spodnjo markirano pot in po njej mimo številnih pohodnikov na sosednji vrh, ki je očitno danes na najini poti najbolj obiskan.
Stojiva na najvišji točki najine današnje poti, na višini 2014 m, ki je hkrati tudi najvišji vrh na najini poti. Strme stene gore se spuščajo v dolino Krme na severu, greben proti severovzhodu pa na nižja vrhova Klečice in Stresenice, do koder segajo pokljuški gozdovi z vrhovi Črteša, Kleka in Strmca ter planinami, ki prekinjajo gozdnata pobočja. Na vrhu je pravi vrvež, a kljub temu ostaneva nekaj časa, da predahneva in se okrepčava, potem pa greva zopet na pot. Spustiva se navzdol, obideva Okrogleža in nadaljujeva sestop na Spodnja Brda.
Sledi strm spust do planine Lipanca, ki ima še vedno veliko obiskovalcev, midva pa greva med gorskim cvetjem na kolovoz in po njem nazaj na parkirišče Pri rupah, kjer zaključiva današnje potepanje po gorah. Pred nama je le še vožnja do doma, kjer bo potrebno urediti današnje fotografije in se prepustiti dogodkom, ki so še pred nama do zaključka današnjega dne.