Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kam na plezanje po službi

  14.06.2018
G-L:  "Kibubazin" 


četrtek, 14. junij 2018, ob 05:28, Mojca Stritar Kučuk, ogledov: 244

Kibubazin: Dolgi poletni dnevi nam omogočajo, da se po službi (ali pred službo, če delamo popoldne) zapodimo še v naravo ...

... - da se nadihamo, preznojimo in vsaj malo naplezamo. Tole je nekaj najljubših popoldanskih plezališč Kibubine ekipe.

Primorska

Primorci gredo radi v plezališče Dolge njive nad reko Sočo, nekoliko izven Nove Gorice. Dostop je kratek, smeri so zanimive, poleti pa je popoldne že v senci, tako da vročina ni preveč moteča. Slabosti? Zlizana skala in stalen hrup z bližnje ceste.

Druga priljubljena točka je Vipavska Bela v soteski nad Vipavo. Smeri so različnih težavnosti (tiste lažje so seveda bolj zlizane), stena je popoldne v senci in dostopa je malo. Če je vendarle prevroče, se lahko ohladimo v potočku nekaj metrov nižje.

Pozabiti ne smemo niti na plezališča onstran slovensko-italijanske meje. Dve dobri izbiri sta Doberdob (Doberdo, dokaj majhno plezališče za bolj nepoletne mesece) in Sesljan (Sistiana), ki je tik ob morju. Ko je plezanja dovolj, se lahko vržemo naravnost v vodo!

Osrednja Slovenija

Le kdo ne pozna Turnca, kjer se je začel kaliti prenekateri ljubljanski plezalec? Še danes se tam zbere dobra družba, če k temu dodamo še možnost po-/predplezalnega teka na Šmarno goro ali Grmado, pa lahko spregledamo tudi skale, ki so zlizane, kot pritiče tako obiskanim plezališčem.

Na gorenjski strani je priljubljen Kamnitnik, manjše plezališče v Škofji Loki s parkiriščem direktno pod steno. Prevladujejo kratke in lažje smeri (do 6a), se pa najde tudi kar nekaj težjih. Plezališče je opuščen kamnolom konglomerata, ki tvori res zanimive oprimke in stope, poleg tega je pa še všečno pisanih barv: rdeče, rjave in sive. Edini problem je, kot običajno, zlizanost.

Ob Kamniški Bistrici blizu Domžal je Šumberk z lažjimi smermi v levem in sredinskem delu ter težjimi na desni, kjer je tudi previs. Skala je krušljiva, varujemo pa z dobro obiskane sprehajalne poti pod stenami, tako da previdnost ni odveč. Dostop je kratek in lahek, parkirišče prostorno, poleti je spodnji del stene ves čas v senci, bližnji prostor ob reki pa kar kliče k meditaciji ...

Na južni strani Ljubljanske kotline je Iški vintgar z lahkim, udobnim dostopom. Spodnji del stene je zelo razčlenjen in nudi vse, od najlažjih do res težkih previsnih smeri, za ohladitev pa poskrbi ena od najlepših slovenskih rečic. Žal je poleti tako ugodna za kopanje, da se sicer prostorno parkirišče lahko pošteno zapolni. Zgornji sektor je v gozdu, smeri so lahke, a zelo lepe in prijetne tudi v vročini. Slaba stran Iške? Klopi, klopi ...

Zagreti športni plezalci iz Gorenjske in okolice Ljubljane pa imajo še eno ugodnost, ki jim jo omogoča osrednja lega - če avtoceste niso zabasane, lahko v razmeroma kratkem času švignejo tudi v nekoliko bolj oddaljena plezališča, npr. Vipavsko Belo ali Kotečnik. V hladnejših mesecih ali slabšem vremenu pa kot zlata rezerva ostajata dve zaprti plezalni steni. V Plezalnem centru Ljubljana je visoka stena, Balvanija pa omogoča balvansko plezanje. Na obeh lokacijah so smeri vseh težavnosti, ki jih redno spreminjajo, tako da je vedno zanimivo, a žal s centralno lokacijo pride tudi najvišja cena vstopnice.

Štajerska

Štajerska plezalna klasika je seveda Kotečnik pri Celju s številnimi lepimi, dolgimi in raznolikimi smermi vseh težavnosti. Skala se hitro suši, žal pa se ne more izogniti niti zlizanosti niti gneči. Namig: v bližini je doma dobro pivo …

Manj obiskana alternativa Kotečniku je Kamnik (ki v tem primeru ni mesto pod Kamniškimi Alpami), senčen in primeren za vroče dni. Plezališče Pod Reško planino pa je nekoliko bolj izpostavljeno soncu in se hitro posuši, tako da je dobra izbira za hladnejše dni ali prvo plezanje po dežju.

eXTReMe Tracker