Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... predsednik PZS: Planinske poti največji športni objekt v Sloveniji
Novi predsednik Planinske zveze Slovenije Jože Rovan je prekaljen hribovski maček: bil je gorski stražar in planinski vodnik, že desetletja je eden najvidnejših markacistov in eden najzaslužnejših za predlani odprto Slovensko turnokolesarsko pot, ki je nastala po vzoru Slovenske planinske poti. »Čaka nas obilo dela in glede na to, da smo večinoma zaposleni, delo v organih PZS pa je naša prostovoljna dejavnost, nikakor ne bo lahko,« je pred tednom dni ob izvolitvi povedal Rovan, ki je zaposlen kot profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer predava predmet Statistična analiza.
Menda ste strasten turni smučar?
Drži, turno smučanje je moja prva ljubezen, še raje ga imam kot hojo po gorah in turno kolesarstvo. Čez pršič do kolen ga ni. V nedeljo sem bil pod Kriško steno, bilo je krasno.
V kakšnem stanju prevzemate PZS od dosedanjega predsednika Bojana Rotovnika?
PZS se je v zadnjem obdobju zelo posodobila v organizacijskem smislu, prej nismo imeli evidentiranega članstva, zato nismo mogli imeti zavarovanja z asistenco. To je zdaj urejeno. Uredili smo e-poslovanje, naša spletna stran ima izjemen obisk, imamo piarovsko službo, poslovanje z društvi se v vse večji meri prenaša na elektroniko. Zdaj imamo v globalnem informacijskem sistemu povezano celotno članstvo, več kot 57.000 planincev. Zelo smo napredovali v kartografiji, vse poti so premerjene s sistemom GPS in so v geografskem informacijskem sistemu. Delovna skupnost v PZS lepo deluje, imamo nove prostore sedeža v Ljubljani, ki omogočajo neprimerljivo boljše delovne pogoje.
Ena večjih skrbi je gospodarjenje s planinskimi kočami.
Drži, z ekonomiko koč so težave: za primerjavo, izkoriščenost prenočišč v Ljubljani je 170 dni v letu, izkoriščenost planinskih koč pa 16 dni v letu. To praktično pomeni, da v tipični koči v pritličju deluje načeloma uspešen gostinski lokal, prvo in drugo nadstropje pa sta praktično čista izguba. Zato iščemo ukrepe, s katerimi bi ljudi prepričali, da v kočah večkrat prespijo, seveda pa jim bo za to treba ponuditi določen standard. Nekatera društva so v tem že zelo dobra, naredila so učilnice, družabne prostore, nekatera načrtujejo, da bi nekaj sob preuredili v družinske apartmaje. Prenočevanje v kočah bi lahko spodbudili tudi z oživljanjem obhodnic, imamo jih več kot 60, ki napeljejo ljudi, da preživijo v gorah več dni. V slovenskih kočah je pri nočitvah skoraj 40 odstotkov tujcev, zato jih moramo spodbujati k še večjemu obisku. Bolj želimo popularizirati tudi Slovensko planinsko pot, svoje bi morala prispevati še Slovenska turnokolesarska pot. Obenem bi morali delno spremeniti tudi uveljavljen način hoje v gore, zdaj večina ljudi izvede planinsko turo v enem dnevu.
Marsikdo je pač prisiljen v ekonomiziranje.
Vendar je škoda, saj tako zamudiš tako jutro kot večer v gorah, izgubiš pa tudi druženje v koči, srečanje in spoznavanje zanimivih ljudi. Po drugi strani pa moramo prepričati upravljalce koč, da bi imeli čim več odprto, zunaj glavne sezone tudi za konec tedna. Tudi s ponudbo smo zagotovo preskromni. Če greš po obhodnici, ne moreš ves teden jesti le joto in pasulj.
Kot turni kolesar predlagate planincem, naj namesto z avtom pridejo do koče s kolesom, potem pa peš na bližnji gorski vrh.
Ta zamisel je povezana z načrtovanim zapiranjem alpskih dolin za motorni promet. Kolesarju je hrib zanimiv iz doline. Do Valvasorjevega doma pod Stolom se na primer pripelješ s kolesom, potem greš peš na Stol. Sam pogosto tako kombiniram in tura tako postane zahtevnejša.
Kako je z nasprotji med turnimi kolesarji in planinci v PZS, ki kolesarstva ne podpirajo?
Ta nasprotja še obstajajo in prav zaradi želje po njihovem zmanjšanju je v PZS nastala komisija za turno kolesarstvo. Napisali smo priporočila za kolesarje o obnašanju, 10 točk, povzetih po Mednarodni gorskokolesarski organizaciji IMBA. V PZS me vsi vidijo kot turnega kolesarja, čeprav sem vse življenje delal in še vedno delam kot markacist, pa sem bil vseeno gladko izvoljen za predsednika zveze, to pa pomeni, da smo turno kolesarjenje v gorah le trezno sprejeli. Vendar pa je bilo treba vzgojiti kolesarje in se naučiti vzajemnega tolerantnega odnosa.
Markacisti prostovoljno skrbite za vzdrževanje mreže več kot 10.000 kilometrov planinskih poti.
To je zahtevna naloga, popravilo zahtevnih zavarovanih poti na primer terja veliko znanja in previdnosti, obenem je zahtevno in odgovorno tudi markiranje povsem navadne poti na Golovec. Zato markaciste skrbno šolamo, 700 jih imamo, in še veliko neformalnih, ki pomagajo. Težko vse zmoremo, saj se je obisk gora zelo povečal. Pot, ki je v zmerni rabi, se s hojo sama utrjuje, pri obleganih pa je treba vsako leto več delati z lesom in urejati odvodnjavanje.
Je težava v tem, da gre izključno za prostovoljsko dejavnost?
Prav prostovoljstvo daje čar planinski organizaciji, želimo pa si, da bi imeli za vzdrževanje poti in koč stabilne vire financiranja. Planinske poti so največji športni objekt v Sloveniji, visokogorske vzdržujemo iz sredstev, ki jih pridobimo na razpisih Fundacije za šport, vsa preostala mreža pa je v glavnem na plečih društev, ki so finančno različno močna. Nekatera krijejo markacistom vsaj potne stroške in morda kdaj kakšen kos opreme, drugod pa ne dobijo nič. Turistično gospodarstvo, ki ima od planinstva največ koristi, bi moralo prispevati več. Po novem bomo v kočah plačevali turistično takso in želimo si, da bi se ta denar vlagal nazaj v koče in poti. To bo odvisno od volje občin.
Kako gledate na športno plezanje, v katerem imamo tekmovalce, ki so med najboljšimi na svetu?
Športno plezanje se ni zgodilo naključno, izraslo je iz naše bogate tradicije alpinizma. Predvsem je zanimivo za mlade. Planinska dejavnost je zelo razširjena na ravni cicibanov in nižjih razredov osnovne šole, kjer imamo navdušujočo množičnost, ki se pri mladih, ko gredo proti študiju, precej razredči. To je razumljivo zaradi kopice drugih zanimivih in dinamičnih športov. Tekmovalni rezultati slovenskih športnih plezalcev so toliko bolj dobrodošli, saj postaja ta šport tudi medijsko privlačen in nastajajo »vidni« športni idoli. Planinska zveza je po strukturi prestara, želimo si mlajšo zvezo in športno plezanje lahko zapolni generacijsko luknjo.
Kaj pa vrhunski alpinizem?
Menim, da je zelo dobra rešitev mladinska alpinistična reprezentanca, v kateri se s prenosom izkušenj potiska mlade naprej. Zadnje čase sem bral mnenja starejših alpinistov, da smo v krizi, sam to težko ocenim, vendar zlati cepini slovenskih alpinistov temu ravno ne pritrjujejo. Dosežki so še vedno vrhunski, tudi tu pa so boljše in malo manj boljše generacije. Glede tega sploh nisem pesimist.
Kaj naj bi bilo po vašem mnenju (v gospodarskem smislu) dopustno početi v Triglavskem narodnem parku?
Živeti moramo s tem, da imamo omejen teritorij, kar nas sili v kompromise. V malce večjem jezeru za zasneževanje na Pokljuki na primer ne vidim nič groznega. Obenem si želim, da bi lahko ljudje v TNP normalno živeli, park brez domačinov pač ni park. Na Pokljuki pogrešam tudi kamp, tako kot ga pogrešam v Vratih in Krmi. Veliko sem bil po ameriških parkih, tam je ogromno kampov, zelo preprostih, a vedno je dovolj ljudi, še posebno mladih, ki nimajo dovolj sredstev ali pa si želijo biti v kampu. Zame je to najlepša oblika bivanja.