Silvo Baznik: Zasneženo visokogorje vabi iz zelenih dolin in
zgodnjo jutranje vstajanje je prva točka na načrtovani poti.
Od doma po prijatelja in nato po avtocesti do izvoza za Bled. Jutranje nebo nudi oblake na nebu, a to ne moti, ko voziva po klancih preko Zatrnika na Rudno polje, kjer parkirava ob kopici avtomobilih in počakava na prijatelja, ki se pripeljeta za nama. Tedaj ugotovim, da sem pozabil doma fotoaparat, a ni panike. Ostali imajo dovolj pomagal, od fotoaparatov do mobilnih telefonov, da bo fotografij dovolj tako za objavo kot kasnejše spomine.
Zasnežena cesta do smučišča je polna iglic in vejic, po katerih drsijo kože na smučeh. Smučišče ne deluje več in nad njim sonce suši meglice, iz katerih se že kaže obris gora. Povzpnemo se do srednje postaja vlečnic. Toplo nam je in pospravimo v nahrbtnike zgornja oblačila preden stopimo v gozd, po katerem se bomo povzpeli na Kačji greben. V gozdu je nekaj starih smučin, mi pa po svoje naredimo smučarsko gaz, se sučemo med drevjem in višje stopimo med macesne, ki zaznamujejo sneženobelo območje Kačjega grebena. V daljavi so vidne Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe, pod kateri še vlada plast nizke oblačnosti, pred nami pa sijejo v sončnih žarkih oba Selišnika, Debeli vrh in Mrežce. Po dokaj napornem vzponu se tako prileže kratek postanek in za nameček ugledamo še Bohinjske gore na drugi strani, nad nami pa se bohoti greben Viševnika.
 |
 |
S prevala Kačjega robu oddrsamo na drugo stran, v dolino pod Viševnikom, s katerega ravnokar vijuga turni smučar. Krasno, v mislih bi takoj zamenjali z njim. Mi pa korakamo po dolinici, nad katero so sledovi manjših plazov s pobočja Viševnika, ki so spremenili sicer enakomerno snežno plast. Hodimo po dolini v zatreb krnice in pričnemo vzpon na Srenjski preval. Pred nami sta turna smučarja, ki gresta na greben prevala pod Viševnikom, mi pa na višji del prevala pod Malim Draškim vrhom, kjer naredimo zasluženi daljši odmor, ki ga izkoristimo tako za obnovitev moči kot okrepčilo iz nahrbtnikov in seveda za ogled okoliških vrhov. Lepa je zasnežena pomlad v gorah, ni kaj.
Snamemo kože s smuči, prestavimo nastavitve na smučeh in čevljih na smučanje, oprtamo nahrbtnike in že se poženem preko prevala. Prvi zavoji so odlični na trdem dopoldanskem snegu, ki ga sonce še ni omehčalo. Nato pa je potrebno pazljivo preko snežnih krogel plazovine na bolj gladka pobočja. Naredim nekaj posnetkov vojih tovarišev na prijateljevem fotoaparatu, ki smučajo mimo mene v dolinico Jezerce. Smučanje je ena sama poezija in vriskajoč prismučamo na ravnico.
Južna pobočja Malega Draškega vrha so potegnila sneg in kamenje v dolino, mi opazujemo manjši plaz, ki ga je ranokar sprožilo toplo sonce in zdrsi na staro plazovino. Ponovno nalepimo kože na smuči, prestavimo vezi in čevlje na hojo in pričnemo hojo po dolini pod Studorski preval in vzhodno pobočje Velikega Draškega vrha, ki je naš današnji turnosmučarski cilj. Moči mi počasi zmanjkuje, ko sledim prijateljem in drugim turnim smučarjem. Na pobočju gore se pogosto ustavljam, da zajamem gorski zrak v pljuča in osvežim ustnice in grlo s požirki čaja iz meha v nahrbtniku. Na prvi večji izravnavi me pričakajo prijatelji, ki naredijo enkratno gesto. Iz mojega nahrbtnika romajo cepin, dereze in vrečka z vrvjo, sponko, čelno svetilko, prvo pomočjo in še nekaj nujnih pritiklin pohodnika v in na njihove nahrbtnike in me tako razbremenijo teže za lažje nadaljevanje vzpona. Hvala prijatelji. Dogovorimo se, da mi moje stvari pustijo na višjem platoju pod vršnjo piramido gore, kjer jih bom počakal. Počasi, no niti ne tako počasi, pravzaprav v ritmu ostalih planincev, se vzpenjam za njimi srkajoč čaj in s kopico premorov le prispem na plato, kjer me ne čaka le moja oprema temveč tudi tovariši, ki pravijo, da brez mene ne gredo na vrh. Še ena lepa in tovariška gesta, ki seveda mi da novih moči in družno stopimo na pobočje vršnje piramide, ki se ga delimo s kopico obiskovalcev. Korak za korakom, levo in desno in stalno navzgor nas gaz popelje na sam vrh.
Na višini 2243 m je množica ljubiteljev gora, ki družno počiva, govori, opazuje in uživa na razgledni gori. Še dva črna leteča domorodca pričakata obrok iz naših nahrbtnikov in popestrita belino snega. Sledi skupinsko fotografiranje in opazovanje bližnjih in daljnih vrhov Julijskih Alp, od bližnjega Tosca preko Triglava na Rjavino in vrhove nad Pokljuko. Iz Krme se na Kredarico vzpenja kolona turnih smučarjev in nekaj jih že brzi v dolino.
 |
 |
Sonce pa pridno greje, medtem ko rahel vetrič hladi pregreta telesa na našem vrhu. Smučarji prihajajo in odhajajo z vrha in tudi mi se počasi pripravimo na smučanje. Tudi tokrat grem prvi z vrha, nizam zavoj za zavojem dokler ne pripeljem na plato, kjer sestopim s smuči, popustim pritisk na čevljih in počakam na prijatelje, ki ravnokar pričenjajo spust. Naredim nekaj fotografij in že smo skupaj. Super, smo družno ocenili smuko in se pripravili na naslednjo etapo. Vrhnjo plast snega je sonce ojužilo, a kljub temu je smuka zelo dobra in hitro, kar prehitro smo pod Srenjskim prevalom, kjer se razdelimo. Dvojica smuča po dnu dolinice, midva s prijateljem pa po severnem pobočju Ablance in nato na Jezerce, kjer smo ponovno skupaj. Večina turnih smučarjev smuča na Konjščico, mi pa se odločimo za vzpon na Srenjski preval in zato nalepimo kože na smuči. Sprva hodimo po dolinici, nato mimo plazovin na strmejše pobočje in v cik caku do vrha prevala. Kot običajno sem zadnji na prevalu, kjer naredimo premor.
S prevala smučamo v dvojicah. Dva direktno v krnico, midva pa na severna pobočja Viševnika, da nama ni potrebno toliko pešačiti na Kačji greben. Seveda brez “štanfanja” ne gre in družno dosežemo greben, kjer ponovno zastanemo in si oddahnemo. Pred nami je še tretja etapa smučanja.
Z grebena po odprtem pobočju smučamo med macesne in nato v smrekov gozd, iščoč prehode med drevjem in grapami, da nižje odvijemo proti jugu in po vedno tanjši snežni plasti čez številne smrekove iglice prismučamo na smučišče. Za trenutek zastanemo in nato poiščemo senčne predele smučišča, kjer smuči hitro pridobijo hitrost in po zadnjem spustu ustavimo na začetku smučišča. Še nekaj pogledov nazaj in odrinemo na cesto in v gozd, ki nas popeljeta do parkirišča, kjer sestopimo s smuči. Naredimo še zadnje korake do avtomobilov in pospravimo smučarsko opremo.
S parkirišča odpeljemo na Zatrnik na zasluženo pijačo in jedačo, ki ju začinimo s pogovorom o končani turi in mislimi o načrtih za naslednje dni.