Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Elbrus - 2018

Bojan Ambrožič: odprava in tek na najvišji vrh Evrope 

Elbrus z višino 5642 metrov velja za najvišji vrh Evrope in s tem sodi v kategorijo the seven summits“.
Okoli novega leta sem izvedel, da na vrh Elbrus poteka tudi tek – Red Fox Elbrus Race. Moj cilj je postal aklimatizacijski vzpon na vrh Elbrusa in za tem še udeležba na omenjeni tekmi. Hitro mi je postalo jasno, da bo to finančno precej zahteven projekt. Vendar sta me na mojo srečo finančno podprli podjetji Fritid in MojFasader.si.
Na Elbrus zaradi varnosti tudi nisem hotel iti povsem sam. Tako sta se mi pridružila še kolega Nejc Juvan in Anja Mustar.

To je bila moja prva odprava in odločil sem se, da jo organiziram povsem sam. Spraševal sem ljudi, ki redno organizirajo odprave na goro. Vendar so mi vsi po vrsti povedali, da vzpon na goro brez ruskega vodnika ni dovoljen, da je nujen najem lokalne agencije, ipd. Vendar mi to ni vzelo volje. Kasneje se je izkazalo, da nič od tega ne drži in da gre lahko vsak na goro brez vodnika. Pač pa je postalo jasno, da je na Elbrusu zelo zelo mraz (tudi do minus 30 °C) in da za take razmere nimam primerne opreme. Nakup opreme (višinskih gojzarjev, puhovke, rokavic, itd) je že v štartu podražilo odpravo za vsaj tisoč evrov.

Proti Elbrusu smo se odpravili 28. aprila z letališča na Dunaju. Prek letališča v Moskvi smo leteli v mesto Mineralnye Vody (dobesedno Mineralen Vode). Najpomembneje, na letališču v Moskvi smo kupili rusko SIM kartico z 12 GB prenosa podatkov, kar nam je omogočilo uporabo brezžičnega interneta na gori. Ko se je v Mineralih Vodah na traku prikazala naša prtljaga se mi je zelo oddahnilo, saj bi v primeru izgube prtljage bila naša odprava pokopana še preden bi se zares začela. Nato nas je čakala tri urna vožnja s taksijem skozi dolino Baksan do vasi Azau na vznožju Elbrusa.

Azau je majhna turistična vasi z nekaj hoteli, gostilnami, majhno trgovinico, izposojevalnico opreme in bankomatom. Najpomembneje, pa da se tu začne gondola proti vrhu Elbrusa. Pravzaprav sta tu dve gondoli, ki potekata vzporedno. Prva je stara nihalka iz leta 1959, druga pa moderna kabinska žičnica iz leta 2009, zgrajena za olimpijske igre v Sočiju. Prva je precej cenejša (800 rubljev = 10 €), vendar ji jaz glede na njen videz ne bi zaupal življenja. Zato smo se ves čas vozili samo s kabinsko žičnico, ki stane 1200 rubljev (16 €). Gre za sistem treh žičnic z najvišjo postajo na višini 3847 metrov, kar je za primerjavo pet metrov višje, kot pripelje žičnica na znameniti Aguile du Mudu na Mont Blancu.

V Azau smo prispeli ob osmi uri zjutraj. Po celonočnem potovanju smo v hotelu zaspali kot ubiti. Po kosilu pa smo se že odpravili na prvi aklimatizacijski vzpon.
Iz Azau, ki leži na že kar zavidljivi višini 2350 m, smo se po smučišču vzpeli skoraj do vmesne postaj žičnice Mir na višini 3500 m. Jaz sem bil aklimatiziran od vzpona na Monte Roso in nisem imel nobenih težav s višino. Kolega, pa sta močno čutila višino. Tako, da me je zelo skrbelo, kako bo šele višje. Na srečo sta bila le zelo utrujena od potovanja.

Takoj naslednji dan smo se z žičnico zapeljali do postaje Garabaši (Garabashi, 3847 m). Potem pa smo se odpravili na počasen aklimatizacijski vzpon po pobočjih Elbrusa.
Vreme je bilo odlično in nenavadno toplo. Zato smo imeli dovolj časa, da se počasi privajamo na višino. Kot neformalni vodja odprave sem vztrajal, da hodimo počasneje, kot bi lahko in da naredimo en dolg aklimatizacijski postanek na vsako uro hoje. Vse to z namenom, da smo se lažje navajali na višino. Po mojih izkušnjah je na višini potrebno tudi ogromno piti. Brez debate in diskusij smo obvezno pili na vsake pol ure, tudi če nismo bili žejni. V hribih ni demokracije.

Sama pot na Elbrus je zelo lahka. Kot se je izkazalo tudi cepin ni potreben. Sam sem sicer nosil whippet – pohodno palico z integriranim cepinom. To je zagotovo najboljša varianta za vzpon na Elbrus. Prav tako so nujne pohodne palice in dereze, ker se hodi po ledeniškem ledu, ki je trd kot hokejska ledena plošča. (Navadne verižne dereze žal niso dovolj.) Na območju, kjer poteka pot, večjih ledeniških razpok ni. So pa na obeh straneh poti in vsako leto nekaj gornikov pade vanje, ker zaidejo s poti v megli. Zato nikar brez GPS sprejemnika!
Sam sem se na gori navigiral z uro Garmin Fenix 5X, trenutno po vseh testih najboljšo, a žal tudi najdražjo (ok. 700 €), outdoor uro na trgu. (Več o tej uri pa v posebnem blogu.)

Na drugi aklimatizacijski dan smo se mimo koče Diesel (4100 m) povzpeli do vrha Pastuhovih skal (ok. 4800 m). Te skale niso nič posebnega ali zanimivega. Gre preprosto za edine skale na južnem pobočju Elbrusa, saj je povsod drugod naokoli ledenik. Kolega sta tu imela dovolj. Sam pa sem se mimo zakopanega ratraka (4950 m) vzpel do začetka prečnice pod vzhodnim vrhom Elbrusa na višino 5060 m.
Na višini 5000 m je le še polovica zraka, kot na morju. Zato sem zadnjih sto višincev lahko naredil le pet korakov, preden sem se moral ustaviti, da sem ujel sapo. Vendar počutil sem se odlično. To je tudi najvišja višina na kateri je delal mobilni internet. Saj to je neverjetno, ampak ja: na višini 5000 m je delal brezžični internet in lahko sem v živo prek funkcije Facebook live v Slovenijo poslal nekaj pozdravov, da je z mano vse v redu.
Žal je bilo le nekaj pozdravov, saj se je zaradi hudega mraza baterija mobitela spraznila v eni sami minuti. Potem pa se mi je že mudilo nazaj navzdol, saj zadnja žičnice pelje ob 16.30. Na srečo gre navzdol po pobočju skorajda samo od sebe.

S tem je bila naša aklimatizacija opravljena. Odločili smo se, da gremo na vrh Elbrusa čez dva dni, ker je bila vremenska napoved zelo dobra. Nato pa je kazalo na izrazito poslabšanje vreme.
Prvi dan smo izkoristili za počitek in vzpon z žičnico do Sodčkov. Sodčki so najbolj znana koča na Elbrusu. Kot že ime pove, so v obliki sodov. In to ni naključje. Včasih so bile to ogromne posode za dizelsko gorivo. Danes pa so preurejene v zasilne planinske koče. WC na koči je bil že večkrat proglašen za najslabšega na svetu. Preverjeno, drži! Kočo smo rezervirali že več mesecev vnaprej. Vendar ko smo prišli tja v koči ni bilo nikogar.

Sodčki ležijo precej nizko – na višini le 3700 m. Zato smo se odločili, da se vzpnemo do koče Diesel, ki leži na višini 4100 m in je zato precej bližje vrhu gore. Na srečo smo v tej koči dobili prosto sobo in to le za 800 rubljev (11 €). V koči ni vode ali hrane. Je pa plinski štedilnik na katerem si lahko stalite sneg. Mi smo se raje spustili so gostilne pri postaji Garbaši, kjer imajo poceni in dobro hrano, vred z odličnim slaščicami. Nato smo v koči le še čakali na naslednji dan, da se naš vzpon prične.
Zaradi vznemirjenosti sploh nisem mogel zaspati. To je to!

Iz postelje smo vstali ob 2. uri zjutraj in s turo pričeli v soju čelnih svetilk ob 2.45. Sama vzpon se zelo vleče, saj do začetka prečnice, prve štiri ure, poteka samo naravnost navzgor po pobočju Elbrusa, brez ovinkov. Nato se eno uro hodi prečno proti levi pod vzhodnim vrhom Elbrusa do sedla na višini 5300 m.
Do sem smo se vsi počutili odlično, saj smo se dobro aklimatizirali. Zadnjih 300 višincev do vrha Elbrusa pa se je zelo vleklo, saj se je zelo poznalo pomanjkanje kisika.
Vzpon je tudi na tem delu tehnično lahek. Tik pod vrhom Elbrusa je še daljša ravnina, ki jo kar ni videti konca. Prav na koncu te ravnine pa je 30 m visok hribček, ki predstavlja vrh Elbrusa. Verjeli ali ne, tako se pozna višina, da sem se moral teh zadnjih 30 m moral kar dvakrat ustaviti.
Za vzpon na vrh Elbrusa smo od koče Diesel potrebovali šest ur in pol. Meni pa je postalo jasno, da bom na tekmi z lahkoto vsaj še dve uri hitrejši.

Kaj prida razgleda z vrha Elbrusa ni, ker razgled zakriva vršna planota in pa vzhodni vrh. Razgled je le proti severu, proti območju Pjatigorsk in Mineralnim Vodam. Sicer pa smo imeli vreme brez oblačka in le z malo vetra. Kljub temu je bilo na vrhu temperatura minus 20 °C.
Podobno kot na Mont Blancu, sem tudi na Elbrusu blage učinke višino začel čutiti šele na sestopu. Na srečo je šlo le za lažji glavobol, ki mi ga je aspirin takoj pozdravil.

Naslednji dan sem si izposodil smučarsko opremo in ves dan smučal na smučišču. Proge so zame hitro postale dolgočasne. Zato sem raje smučal po ledenikih v okolici smučišča. Garmin mi je nameril, da sem prevozil kar 38 km. Ker je smučišče tako visoko, je bila to zame hkrati tudi odlična aklimatizacija za obe tekaški tekmi, ki me čakata.
Prva tekma je bila vertical kilometer. Gre za tekmo na kateri je bilo potrebno teči tisoč višinskih metrov iz Azava do postaje Mir po smučišču v razdalji 3,6 km. Hkrati je bila to tudi kvalifikacijska tekma za tekmo na vrh Elbrusa.
Le kdor teče pod dvema urama, se lahko udeleži glavne tekme.

Dan pred tekmo smo opravili še zadnjo aklimatizacijo v vzponom na goro Čeget. Do tja peljeta dve zastareli sedežnici. S Čegeta naj bi bil najlepši pogled na Elbrus. Žal je bilo vreme slabo in smo Elbrus komajda videli. Vremenska napoved za naslednje dni pa se je samo še slabšala.

Končno tekma!
Na štartu vertikalnega kilometra nas je bilo rekordnih 410 tekmovalcev. Tekma pa je štela tudi za Rusko državno prvenstvo. Rusi so že od začetka navili zelo močan tempo. Vendar so tudi meni stekle noge. Počutil sem se odlično in pridobival mesto za mestom. Ob tem sta me povsod, kjer je bilo to mogoče, spodbujala še Anja in Nejc. Kar nisem mogel verjeti, ko sem videl, da sem se prebil v ospredje.
Po prvih 600 višincih sledi nekoliko položnejši del. Tu sem se počutil tako močan, da sem lahko celo tekel. V cilju sem bil na enajstem mestu. Ker bo večina tekačev, ki so bil uvrščeni pred mano, na glavni tekmi tekla iz Azau na vrh Elbrusa, so mene postavljali celo za glavnega favorita za zmago na teku od Sodčkov na vrh Elbrusa. Moja glavna skrb pa je bila, ali tekma sploh bo, saj je bila vremenska napoved zelo slaba.

Dan pred tekmo sem se odpravil na Sodčke, saj bo štart teka naslednji dan ob 7. uri, kar je bolj zgodaj kot vozi prva žičnica. Spanje in hrana v Sodčkih sta bila na moje presenečenje zavidljivo dobra. Organizatorji pa se še vedno niso odločili ali tekma na vrh bo. Povedali so nam, da nam dokončno povedo zjutraj pred štartom.
Celo noč je snežilo. Eno uro pred štartom pa se je vreme umirilo in zagotovili so nam da tek na vrh Elbrusa bo.

Vreme je bilo zelo mrzlo. Nase sem nadel kar tri pare hlač (podhlače, hlače in veterne hlače). Za tekmo sem si tudi sposodil letne gojzarje (1200 rubljev), saj so bili moji gojzarji La Sportiva Spantik enostavno pretežki za tekmo. (Vsak gojzar namreč tehta kilogram in pol, vred z derezami pa skorajda dva kilograma.) Med obvezno opremo je poleg derez sodil tudi plezalni pas s samovarovalnim kompletom in pa debele rokavice s protektorji. Nosil sem tudi nahrbtnik z enim litrom kokakole, saj pijače na okrepčevalnicah ne bo. Za vsak slučaj pa sem vzel še svojo debelo puhovko, ki zdrži minus 30 °C.

Štart!
Čakalo nas je 1900 metrov vzpona do vrha Elbrusa. Pri postaji Garabaši sem se prebil na absolutno tretje mesto. Počutil sem se zelo močan in pripravljen, da med prvimi dosežem vrh Elbrusa. Potem pa je spet začelo snežiti in pihati okrepljen veter. Zaradi megle se ni videlo niti zastavic, ki so bile le 30 m narazen. Največjo težavo pa je predstavljal nov sneg. Že tako se je težko gibati na tako veliki višini. Predstavljajte si kako je šele težko, če je treba celo pot gaziti sneg do gležnjev. Tek na vrh Elbrusa je dobil kolesarsko taktiko. Nihče ni hotel iti naprej, saj bi moral on opravljati garaško delo gaženja. Po slabi uri tekme, na kontrolni točki pri Pastuhovih skalah (4800 m) pa nam organizatorji povedo, da je tekma zaradi slabega vremena skrajšana in da se bo teklo le do Sedla na višini 5350 m.
Najslabše pri vsej stvari pa je bilo, da cilj ni na sedlu, ampak pri Sodčkih. To me je ubilo in mi vzelo vso motivacijo. Nikoli ne bi prišel na to tekmo, če bi vedel, da moram teči še navzdol. Predobro se zavedam, da sem dober samo v teku navzgor, teka navzdol pa inherentno ne maram.

Sicer sem moral kasneje priznati organizatorjem, da so imeli prav. Vreme je bilo res obupno in bilo bi prenevarno, da bi bil cilj na vrhu, saj bi najbrž kdo zmrznil: temperatura so bile pod minus 20 °C. V nekem trenutku sem hotel trak zamenjati s podkapo. Vendar ni šlo, saj se mi je trak primrznil na lase. Moje prste na rokah so rešile zelo tople puhaste rokavice. Težava le teh pa je bila, da so te rokavice tako velike, da sem z njimi zelo težko držal pohodne palice. Najslabše pri vsej stvari pa je bilo, da sem zelo slabo videl. Zato sem višje na prečnici stopil izven poti in se le za las ujel, da nisem padel v ledeniško razpoko. Zaradi varčevanja s stroški si nisem kupil sončnih očal z dioptrijo. Namesto njih sem na navadna očala z izolir trakom nalepil stekla starih sončnih očal. Vse je delovalo dobro dokler mi ni oboje zamrznilo. Na okrepčevalnici na Sedlu so mi ponudili majhno skodelico čaja. Le tega nisem spil, ampak sem ga zlil na očala, da sem jih odtajal.

Žejen se odtekel proti dolini. Zelo sem pazil, da nisem zapel z derezami za hlače ali si zvil gležnja. Poskusil sem se voziti po pobočju po riti. Vendar to ni bilo dovolj hitro. Moral sem teči. Od Sodčkov na višini 3700 m do Sedla na višini 5350 m sem potreboval 2 h 50 min 5 s, za spust navzdol pa 50 min in 3 s. S tem sem dosegel absolutno deveto mesto in tekmo zaključil v elitni deseterici. Mislim da moram biti s tem rezultatom v vseh pogledih zelo zadovoljen. Najbolj pa zato, ker nisem imel nobenih težav z višino. Sedaj vem, da se lahko lotim še hujših izzivov (npr. tek na Pik Lenin).

BojanAmbrozic, 10.05.2018
ODPRAVA IN TEK NA ELBRUS (5642 M)


 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti