Večer v soboto, Borivoj Breže: Stolp, o katerem marsičesa ne vemo. Eden najstarejših planinsko-pohodniško turističnih objektov v Sloveniji
… lahko pa ga ovrednotimo kot svoj čas pomemben telekomunikacijski objekt in ne nazadnje kot pomnik kulturne in tehniške dediščine. Kljub temu se ga prepušča vnemar že skoraj tri desetletja.
Stolp, o katerem bo tekla zgodba, ni bil prvi tovrstni na Pohorju. Že 6. septembra 1903 je Podravska podružnica Slovenskega planinskega društva SPD Ruše predala namenu na Žigartovem vrhu tako imenovani Žigartov stolp, visok kar 37 metrov, skoraj dvakrat višji je bil kot stolp nad Bolfenkom, vendar zaprte, lesene konstrukcije. V noči med 23. in 24. novembrom 1904 naj bi ga bil porušil močan vihar, čeprav se je prav kmalu ugotovilo, da so prav v tej noči presekali njegove sidrne vrvi. Po njegovem uničenju je dala graška podružnica Nemško-avstrijskega alpinističnega združenja Deutsch – Österreichisches Alpinenverein (DÖAV) članom ne najbolj dejavne mariborske podružnice pobudo za izgradnjo stolpa na Bolfenku. Leta 1908 so ustanovili v okviru mariborske sekcije omenjenega združenja tako imenovani Turmbauausschuβ – odbor za izgradnjo stolpa. Razgledni stolp so predali namenu 20. junija 1909 člani mariborske podružnice.
Kot navaja Marburger Zeitung z dne 22. junija 1909, je bil prvi govornik predsednik odbora za izgradnjo stolpa Duchatsch. Med tistimi, ki so imeli največ zaslug pri gradnji in postavitvi stolpa, je najprej omenil samostan sv. Pavla iz Lavantinske/Labotske doline, ki je brezplačno in za trajno odstopil parcelo na zemljišču, na katerem so postavili stolp. Med donatorji je naštel še danes znane mariborske podjetnike, kot so bili Josef in Rudolf Franz ter Gustav Scherbaum.
Od DÖAV do SPD
Mariborska podružnica SPD je 26. junija 1919 prevzela premoženje mariborske podružnice DÖAV, katere edini vredni objekt je bil stolp, in septembra 1919 je prešel v last mariborske podružnice. Zaradi velikih stroškov vzdrževanja ga je kasneje prevzel v svojo last glavni odbor Slovenskega planinskega društva v Ljubljani vse do novembra 1936, nakar so ga na skupščini SPD dodelili Tujsko prometni zvezi v Mariboru. Po drugi svetovni vojni je stolp pripadal mariborskemu planinskemu društvu. Iz istih razlogov kot med obema vojnama ga je Planinsko društvo Maribor Matica po dogovoru z mariborsko občino leta 1990 odstopilo v upravljanje Pohorski vzpenjači vse do druge polovice devetdesetih let. Kot vse kaže, so vsi kasnejši koncesionarji, Smučarski klub Branik, za njim pa Športni center Pohorje, ki je šel v stečaj oktobra 2014 in ga je zamenjalo avtobusno prevozno podjetje za mestni promet Marprom, gospodarili le z žičničarskimi napravami in smučišči, ne pa tudi s stolpom.
Nacionalna zavest in politika
Članek v Marburger Zeitung ne more prikriti dejstva, da je bila predaja stolpa svojemu namenu manifestacija velikonemštva. Avtor je na koncu svojega sestavka pokazal velikonemški način razmišljanja in čustvovanja: občudovanje lepot narave naj bi bilo zlasti pri Germanih globoko zakoreninjeno. In: ponosni stolp naj bo pokončno stoječe poroštvo nemškega čustvovanja in nemške odločnosti. Slovenski avtorji v svojih glasilih med obema svetovnima vojnama, zlasti pa po drugi, omenjajo v glasilu Planine ob meji nekoliko drugače oblikovan stavek, ki ga Marburger Zeitung sicer ne navaja, dejansko pa gre za isto pojmovanje, izraženo z drugimi besedami: "Bachernwarte an der Grenze Deutscher Art und Sitte" - "Pohorski stolp na meji nemških navad in običajev."
Nemško vznesenost je zamenjala slovenska. Tudi pri njej ni šlo samo za očaranost nad lepoto razgleda s stolpa, ampak za dvig narodove samozavesti: "Prihaja narod, ponosen, samozavestno stopaje po stopnicah navzgor, kvišku strmeč v pohorsko občestvo. Razglednik … upira svoj ostri pogled naprej, ko je izvidnik, svetilnik, varuh svoje zemlje in rodu."
Svojevrstna zanimivost je članek v Planinskem vestniku iz leta 1934 s fotografijo, na kateri se z vrha stolpa vije žalna zastava, pritrjena nanj po atentatu na kralja Aleksandra I. Karađorđevića v Marseillu 9. oktobra 1934.
Dediščina in obnove
Stolp je bil šele leta 2015 vpisan v register nepremične kulturne dediščine pod evidenčno številko 30223. Ni pa še določeno, ali gre za spomenik državnega ali lokalnega pomena. Vzdrževanje stolpa zahteva zaradi neugodnih klimatskih razmer veliko denarja - leseni deli stolpa (stopnice, podest in razgledna ploščad) trohnijo, jeklena konstrukcija rjavi. Stolp so, odkar so ga zgradili, generalno obnovili že štirikrat: leta 1935, 1952, 1969 in 1990. Od zadnje obnove leta 1990 je torej minilo že več kot 28 let. Čeprav ne gre za tako neugodne dinamične obremenitve kot pri osmem stolpu Pohorske vzpenjače, se lahko stolp poruši že zaradi napredovanja korozije.
Lastništvo parcele in stolpa
Uradno je parcela, na kateri stoji stolp, v zapuščinskem pravnem postopku. Zemljišče je v skoraj 95-odstotni lasti Republike Slovenije (RS), preostalo je v lasti fizične osebe. V last RS je zemljišče prešlo na podlagi zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov. Omenjeni sklad ga upravlja in vodi v svojem registru osnovnih sredstev.
V zvezi z lastništvom parcele se pojavlja v letopisu Planine ob meji in v časopisju (Večer) različica, po kateri naj bi bilo škofu dr. Maksimiljanu Držečniku, članu mariborskega planinskega društva, uspelo doseči pri predstavniku benediktincev, da so redovniki parcelo, na kateri stoji stolp, z darilno pogodbo velikodušno podarili društvu. Vpisi na mariborskem okrajnem sodišču pa kažejo, da je parcela benediktincev prešla v državno last, torej v roke mariborske občine. Torej je šlo za nacionalizacijo. Niti na mariborskem okrajnem sodišču niti v mariborskem škofovskem arhivu ni bilo mogoče najti Držečnikovega dopisa ali kopije darilne pogodbe. Po uradnih virih pa je bila parcela, na kateri stoji stolp, nedvomno odvzeta lastnikom z nacionalizacijo, kar dokazuje arhivska dokumentacija mariborskega okrajnega sodišča in s tem tudi zemljiška knjiga.
Lastnica razglednega stolpa je bila še leta 1990 mariborska mestna občina. Vodila ga je pod inventarno-kontno številko 00201, medtem ko ga je Pohorska vzpenjača vodila pod inventarno številko 82068. V Večeru se je v obdobju od propada ŠC Pohorje vse do konca oktobra 2016 zvrstilo veliko člankov o koncesijskem upravljanju žičničarskih sistemov in smučišč na Mariborskem Pohorju, vendar stolp pri tem ni bil nikoli omenjen.
Netočnosti v besedilih o stolpu
V letopisih Planine ob meji ter v časopisju Večer in Delo se skoraj brez izjeme ponavljata dve netočnosti. Prva netočnost je datum svečanega odprtja stolpa. Namesto 20. junija 1909 naj bi bili stolp svečano izročili svojemu namenu mesec dni kasneje, torej 20. julija 1909. Že vpogled na spletni koledar pokaže, da je bila 20. junija 1909 nedelja, 20. julija 1909 pa torek. Kaj malo je verjetno, da bi potekala svečana predaja stolpa svojemu namenu v torek. Druga netočnost je navajanje lokacije samostana benediktincev v Avstriji. Njihov samostan je v St. Paulu in ne v Admontu.
Razgled
Z razgledne ploščadi stolpa je možno videti poleg večjega dela Maribora z Dravsko dolino in Kozjakom (Urban, Žavcarjev vrh, Duh na Ostrem vrhu) na levem bregu Drave še Areh, Žigartov vrh in Veliko Kopo. Proti zahodu je med slovenskimi gorami možno videti še Peco in Golico, slednjo že iz gondole Pohorske vzpenjače. V glasilu Planine ob meji in v časopisju je našteto več gora, kot jih je s stolpa mogoče videti. Ker nekateri gorski vrhovi in slemena zakrivajo tiste bolj oddaljene, s stolpa ni mogoče videti Kamniško–Savinjskih Alp in Uršlje gore, zaradi tega se vidi le del Svinške planine. Proti jugovzhodu je še možno videti Slovenske gorice, Dravsko, Ptujsko in Mursko polje, Donačko goro in Boč. Ob dobri vidljivosti je mogoče videti še Hochschwab in Nizke Ture, tudi Ivanščico, Slijeme pri Zagrebu in Gorjance na Dolenjskem. Pozimi ob najugodnejših vremenskih razmerah seže pogled po Panonski nižini celo do zahodnega predela Blatnega jezera.
Mestna sramota
Stolp po svoji zgradbi ni v sramoto Mariboru, nedvomno pa je bil, je, in bo še lep čas zaradi svoje zanemarjenosti sramota Maribora. Tako je bilo v obeh Jugoslavijah in tako je tudi v Republiki Sloveniji. Že zaradi varnosti in širšega ljudskega interesa (turizem), dviga narodove samozavesti ob lepoti razgleda ter upoštevajoč, da gre za objekt, evidentiran kot kulturna dediščina, bo treba preseči birokratske omejitve in stolp kot dober gospodar redno vzdrževati.
Borivoj Breže
Fotografije:
(1) Razgledni stolp na Pohorju. (Andrej Petelinšek)
(2) ”Razglednik … upira svoj ostri pogled naprej, ko je izvidnik, svetilnik, varuh svoje zemlje in rodu”. (Andrej Petelinšek)
(3) Stolp ima več imen: Mariborski stolp, stolp na Mariborskem Pohorju, stolp nad Bolfenkom, stolp pri Mariborski koči, stolp na Ciglenicah, stolp na Reškem vrhu, Vetrinjski stolp. (Natalija Jurše)
(4) Korozija na stolpu. (Andrej Petelinšek)
(5) Razglednica z žigom Mariborske koče, oktober 1934. Zadaj napis: Razgledni stolp nad Mariborsko kočo (1146 m), Založba Podružnica Mariborske koče, SPD Maribor. Hrani jo Pokrajinski arhiv Maribor.
Lokacija
Stolp stoji na Ciglenicah med Bolfenkom in Glažuto ter razpotjem za Mariborsko kočo. Ime Ciglenice najverjetneje izhaja iz nekdanje dejavnosti žganja opeke. Kraj, na katerem stoji stolp, imenujejo tudi Reški vrh po potoku Reki in istoimenski vasici ob njegovem vznožju. Vrh, na katerem stoji stolp, imenujejo tudi Vetrinjski vrh, ker je zemljišče, na katerem stoji tudi stolp, pripadalo grofom Vetrinjskim.
Ime
Stolp lahko imenujemo z več imeni. Najprej: Mariborski stolp, stolp na Mariborskem Pohorju ali stolp nad Bolfenkom in celo stolp pri Mariborski koči. Lahko tudi stolp na Ciglenicah, stolp na Reškem vrhu, Vetrinjski stolp.