Srednji svet: Fotopotep po obronkih Vipavske doline.
Otliški razgledi
Vetru, ki se dviguje iz Vipavske doline, drevje dodaja drugačen prizvok. Slišati je prijaznejši. Sprva po planoti pobliskne še nekaj sončnih utrinkov in pokrajina dobi prijazne odtenke. Zadnji žarki sonca obliznejo rob Vipavske doline, ko ura odbije eno popoldan. Do okna ni daleč – v njem so sunki vetra mogočnejši. Nič čudnega, ko pa je vedno na stežaj odprto. Dolgo se potikam nad njim, lezem skozenj in lazim pod njim. Čas mineva tik tak. Energije narave so tu pokazale ustvarjalnost, v skalah nad oknom je tudi nekaj okamenelih skulptur.
Kako narediti vsaj za silo dober posnetek, ko vreme tega ne omogoča? Svinjarija v zraku je pobrala vse barve in zmanjšala vidljivost, ne pa tudi prijetnosti tega potepa po robu planote. Energija pokrajine je nekaj, kar se bolj čuti kot vidi. Puščoba je samo v zraku. Kako daleč naj hodim po robu, kdaj naj obrnem in se vrnem kak drug dan? Ko sta me prijatelja v začetku decembra povabila na pokušanje vina po vinskih hramih Planine, mi je dobra poznavalka obronkov Vipavske doline pokazala luči Sinjega vrha nasproti. Njen glas je z omembo imena dobil poseben odtenek – samoumevno nadaljujem še kos poti po planoti, prav tja gor.
Penzion na Sinjem vrhu daje vtis, da je namenjen zgolj finim gostom. V njem je samo starejši par. Gospod se hvali s snaho, ki se sliši na Radiu 1 in vidi na POP TV. Sam ne poznam veliko ljudi, zato pa mene pozna kar nekaj gora. Med klepetom si privoščim dve pijači – mala skodelica vroče vode z okusom zeliščnega čaja je kajpada dražja od kozarčka rdečega vina. Takih, ki naročajo toplo pijačo, semkaj malo zaide.
Kmalu se bo zmračilo, zato je vrnitev hitra, trikrat hitrejša. Verjetno je v nogah spomin na tekanje v zadnjih decembrskih dneh. Pri Otliškemu oknu se ponovno ustavim, kraj je prijeten v vsakem vremenu in ob vsakem trenutku. Nekoliko naprej trojica nekaj išče v visoki travi ob poti. Le kaj? »Polža.« V tem letnem času ni polžev. »Tu nekje je polž, ki ga iščemo.« Še vedno mi ni jasno, za kaj gre, dokler mimoidoči gospem ne pojasni, kje se odcepi pot do polža, narejenega iz kamenja.
Stik avtomobilskega ključa prižge radio in zasliši se pesem 'The winner takes it all'. Današnji dan je na neki način zmagoslaven, za majhno slavje si privoščim ovinek na Goče. Zvečer je tu prav poseben mir. Pri Davorinu in Jelki dobim kozarec odličnega vina. Domačnost Cejkotove domačije mi bolj ustreza od penziona na Sinjem vrhu … tu sem vedno gost in sem bom še prišel. Tudi izlet na Angelsko goro bom ponovil, najbolje že jutri! Napovedujejo lepše vreme od današnjega.
Vožnja po skoraj povsem prazni avtocesti je nevznemirljiva, dokler cestišča le nekaj metrov pred vetrobranskim steklom ne preleti ujeda. U, česa takega še nisem doživel! Drugo presenečenje me čaka blizu Podnanosa. Roke mi prikuje na volan, tako močno zaviram, ko ustavljam na zasilnem postajališču ob hitri cesti. Zgodilo se je samo po sebi, tako me je prevzel pogled na obronke Nanosa.
Pri izletih 'na izi' kilometrina ni najpomembnejša, ampak takojšnji vtisi. Danes se od Otlice sprehodim le do okna in med vračanjem še do polža. Kakšno energijo oddaja? Ne vem, kako so ga sprogramirali, njegova najnižja točka mi ne ustreza. Iščem kraj, od koder bi ga posnel zviška. Morda s kakšne bukve? Drevesa vedno dajejo dobro počutje. Plezanje po njih bom zagotovo še ponavljal na naslednjih izletih.
Ne samo hoja, prijetna je tudi vožnja z avtom po tem svetu. Naslednjo postajo imam na Predmeji. V senci je občutno hladneje, na Čaven bo treba vzeti dodatno obleko. Del poti pelje skozi običajen gozd in del po neobičajnem svetu, s skalami dokaj nenavadnih oblik. Vidim, da jih ne znam fotografirati na primeren način. Višje pridem na cesto. Slišim, kako se avto, ki je pripeljal mimo, kmalu ustavi. Radoveden sem, zakaj: aha, zaradi razgleda, ki ga ponuja cestni ovinek. Nič lažjega ni kot stopiti nekaj korakov nazaj. Pogled pa – uh, kakšna svinjarija se je usedla v dolino! Na Čavnu komaj kukamo iz nje.
Na enem od ovinkov zagledam kočo, vendar lepa smreka na travniku pod bukovim gozdom močneje pritegne pogled. Da ni eno samo, ampak gre za štiri, spoznam šele čisto ob deblih. Piha še kar naprej … čas je, da pogledam, kaj za pod zob ponuja Zdravko. Ljudi skorajda ni več, v jedilnici je le polno praznih kozarcev od vina. Ob tej uri zlahka izberem mizo po svojem okusu – tista v ozadju ima najboljšo svetlobo. Skozi okno izbe, obrnjeno proti jugu, opazujem, kako se spušča sonce in dviguje smog. Meglen zrak nekajkrat preplavi rob planote, da se občasno stemni. U, moram iti in uloviti to zadnjo lepo svetlobo, zadnjo današnjo lepoto.
Iztok Snoj