Silvo Baznik: Kdor čaka, dočaka in tako sva končno našla
skupni prosti dan za turo v gore.
Po avtocesti in nato mimo Tržiča skozi zadnji predor in naslednji hip na levem ovinku zapeljem ob cestarski bajti na makadamsko cesto, kjer parkirava. Mine minuta in ustavita še dva avtomobila s pohodniki. Pohitiva s preobuvanjem. Nahrbtnika poletita na hrbta, palice v roke in greva na pot.
Stopava po slabši gozdni cesti, ki kmalu preči hudournik, se rahlo vzpne in preide v kolovoz, ki se vztrajno vzpenja in naredi nekaj ostrih ovinkov. Pogled se pomudi na Ljubelju in poti na Zelenico med severnimi pobočji in melišči Begunjščice in južnimi gozdnatimi pobočji Ljubeljščice. Kmalu se izza grebena Ljubeljščice pojavita Vrtača in Palec in daleč za njima še Stol. Včerajšnja vremenska napoved se je skisala in na nebu so oblaki, ki preprečujejo sončnim žarkom, da bi polepšali ostenja gora, a po drugi strani je dan kar pravi za pohodnike in se zato prav nič ne pritožujeva, ko stopava navkreber. Le rahel vetrič je najin spremljevalec, ki duši zvok kamenja pod najinimi čevlji, ko kolovoz preči zaraščena melišča in naju pripelje v gozdnati predel, kjer kolovoz zapirajo lesena vrata s prehodom za pohodnike. Prestopiva leso, se še malo povzpneva in že hodiva po večji jasi, od koder je lep pogled na Hanževo sedlo in Veliki vrh na njegovi desni. Narediva kratek posvet in odločiva nadaljevati v smeri planine Korošice. Kolovoz se strmo vzpenja in ob njem se pase živina črnobele barve. Njihovi pogledi pospešijo najino hojo in že sva na višji jasi, od koder je ponovno lep pogled na Begunjščico, Stol, Vrtačo in Palec. Tu zapustiva kolovoz in greva po stezici desno in se povzpneva na planino, kjer stoji ograjena koča. Stopiva do koče in nekaj minut posediva ob okrepčilu in pogledih na cilj najine poti, a do tja naju loči še precej poti in zato se ne obirava, temveč stopiva preko pašnikov po stezici, ki pelje na Hanževo sedlo.
Ob poti je številno gorsko cvetje, ki poskrbi, da pot ne mine prehitro. Stopiva mimo napajališča, prečiva južna pobočja Košutice in narediva še zadnji vzpon do sedla, kjer se tri pohodnice ravnokar odpravljajo na pot in vzpon na Veliki vrh. Hanževo sedlo je pravi cvetni raj in tako občudujeva različne svišče, dišeče nageljne, pogačice, ranjak, dlakavi sleč, pelin, sončece in še in še. S sedla, ki je istočasno tudi državna meja, greva levo po potki navzgor in ob poti zaslediva prve planike, višje še alpsko veleso in osate ter ocvetele jegliče. Ne manjka kamnokrečov niti šetrajev. Vse to nama polepša pot na greben in ko ga doseževa, stopava dalje po stezici in na trenutke po ozkem grebenu, se ob pletenici povzpneva na eno od številnih vzpetin, da končno doseževa predvrh gore.
Medtem so številni oblaki prekrili Košutnikov turn in par drugih vrhov Košute, nekaj meglice se vleče na Velikem vrhu, midva pa se dobre volje pripraviva za spust in nato vzpon na sosednji vrh. Včasih še ni bilo pletenice, ki sedaj pomaga pohodnikom, da premagajo kratek strm spust. Poprimeva za pletenico in vzvratno sestopiva v sedelce in nato navzgor na vrh Košutice, ki je hkrati najvišja točka najine današnje ture na višini 1968 m. Hladno je in zato najprej oblečeva topla oblačila ter se nato prepustiva okoliškim pogledom in hrani iz nahrbtnika, ki zamika tudi črnega pernatega prijatelja in seveda mu nekaj dobrot ne odrečeva. Za vse jih je dovolj.
Na vrhu nisva sama. Nekaj jih odhaja in nekaj prihaja in vrh nikakor ne sameva. Po daljšem odmoru se odpraviva z gore. Pot gre po zahodnem grebenu, sprva med travami, nato postane strmo, se spustiva v strmo kratko grapo in levo zopet na razgleden greben in po potki, polni drobirja, navzdol do razpotja, kjer greva levo, medtem ko pot po grebenu nadaljuje do koče na Ljubelju. Zaslišiva piš vetra in se ozreva v nebo. Jadralno letalo naju preleti in se izgubi izpred oči. Nadaljujeva sestop. Sprva med ruševjem in nato skozi gozd naju stezica popelje nad planino. Malce se spustiva, a ker je razgled prelep, se ustaviva in skleneva narediti premor. Pri koči na planini je veliko obiskovalcev, midva pa imava svoj mir in pogled na gore nad Ljubeljem in to nekaj šteje. Kljub nekaj oblačnosti posije sonce in postane toplo.
Po odmoru sestopiva do kolovoza, srečava nekaj pohodnikov, ki se vzpenjajo v sedaj soparnem dnevu in po njem po jutranji poti vzpona sestopiva v dolino in do parkiranega avtomobila. Pohodna tura je zaključena, pospraviva pohodno opremo, sedeva v avtomobil in se odpeljeva proti domu.