Srednji svet: UTVV-jeva enajsta ogledna tura sezone in moj enajsti izlet na Snežnik v tej sezoni.
Druženje s tekači in v družbi narave
Prebral sem nekaj vtisov z razstave o Snežniku: »Za ogled in razumevanje teh slik moraš ljubiti naravo. Šele takrat lahko dojameš njihovo lepoto […] Lepo je, če človek izkoristi možnost ustvarjanja […] s temi slikami sva še enkrat podoživela vse lepe, pa tudi težke trenutke s službovanja na Snežniku. Z vsako razstavo najdeva kakšno sliko, ko se sprašujeva, kje si pa to slikal. Ja, Snežnik ima tisoč in tisoč obrazov. In prav v tem je njegova lepota.« Petek je zadnji dan te razstave v Pumpa baru in obenem edini ta teden, ko grem lahko tja.
Pokličem Andreja, ali ima zame posnetke. V telefonu se sliši, da je nekje zunaj. Ideja – v soboto zvečer bi rad šel na Snežnik. »Greš gor?« »Koča bo odprta samo v soboto, za nedeljo je napovedano slabo vreme.« Po mojem kratkotrajnem molku doda: »Zaenkrat tako kaže. Bom videl v soboto.« Nenavadno ravnanje … ampak tako je. Nekateri še sedaj ne razumejo, da so imeli pri Slavcu in Janji nadstandard, sedaj pa ima koča standardno oskrbo. Misel na Snežnik potisnem na stran, vendar je ne odpišem.
Včeraj na Knežaku, danes na Golaku. Ultratekači Vipavske doline imajo svojo enajsto pripravljalno turo v sezoni in želim jih pričakati na vrhu. Običajno na izlet ne grem tako zgodaj, vendar je vedno kaj drugače. Tudi smreke so videti drugačne, kot sem jih vajen … zagledal sem se v krošnje dreves in zaneslo me je na gozdno cesto, ki pelje vstran. Kako lepe smreke sem videl … naključij ni. So le dogodki, katerih vzrokov ne poznamo.
Počasna hoja je moja nuja. Obenem imam časa dovolj. Nekoliko pred kočo se ustavim pri skalah, kot v tla zasajene stojijo nad potjo. Postajam in kukam skozi objektiv. Ponovno nisem zadovoljen s posnetki. Teh skal kratko malo ne znam videti na pravi način. V soimenjakovi koči pozdravim osebje, potema pa se podam proti vrhu. Tekačev še ne bo kmalu. Zakaj po naravi tečejo, ko pa je vožnja s kolesi učinkovitejša? Gozd se odpira, svetloba razširja, snežna odeja debeli. Podobno se sprašujejo turni smučarji: zakaj ljudje hodijo pozimi peš soncu naproti. Razlog je preprost: različni načini, drugačni občutki.
Mali Golak je gora z velikim, 360-stopinjskim razgledom. Danes se vidijo Grintovci, Julijci, Karnijske in Dolomiti. O, na obzorju sta tudi Učka in Snežnik! Zgodilo se je, da sem imel na njem 360-stopinjsko meglo … včasih pa ima le 15 stopinj pod ničlo. Dan je izjemen. Uživam v brezdelju, pravzaprav v miru na vrhu, in čakam. Stezičarjev še ni videti. Sneg jih na poti iz Tihe doline krepko ustavlja. Njihova današnja trasa ima le sedemnajst kilometrov. Kratko, a jedrnato. 'Le' pa ima pomen zgoljFdrugo s zanje, zame ne.
Vznemirljivo je, ko zaslišim prve glasove ljudi, ki jih čakam. Še malo, in prišli bodo mimo. Z vrha se umaknem v borovje, da je presenečenje večje. Tudi Andi, ki je edini vedel, da bom na vrhu, je presenečen. Opazujem zadovoljne obraze, ki kapljajo na vrh. Hitrejše je sneg po poti toliko ustavljal, da počasnejša skupina prihaja kmalu za njimi.
Med spustom k Iztokovi koči pozabim dogovor s samim seboj, da se bom danes gibal umirjeno. V družbi tekačev ne zmorem hiteti počasi. Bolečino v hrbtu sem izgubil že nekje na poti navzgor. Tek navzdol je enako samoumeven kot čajčkanje pred Iztokovo kočo. Počitek je kratek in prva skupina že odteče proti Čavnu. Kanim jih ujeti pri koči Antona Bavčerja. Hiter povratek do avta je zame bolj adrenalinski kot hitra vožnja po gozdni cesti. Edini način je, da na Čavnu ujamem najhitrejšo skupino. Vrtenje volana po teh lepih gozdovih mi je sprostitev in užitek.
Na čavenski cesti pripeljem do večjega, a preglodanega snežnega zameta. V blatu so globoke kolesnice. Ne tvegam, da ne nasedam. Med hojo srček ponovno bije v ritmu narave. Kaj če bi tekačem stopil naproti? Hitim na Modrasovec. Nenavadno se mi zdi, da pridem na vrh, a jih ne srečam. Na tekače sem vajen čakati, s pločevinko temnega piva čas hitro mineva. Nekaj ni v redu! Kličem Andija – pred desetimi minutami so že odšli od koče naprej. Ojej! Nisem dobro razumel, kje točno so potegnili današnjo pot. Nič ni samo po sebi umevno. Včasih nesporazumi botrujejo naključjem – kdo ve, ali bi sicer sploh kdaj stal na Velikem Modrasovcu.
Prvo skupino bi rad ujel na Predmeji, saj se vendarle morajo preobleči! Drugi bom šel naproti, da jih dobim pri skalah nenavadnih oblik. Že nekaj časa ne ravnam več 'na izi'. Poženem najprej noge, zatem še avtomobilski motor. A kaj, ko tekačev ni pri parkiranih avtih. Zakaj nisem pri koči pričakal vsaj druge skupine? Ponovno se ženem navkreber, ponovno sem prepozen, predvsem prepočasen. Preveč sem hotel in na koncu dobil manj.
Prva skupina je naredila dodatni krog, na Predmejo pride za drugo. Pri lesenih klopeh si privoščimo druženje ob temnem pivu. Mrzli se me spomni s Snežnika in me opomni, da še nisem poklical Andreja. Pogledam na uro, ali je za klic pravi čas. Še nekdo omeni Snežnik v povezavi s svojo družino – nemudoma pokličem Andreja. »Lahko prideš,« se v telefonu sliši kot dovoljenje, a gre predvsem za informacijo, da bom lahko v koči prespal. Temno pivo pa še kar naprej teče v naše kozarce in grla.
Družba na klopeh se počasi redči. Koliko časa še imam, da na Snežniku ulovim sončni zahod? Preoblečem se v rezervno obleko, krepko prepoteno pa sušim na zadnjih sedežih avta. Zrak je vroč, sonce močno sije – v uri in pol vožnje se bo verjetno posušila.
Na Knežaku nimajo kruha, ki ga je naročil Andrej, imajo pa zame WC. Naročeno dobim v Bistrici. Vožnja po snežniških gozdovih je povsem druga muzika, tudi v avtu se vrti drug CD. Na tej strani gore prevladuje smreka, šele višje se začenja bukov gozd. Snega je na Sviščakih veliko, krepko zmehčan se melje pod nogami. Nasproti hodeče zanima, kam se mi tako mudi. Nikamor … obleka naredi človeka, tekaška pa ustvarja tekaški korak, tokrat mi je v užitek, ki se mu ne želim odpovedati.
Prehod v gornje nadstropje gore je zame vedno nekoliko dramatičen. Še posebej zadnji ovinek pod obračališčem. Sence redkih smrek, ki mi v megli pomagajo v razpoznavanju terena, se raztegujejo preko gazi ali pa kar počez po snegu. Zadnjo strmino si najraje vzamem po kratkem grebenu. V soncu, ki je že nizko nad obzorjem, se lesketata bližnji sneg in oddaljeno morje. Kdor mu želi iti naproti, mu sredstva niso najpomembnejša. Še malo in bom v koči, kjer sem že dolga leta tudi gost, ne le obiskovalec. Enako, kot velja za samo goro.
Kaj imata Golak in Snežnik skupnega? Do nekaterih spoznanj prihajam v interakcijah, v odnosih z ljudmi, nekatera pa lahko ozavestim le v pristni naravi. Poleg tega se na obeh gorah počutim prijetno in se nanju rad vračam. V njima čutim nekaj skrivnostnega. Motive lažje začutim in opišem, kot vidim in fotografiram. Za kaj več pa bom moral še kdaj na Golak.
Iztok Snoj