Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... sirote v Keniji?
Dobrodelni sklad Leteči zmaji kenijske otroke, potrebne pomoči, izobražuje skozi športno dejavnost na prostem, sirote pa še posebej rade plezajo.
Zavod Flying Kites je leta 2007 ustanovila Angležinja Leila de Bruyne. Predtem je kot prostovoljka preživela več počitnic v revnih predelih kenijske prestolnice Nairobi in pomagala sirotam. Razočarana nad neučinkovitim modelom takšne pomoči je prevzela skrb za ducat otrok in jih odpeljala na najeto posestvo v goratem območju Kenije. Potem ko je spoznala Američana Mika Chambersa, ki se je ukvarjal s plezanjem in deskanjem na vodi, sta ustanovila Flying Kites Adventures, program gorniških in safari izletov na priljubljene točke, kot so Kilimandžaro, Mount Kenya, bazni tabor pod Everestom in Machu Picchu.
S temi potovanji sta med petičnimi strankami zbirala denar za sklad sirotišnice Flying Kites in zbrala več kot milijon dolarjev. Flying Kites je v desetih letih prerasel okvire sirotišnice in poleg osnovne šole obsega še center za mentorje. »Otrokom zagotavljamo dobro izobrazbo, hranilne obroke, varno in skrbno domače okolje in priložnost, da spoznajo, kdo so kot posamezniki,« je povedal Mike Chambers v intervjuju za ameriško revijo Climbing.
Kampus, v katerem biva več kot 80 sirot in revnih otrok, starih od štiri do 21 let, se razprostira na štirih hektarjih zemljišča ob vznožju gorovja Aberdare, v katerem kraljuje Mt. Kenya, s 5199 metri nadmorske višine drugi najvišji vrh v Afriki. Chambers je kot plezalec poskrbel, da imajo otroci v sirotišnici bogat program dejavnosti v naravi, ki vključuje tudi plezanje. »Naši otroci obožujejo avanture v naravi, gorništvo in pohodništvo, plezanje, taborjenje in tek,« pravi Američan. Aberdare je tudi eden od največjih kenijskih naravnih parkov, v njem živijo divje živali, od slonov do nosorogov, tako kot drugje pa se tudi tam soočajo s težavami krivolova. Zato se v Flying Kites intenzivno ukvarjajo z izobraževanjem otrok, da bi postali skrbniki okolja.
Kot pravi Chambers, je plezanje, ki so ga v svoj program uvedli v zadnjih letih, otroke povsem prevzelo. »Krasno je opazovati, koliko veselja jim prinaša in kako dobri so pri tem. Ko vidiš desetletnega začetnika, kako v navadnih športnih copatih prepleza smer šeste težavnostne stopnje, se vprašaš, ali si res videl že vse možnosti v športnem plezanju,« pravi Chambers, ki se je udeležil šestnajstih odprav v visoka gorstva, dvakrat pa je bil na Everestu. Leta 2014 je organiziral prvo kenijsko odpravo na Everest, ki se je končala s tragično smrtjo 16 šerp pod plazom. Jeseni se namerava vrniti v Himalajo.
Plezanje za samozaupanje
»Za otroke, ki so kot sirote doživeli travme, je lahko plezanje zelo zdravilno in nagrajevalno,« pravi Chambers. »Pomaga jim, da se osredotočijo in razvijejo občutek (samo)zaupanja.« Hells Gate National Park, najbližje plezališče, je kako uro in pol vožnje od kampusa Flying Kites, zato ga ne morejo obiskati več kot enkrat na mesec, prizadevajo pa si, da bi v kampusu zgradili umetno plezalsko steno. »Kdo ve, mogoče pa bo naslednji Alex Honnold prišel iz prašne vasi v vzhodni Afriki,« pravi Chambers. »Čeprav je veliko že, če dostop do tega športa otroku ublaži malo trpljenja.«
Kama, eden od fantov iz Flying Kites, je bil od malega brezdomec na ulici. Pri štirinajstih je izvedel za to sirotišnico. Več tednov je zbiral gumo za čevljarja, da je zaslužil dva dolarja in iz internetne kavarne poslal na facebookovo stran Letečega zmaja ganljivo sporočilo. Uredili so, da je prišel k njim. »Imel je hude psihične težave,« pripoveduje Chambers. »Takoj se je zaljubil v plezanje in športe na prostem. Pred petimi leti smo mu pomagali, da je uresničil svoje sanje in se povzpel na Kilimandžaro. Tik pod vrhom se je močno boril, bila je neverjetno močna izkušnja, ko smo skupaj stopili na vrh gore – z beraških ulic Nairobija na streho Afrike.«
Otroci iz Flying Kites igrajo tudi nogomet, odbojko, košarko in tečejo kros, toda plezanje je drugačno zaradi dveh razlogov, pravi Chambers. »Za kenijske razmere je nenavadna dejavnost. Ko nekdo vidi naše otroke, kako plezajo, je povsem presenečen. Ta občutek enkratnosti je nekaj, v čemer otroci resnično uživajo, kot da jim daje identiteto, ki presega ušivost življenja, ki jim je namenjeno.« Obenem, še pravi Chambers, daje plezanje kot bolj individualen šport otrokom priložnost, da razvijejo občutek zaupanja. »V skupinskih športih se lahko skriješ v ekipi, ni se ti treba izpostaviti, pri plezanju pa si le ti in skala. Opazovanje otroka, ki premaga oviro, je verjetno ena največjih nagrad v življenju.«
V Flying Kites tudi zbirajo gorniško in plezalno opremo, tako novo kot zmerno rabljeno. Če imate kakšen kos odveč, poglejte na to spletno stran in jim ga pošljite(*).
* postopek (na docs.google.com) je žal prezahteven, potrebno je poslati zahtevo za dostop za urejanje ...