SiolNET - Alenka Teran Košir: Jernej Kruder ... in si tudi zato zasluži šov #intervju
Po desetih letih prisotnosti v svetovnem pokalu je končno na vrhu. 27-letni Jernej Kruder je trenutno najboljši balvanski plezalec na svetu. "V preteklosti sem se pogosto spraševal, kdaj bo napočil moj čas, potem pa je minilo tako dolgo obdobje, da sem se s tem nehal obremenjevati," pravi Celjan, ki slovi po tem, da pleza s srcem in veliko strastjo. Ključ do uspeha? Prava kombinacija izkušenj in sproščenosti. Letos je spet plezal po objektih, ki jih je zasnoval arhitekt Jože Plečnik. In to z razlogom.
Jernej Kruder, trenutno najuspešnejši slovenski (moški) predstavnik v balvanskem plezanju, se je temu športu zapisal pri šestih letih. Takrat je razumljivo vztrajal na umetni steni, danes večino časa izven tekem preživi v skali. 27-letni plezalec, mojster za balvansko plezanje (plezanje na nižjih višinah, brez vrvi in z blazinami, kjer tekmovalci razvozljavajo balvanske probleme), je v tej plezalni disciplini leta 2014 osvojil tudi naslov svetovnega podprvaka.
V svetovnem pokalu je prisoten že desetletje, a šele letos se mu je uspelo zavihteti na sam tekmovalni vrh. Na uvodni tekmi svetovnega pokala v Meiringenu v Švici je dosegel svojo prvo veliko zmago, prejšnji konec tedna je bil v Moskvi drugi in je trenutno skupaj z Japoncem Tomoo Narasakijem vodilni v skupnem seštevku balvanskega plezanja.
Celjan, ki živi, diha in soustvarja plezalno sfero, je tudi letos ambasador atraktivne balvanske preizkušnje The Rock Ljubljana, ki bo 19. maja na Kongresnem trgu v Ljubljani. Tudi letos je v promocijske namene plezal po objektih, ki jih je zasnoval arhitekt Jože Plečnik. Lani je v spomin na Plečnikovo leto plezal čez Tromostovje.
Dva dni po tekmi v balvanskem plezanju v Moskvi smo se srečali v Ospu, priljubljenem plezalnem paradižu na Primorskem. Je en dan regeneracije, pa še te v letalu iz Rusije, dovolj?
Običajno si vzamem dan pavze, tudi tokrat sem si jo, na dan potovanja iz Moskve, a očitno je bilo to premalo. Priznam, danes me je že po prvi smeri v Ospu sesulo.
Glede na to, da ste precej strastna oseba, vsaj to je čutiti v vašem plezanju, predvidevam, da to, kar se vam zdaj dogaja, doživljate zelo čustveno. Po desetih letih nastopanja v svetovnem pokalu ste končno dočakali svojo prvo zmago (Meiringen), teden dni pozneje še drugo mesto v Moskvi. Kako intenzivno je za vas trenutno obdobje?
Res je, ravno o tem smo se pred kratkim pogovarjali. Zase lahko rečem, da sem v teh desetih letih, odkar sem prisoten v svetovnem pokalu, pridobil že toliko izkušenj, da me zmaga v svetovnem pokalu ni presenetila, sem je pa bil iskreno vesel.
Prvi val čustev je bil zelo pozitiven, drugi val je s seboj prinesel samospraševanje, ali sem res tako dobro odplezal ali je šlo zgolj za golo srečo, in sem se ob tem počutil nekoliko neugodno … A ko sem premleval in se spomnil na to, kako zelo sem garal za ta rezultat, se je evforija povrnila.
Ste se v teh desetih letih kdaj vprašali, kdaj bo tudi za vas prišla priložnost? Šele lani ste na tekmah svetovnega pokala prvič stopili na zmagovalni oder (aprila 2017 je v kitajskem Nanjingu osvojil 3. mesto v disciplini balvani), letos pa ste začeli zelo udarno, z zmago in 2. mestom.
V preteklosti sem se pogosto spraševal, kdaj bo napočil moj čas, potem pa je minilo tako dolgo obdobje, da sem se s tem nehal obremenjevati. Imel sem druge tekme, kjer sem si dokazal, da sodim v vrh. Morda sem bil ravno zato toliko bolj sproščen.
Kako bo s sproščenostjo zdaj? Apetiti so verjetno zrasli, tudi pri javnosti. Navsezadnje ste trenutno z Japoncem Tomoo Narasakijem vodilni v skupnem seštevku balvanskega plezanja. Čutite pritisk?
Ne, res ga ne. Vem, da se lahko že na naslednji tekmi zgodi, da obstanem pred vrati polfinala. Ne želim si nalagati pritiska, zame je še vedno glavni motiv to, da uživam v skali ali na tekmi. Če se poklopi, še toliko bolje, če se ne, to vzamem kot izkušnjo več.
Večkrat ste že poudarili, da želite čim več časa preživeti v skali. Koliko vam to pomaga pri predstavah na umetnih stenah?
Kaj pa vem, morda sem res nekoliko drugačen. Po toliko letih plezanja točno vem, kako reagirati v naravnih in kako v umetnih stenah.
Ugotovil sem, da res ne potrebujem specifičnih treningov, da je pomembno samo to, da telo ohranjam v dobri kondiciji. Seveda je tu in tam še vedno treba na umetno steno in potrenirati tekmovalni stil plezanja. Še dobro, da so kdaj tudi deževni dnevi, ti so kot idealni za to (smeh). Sicer pa mislim, da tudi s plezanjem v zelo težkih smereh v skali, to je navsezadnje tudi moj cilj, telo obdržim v dobri formi.
Ali ni 'scena' v skali in umetni steni nekaj povsem drugega?
Za druge je, zame niti ne tako. Vem, kako odreagirati v umetni steni. Pri plezanju se ogromno stvari povezuje, moč in vzdržljivost iz narave ter tehnične zadeve, ki jih na treningu v umetni steni niti ne moreš tako natrenirati kot v umetni steni. Vsi postavljavci smeri na tekmah stremijo k temu, da so te čim bolj kreativne.
Bi bilo tako delo tudi vam v interesu?
Licenco za postavljalca smeri že imam, a za zdaj se bolj osredotočam na tekme. Glede postavljanja smeri imam dokaj stroga merila in menim, da vsak plezalec ne more biti tudi dober postavljalec, še posebej če ni tudi dober plezalec.
To velja tudi za trenersko vlogo?
Morda tam niti ne pride toliko do izraza.
Si vi še vedno sami kreirate treninge, ste še vedno sami svoj trener?
Da.
Kdaj ste ugotovili, da ste sposobni opravljati to vlogo?
Plezanje je sorazmerno mlad šport in trenerstvo še ni tako razvito. Največ sem se naučil sam, trenerje v klubu sem prerasel. V vmesnem obdobju sem v letih 2004 in 2005 sicer sodeloval s trenerjem, ki sem mu zaupal, zdaj pa že nekaj časa treniram sam oziroma v družbi drugih plezalcev.
Glede na to, da sem dokaj samosvoj, potrebujem trenerja, s katerim sva kompatibilna tudi na osebnostni ravni, po domače, potrebujem nekoga, s katerim bova na isti valovni dolžini.
V zadnjih letih raje plezam sam kot pa z nekom, ki ne ve, za kaj gre. Sodelujem tudi z reprezentanco, prej sem treniral z Romanom Krajnikom (nekdanjim selektorjem slovenske reprezentance), ki me ni silil v neki kalup … Tudi lani sva sodelovala in sem več časa preživel v umetnih stenah. No, odkar je Roman trener avstrijske reprezentance, spet delam sam. Poleg tega sem ugotovil, da mi skala da dovolj.
Kruder je po Chrisu Sharmi šele drugi plezalec na svetu, ki je preplezal znameniti naravni obok na Majorki, Es Pontas. Uspelo mu je lani, v 39. poskusu:
Se v družini Kruder pogovarjate samo o plezanju? Navsezadnje sta tudi obe sestri, Neža in Julija, vpeti v ta šport.
Rad se pogovarjam o plezanju, sicer pa ni tako hudo (smeh). Navsezadnje imam dva nečaka, ki veliko časa preživita pri nas, in veliko debat se vrti tudi okoli njiju.
Je pa res, da starša kar podrobno spremljata plezanje. Seveda včasih tudi pokomentirata in oče rad svetuje, da bi moral kaj izpeljati drugače, a na tekmi so pogoji drugačni, v petih minutah moraš izpeljati tisto, kar si si zamislil.
Kdo je pri vas doma zadolžen za arhiviranje spominov na vašo kariero? Je mama tista, ki izrezuje članke iz časopisa in jih shranjuje v poseben album?
Za ta del skrbi moje dekle. Včasih sicer shranjuje tudi članke iz časopisa, a še raje ima moje štartne številke s tekem in akreditacije, ki jih hrani. To ji je 'gušt' (smeh).
Bo vse to enkrat končalo v spominski sobi?
Da, ko se bova enkrat preselila na svoje … Mama je rekla, da bom obdržal svojo otroško sobo, kjer bo vsa ta športna 'šara'.
Kako ste proslavili svojo prvo zmago v svetovnem pokalu?
Kar dobro, rad se poveselim. Po vsaki tekmi, če zmagaš, še toliko bolje.
Znani ste po tem, da znate še kako dvigniti atmosfero v dvorani, da znate animirati publiko. Spontana poteza?
Všeč mi je, morda je to povezano z mojo preteklostjo. V zadnjih letih sem zmagoval večinoma na manjših tekmah, medtem ko sem se v svetovnem pokalu precej nagaral in mi je zato vsak vrh, ki sem ga dosegel, prinesel veliko veselje.
Uspeha sem iskreno vesel in tega mi ni težko pokazati. Mi je pa všeč, če je všeč tudi publiki.
Sem profesionalni športnik in na neki način je publika tista, ki me plačuje in ki si tudi zato zasluži šov.
Publika na plezalnih tekmah se res zelo vživi.
Odvisno od postavljavcev smeri in od tekmovalcev. Velikokrat sem slišal, da je ogled finala nezanimiv, če ni mene zraven. Seveda pa je veliko odvisno tudi od države, ki gosti tekmovanje.
Prejšnji konec tedna na tekmi v Moskvi je na primer v dvorani vladala tišina. Ne vem, morda so obiskovalci mislili, da bi nas z glasnim spodbujanjem zmotili, lahko pa da je to povezano tudi z njihovimi tekmovalci. Vem, da potrebujejo svoj mir, ruski plezalec je bil tudi v finalu, morda je to značilnost njihove mentalitete. Če primerjam atmosfero na tekmi v Meiringenu in v Moskvi, je razlika stoodstotna.
Kruderjeve atraktivne gibe na tekmi v Meiringenu je na svojem Fb profilu delila tudi Shauna Coxsey: