Večer v soboto - Petra Lesjak Tušek: Andrej Gradišnik: Za osvojenim vrhom je vedno še en vrh.
Portret tedna: Andrej Gradišnik, direktor SIJ Metala Ravne, največjega koroškega podjetja, nagrajenec občine Ravne, koroški alpinist in ljubitelj gora.
Da so najlepše, najpomembnejše reči očem skrite, je ena od znanih misli iz knjižne klasike Antoina de Saint-Exupéryja Mali princ, ki si jo je "izposodil", ko je minuli četrtek ob uradnem zagonu nove peči slavnostno nagovoril goste v valjarni podjetja, ki ga vodi dobro desetletje. Trdnost, moč, sijaj, ostrina, ponos, značaj, kruh Mežiške doline - vse te značilnosti, izraze koroškega jekla je pripel ob omenjeni citat. Vrsto metafor in primerjav je nanizal direktor, ki se je z leti učvrstil na položaju prvega moža SIJ Metala Ravne. Tudi njegovo bistvo se zdi očem pogosto skrito - v več pogledih, čeprav ga po drugi strani v več slojih postopno, a pazljivo razpira.
Andrej Gradišnik je metalurg, ki je sprva hotel postati profesionalni gorski vodnik, četudi je izbral študij metalurgije, ki ga je pognal v Ljubljano. Ljubezen do gora, ki jo je razvil in ponotranjil kot eno najglobljih že kot fant in je ena najmočnejših tudi zdaj, ko prehaja v 55. leto starosti, je bila impulz, ki ga je vodil v prepričanje, da bi hobi lahko postal tudi njegova služba. Danes je zadovoljen, da se je v življenju vendarle odločil plezati drugače kot v gorah: šel "na šiht v fabriko" in ostal v fabriki, spremljajočemu alpinizmu pa prepustil svojo drugo plat - bolj odprto, svobodnejšo, zasebno.
Ko je v letu 2012, ki ga šteje tako za vrhunec poklicne kariere kot osebnih vzponov, prejel nagrado GZS za posebne gospodarske dosežke, so v obrazložitvi uporabili njegovo izjavo ob takratnem odprtju obrata v Metalu: "Zadovoljstvo na vrhu je kratko. Takrat se zaveš, da je osvojeni cilj le korak na poti do novih." To spoznanje nosi s sabo tudi zdaj, ko je jeklarska industrija na vrhu in so rezultati poslovanja bleščeči, a kot vselej na vrata trka tudi zavedanje, da je treba v blišč zreti preudarno in paziti, da te ne zaslepi. Pritisk tudi, ko je podjetje v dobri kondiciji, ne pojenja, saj je kondicijo treba nenehno vzdrževati in še nadgrajevati. V karieri je moral skozi različne faze, od krize do rasti, in vsaka terja vlaganja, poudarja. V ravenski železarni se je namreč zaposlil že leta 1990 kot tehnolog, potem ko je sprva končal višješolski študij metalurgije, nato pa še visokošolski, pozneje ob delu pa specialistični študij menedžmenta na ekonomski fakulteti. Da je šel študirat v Ljubljano, ni naključje, in da se je vedno vračal na Koroško, tudi ne. Tako v prestolnici kot doma je imel Alpe vselej na dosegu.
Od kriznih, turbulentnih časov izgube trgov in odpuščanj delavcev je prehajal na različne pozicije - bil je vodja priprave proizvodnje, krajši čas tudi svetovalec v tedanjem koncernu Slovenskih železarn v Ljubljani, nato vodja strateškega razvoja v Metalu, od tam pa se je povzpel do položaja člana poslovodstva, namestnika direktorja in direktorja Serpe, naposled pa leta 2007 zasedel mesto glavnega direktorja Metala. Da je edina prava pot dolgoročna in strateška usmeritev v proizvodnjo jekla z visoko dodano vrednostjo, vse boljše kakovosti in s tem višje cene in da mora biti strategija podprta z vlaganji ruskega lastnika, je poudarjal. Specifična znanja, inovativnost, izkušnje in tradicija, hkrati pa skrb za prihodnost - vse to ima vselej v uvidu v kombinacijah. Kdaj pa kdaj mu vsaj v kuloarjih "fabrike", ki so žareči kot jeklarska proizvodnja, ki vselej odmeva po mestu, očitajo preveč preračunljivosti, poslušnosti, prilagodljivosti. A hkrati drugi ocenjujejo, da je pravzaprav spreten, samosvoj in samostojen ter zna uspešno krmariti med zahtevami lastnika ali Ljubljane, kjer je sedež Sija, in da si je nekako izboril svoj prostor z mirnostjo, sodelovanjem ter vselej tehtanjem najboljših možnih koristi za Metal.
V preteklosti je bilo neuradno slišati tudi, da si je naklonjenost ruskega lastnika, zdaj že pokojnega Borisa Zubitskega, vsaj deloma pridobil tudi prav zaradi strasti do alpinizma. Podporo je nadalje imel tudi pri njegovem sinu, sedanjemu predsedniku uprave SIJ Andreju Zubitskemu. Vsaj neuradno se je večkrat omenjal med kandidati za upravo, a se za to iz več razlogov ni odločil. Sam pravi, da je imel v preteklosti že kakšno mamljivo ponudbo za delo, tudi v tujini, a je na koncu pri odločitvi vselej prevladala pripadnost Metalu, tradicija, težnja po ustaljenosti, pa tudi dom, ki si ga je ustvaril na Prevaljah z ženo Katjo. Dva otroka, hčerka Tina, marljiva študentka prava, ki bo letos dopolnila 23 let, in sin Nik, ki kot dijak na ravenski srednji šoli prehaja v polnoletnost z veliko mero kreativnosti, sta gotovo tudi med razlogi, ki so ga odvračali od sprememb na poklicni poti.
Nesporno največji dosežek pa je kljub uspešni poslovni poti njegova osebna izpolnitev - osvojeni osemtisočak Broad Peak v Karakorumu v okviru koroške alpinistične odprave Koroška 8000, ki jo je organiziral skupaj z alpinistom in prijateljem Grego Lačnom. Zelo osebna izpoved - in to se zdi njegova druga plat - so zapisi v knjigi Sanje Koroška 8000, ki jo je spisal po dosegi tri desetletje tleče želje koroških alpinistov po odpravi na enega izmed 14 najvišjih vrhov na svetu. Končal jo je s temi besedami: "In kaj sledi, ko dosanjamo zelo velike sanje? Sledi noč, ko se rodijo nove."
Petra Lesjak Tušek
Fotografije:
(1) Andrej Gradišnik kot alpinist - med enim od vzponov v francoskih Alpah. (Grega Lačen)
(2) Andrej Gradišnik, direktor SIJ Metala Ravne. (Dobran Laznik)
(3) ''In kaj sledi, ko dosanjamo zelo velike sanje? Sledi noč, ko se rodijo nove,'' pravi. (Sašo Bizjak)
Večplastni prispevek k razvoju
Ravenski občinski svet je ob prazniku občine Ravne Andreju Gradišniku podelil nagrado občine Ravne, ki mu jo je sredi tedna izročil župan Tomaž Rožen. Obrazložena je z več argumenti: za dolgoletno uspešno vodenje največjega koroškega podjetja, za njegov prispevek k uveljavljanju metalurških in jeklarskih poklicev, za uspešno povezovanje Metala z lokalnim okoljem in prispevek k prepoznavnosti občine doma in v tujini.