AK Vertikala - Nejc Turnšek: Zima se je dobro začela, ko sva jo ...
... z Jakatom še v prejšnem kolendarskem letu otvorila z Vzhodno smerjo v Mali Rinki. Nadaljevanje zime pa je zaradi obilice padavin postreglo z nemalo obračanji. Po nekaj turnih smukih in skupni turi na Tursko goro, sva z Majo poizkusila svojo srečo na Vršiču. Avto sva pustila že pri koči na Gozdu, ter gazila vse do vstopa v Kranjsko poč. Vmes sva zaradi goste megle še malo falila in si tako še malo podaljšala dostop. Do strmega dela smeri sva se prebijala čez kupe snega, v smeri pa naletela na popolnoma nepredelan puhec, ki ga ni bilo malo in sva se odločila za povratek v dolino.
Par dni kasneje je Marjan postregel z informacijo o dobrih razmerah na severni strani Storžiča in tako sva zlezla Črni graben.
Sredi januarja se je po snežnem obdobju kazal mrzel in jasen četrtek. Z Majo sva se odločila, da se lotiva Igličeve, ki je bila že nekaj časa na seznamu želja. V smeri sva bila sicer prva, vendar so nedolgo za nama prišli še 2 navezi. V spodnjem delu je bilo plezanje fantazija, sicer vse od škripavca do tankega ledu na platah, zgoraj nas je pa pričakala drugačna situacija. Nepredelan sneg, slabe možnosti varovanja in moj nekaj meterski polet so naju prisili v abzajl in odhod domov. Pa tako malo pod vrhom. Obrnili sta tudi drugi dve navezi. Tura nama pustila nekaj posledic zaradi katerih gredo še danes težko plezalke gor.
Po spet nekaj smučarskih dneh in parih grapah v Begunjščici sva se prav tako z Majo podala v Teranovo smer, ki nama je ponudila lepo in varno plezarijo.
Dan za tem sva se s Kristianom odpravila že v parkrat to zimo splezan Damoklejev meč. Vstopila sva na skranjno desnem delu slapu, ki nudi strmo plezanje. Slap za uživancijo vse do vrha. Bil je tudi Kristianov prvi slap.
Konec Januarja sva z Jakom planirala že dolgo željeni Grintavčev steber, ki pa se nama je izmuznil že pri Češki koči. Nenadna toplotna inverzija otežila vzpon do te mere, da sva se soglasno strinjala, da ni vredno. Za (slabo) tolažbo sva splezala Teranovo. Sledilo je spet daljše obdobje sneženega vremena, ki je omogočilo smučanje iz marsikaterega nižjega hriba. Glede na to, da nisem dolgo v smučarskih krogih sem letos spoznal rodosti powdra.
Sredi februarja sem se udeležil tabora KA v Kamniški Bistrici. Realna poizkusa sta bila 2 v Planjavi, vendar so bile razmere daleč od idealnih, zato smo obakrat obrnili. Več si lahko preberete na strani KA.
Že en vikend kasneje pa je Matej predlagal da gremo pogledat ledne razmere k sosedom. Marjan, Miha, Matej in jaz smo se odpeljali na Tirolsko kjer so nas pričakali odlični pogoji. Prvi dan smo po nabavi vodnička in hrane splezali 2 slapova v dolini in se zvečer podali proti koči/bivaku nad slapovi Renkfalle. V soboto smo plezali v omenjenih slapovih. Čudovite in strme linije. V nedeljo smo sestopili v dolino splezali še vsaka naveza po 1 slap v dolini Pitztal in se odpravili domov.
Dovolj nizke temperature so poskrebele tudi za nekaj ledu v domačih koncih. S Kristianom in Jernejem smo splezali slapove v soteski Pekel. Dan za tem z Majo in Kristianom napademo Rabeljski slap, ki je bil čudovito narejen. Sobota pa je bila rezervirana za skupno turo v Maltatal, kjer sem z Branko in Majo naprej obrnil, ker je bila v slapu odstopljena in počena zavesa, potem pa smo na drugi strani doline našli linjo dolgo nekje 100m in težavnosti WI4. Nedelja je bila dan za bolj smele načrte. Z Jakom se podava v Ledninske slapove, do katerih zaradi zapore ceste in predirajočega snega dostopava pol tretjo uro. Prvi raztežaj ponudi plezanje v dobrem ledu in tudi za naprej zgleda še ok. Drugi cug štartam v nek čuden led pod katerim je ogromno snega in ni možno namestiti varovanja. Preden vstopim v najstrmejši del se odločim za povratek in splezam dol. Z enim abzajlom sva že pod slapom in iz okoliških vrhov se začno oglašati plazovi. Zopet lačna plezanja odhitiva domov.
Ker narava letos res ni šparala z snegom v hribih je bilo do naslednjega vzpona spet nekaj smučarskih in tudi že frikovskih dni. Konec marca, ko smo na tečaju zimske tehnike po spletu nesrečnih okoliščin ostali samo Marjan, Kristian in jaz je bila logična izibira nova smer v NŠGju po imenu Željezničarska Hoolja. Super smer po res izraziti liniji. Preden je sonce ogrelo pobočja smo že proslavljali ob pivu.
Konec marca je bil v planu obisk Chamonixa, ki pa se je zaradi vremenskih neprilik prestavil v prihodnje tedne. Ker pa nama vseeno ni bilo preživeti dopusta doma sva se odpravila v Omiš. Splezala sva par res lepih smeri in tudi naredila prve višinske metre na kolesih.
Po povratku v domovino sem se z Mitjo odpravil smučat za Cmir. Tudi tu sva malo pod vrhom obrnila, tokrat zaradi velike nevarnosti plazov. Smuka je vseeno bila odlična.
Ker že neučakano pričakujem plezanje skale sva se prejšni vikend s Kristianom odpeljala v Vipavo kjer sva splezala Nikolajevo smer, potem pa zaradi gužve odšla proti domu. V nedeljo sva z Majo obiskala Klemenčo peč, ki je bolj kot ne samevala. Topel sončen dan v lepih smereh z pogledom na zasnežene vrhove. Kaj češ lepšega. Zadnje v seriji obračan se je pa dogajalo ta vikend. Z Mihom sva v petek popoldne dostopila do Ledin, prespala v zimski sobi in zgodaj zjutraj dostopila pod smer Saše Kamenjeva v Dolgem hrbtu. Na zmernejših nakloninah je bila podlaga popolnoma trda, ko pa se svet postavi bolj pokonci je povsod pod tanko skorjo ojužen sneg. V tej smeri sva obupala in se odpravila v sosednjo Trojko. Tu sitacija podobna, samo plezarija je lažja, tako da sva splezala vse težje raztežaje, vendar naju je ustavil vršnji del ki je že bil na soncu in ga nama ni bilo za prečit. Abzajlala sva pod smer in se za nekaj mesecev poslovila od zimske plezarije v teh koncih.
Bolj kot ne je to vse. Spustil sem kakšno lažjo grapo in nemalo smučarskih dni. Več kot smeri se je letos nabralo izkušenj. Te pa so vsaj tako, če ne bolj pomembne.