Silvo Baznik: Ura je odbila deveto zjutraj, ko parkiram
na Kranjskem Raku.
S ceste po gozdni potki in kolovozu se povzpnem na Rakove ravni, kjer na parkirišču za čudo ni veliko avtomobilov. Zopet sem na cesti in po njej stopim do Marjaninih njiv z lepim pogledom na Rogatec. Ozračje sicer ne dovoljuje jasnih daljnih pogledov, a to me danes ne moti.
S ceste na kolovoz in po njem pridem do Gojške planine. Ob poti je že večje število cvetja, ki je poglavitni razlog za moj današnji obisk planine. Tokrat ne grem na Bukovec nad Gojško planino temveč stopim mimo bajte ob napajalniku proti Mali planini in občudujem cvetje, cvetje in cvetje.
Na Mali planini že pošteno piha in zato oblečem anorak saj ne želim, da me veter prepiha. Veliko pomladanskega žafrana je že odcvetelo, a na srečo ga je še vedno dovolj, da obarva trate v svojo vijoličasto barvo. Poleg vijoličastih cvetov so tu tudi beli cvetovi belega žafrana, modri cvetovi dvolistne morske čebulice in pomladanskega svišča, ki sem ter tja odpira prve cvetove. Pomikam se po robu proti zahodu in ko stopim mimo napajališča, hodim mimo številnih kupčkov pomladanske rese, ki močno zaznamujejo ta del planine. Med njimi pa so tudi prvi cvetovi Wulfenovega jegliča, navadnega alpskega zvončka in veternic.
Povzpnem se na Poljanski rob in počasi zapuščam Malo planino ter se bližam Velike stanu, po katerem je dobila planina svoje ime, Velika planina. Pod menoj se bohotijo trate žafrana, ki jih občudujejo obiskovalci planine.
Po robu se povzpnem na Gradišče, kjer je najvišja točka planine. Oblaki naznanjajo prihod vremenske fronte in občasno zakrijejo sonce. Veter ne poleže in tako ne ostanem dolgo na vrhu. Počasi se pomikam z Gradišča proti vzhodu in nato proti Velikemu stanu. V vrtačah in kotanjah je še nekaj snega, ki lepo dopolnjuje cvetoče trate. Stopim mimo številnih planinskih bajt na skoraj romarsko pot, ki gre od kapelice Marije Snežne do Domžalskega doma na Mali planini.
Srečujem številne pohodnike in pozdrav sledi pozdravu ter istočasno občudujem žafrane. Povzpnem se do Domžalskega doma in nadaljujem proti Jarškemu domu.
Srečam znanko, s katero poklepetam in že hodim ob številnih cvetovih črnega teloha, ki s svojimi belimi cvetovi in odtenki oznanjajo počasno slovo. Ko se planotast svet prevesi proti Gojški planini, se poslovim od lepe planine in počasi izgubljam višino.
Čez nekaj minut sem v gozdu in iz njega stopim na Sončna griča, kjer je še nekaj drugega a zato nič manj zanimivega cvetja. Še nekaj korakov in sem na cesti. Hodim ob parkirišču, kjer je sedaj že večje število avtomobilov. Ponovno stopim v gozd in po kolovozih in stezici dospem na Kranjski rak, kjer zaključim današnji pohod.