Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Glosa

29.03.2018


SIDARTA: Spletno naročilo: v košarico

G-L, 15.03.18: Sneg na zlati veji - Miha Lampreht
G-L, 16.03.18: Sneg na zlati veji - predstavitev
G-L, 16.03.18: Sneg na zlati veji
G-L, 22.03.18: "Nov" Sneg na zlati veji

COBISS.SI-ID: 293359872

26.03.2018  v Tolminu alpinistični večer s predstavitvijo knjige Igor Škamperle Sneg na zlati veji

 

nedelja, 1. april 2018, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 910

Primorski dnevnik - Jože Pirjevec: Igor Škamperle, droben in suhljat, a železen kakor nindža

Zgodilo se je takole. Pred nekaj tedni sem bral v Primorskem dnevniku, da bo v petek, 16. marca, predstavitev ponatisa knjige Igorja Škamperleta »Sneg na zlati veji«. Čeprav v Slovensko knjižno središče na Oberdankovem trgu ne hodim rad, ker so me tam nekateri vidni Slovenci javno obtožili, da sem italijanski vohun, sem se odločil, da bom za Škamperleta naredil izjemo. In sem res šel. Moram reči, da je Igor potrdil dobro mnenje, ki ga imam o njem. V svojem uspešnem nastopu je močno pritegnil mojo pozornost. Vprašal sem ga, zakaj se je po šestindvajsetih letih odločil, da ponatisne to svoje mladostno besedilo. Odgovoril je, če sem ga prav razumel, da gre za pričevanje o vstopanju v življenje in bivanjskem zorenju, ki ga je želel še enkrat podati. Predvsem mladim.

Pri nas doma smo o tej knjigi že v dneh pred predstavitvijo dolgo govorili. Boris Paternu, ki jo je pravkar bral, je ni mogel prehvaliti, češ da gre za eno vidnejših literarnih del zadnjih let. Za besedno mojstrovino, ki na izreden način povezuje Trst z Ljubljano, se vzpenja od fantovske robatosti, ki ni nikoli groba, od erotike, ki je nežna, v metafiziko in dosega v svojem izraznem bogastvu vrh našega jezika. Seveda sem si knjigo izposodil, komaj jo je prebral. Sedaj, ko pišem, mi manjka samo nekaj strani do konca.

Ko sem se odločil za gloso o Škamperletu, sem se vprašal, kaj pravzaprav vem o njem. Poznava se sicer desetletja, a le na videz. Včasih, zelo poredko, se srečujeva na kakšni prireditvi in se pozdraviva kot kolega in Tržačana. To pa je že vse. Zato se mi je zdelo primerno, da pogledam v Wikipedijo, kaj piše o njem. Ugotovil sem, da je dvaindvajset let mlajši od mene in da je filozof, sociolog in religiolog. Leta 1990 je diplomiral iz primerjalne književnosti in sociologije na ljubljanski Filozofski fakulteti in se nato izpopolnjeval na univerzah v Perugi in Firencah. Tam je raziskoval kulturne spremembe v času renesanse in kozmološko misel Giordana Bruna, heretika, ki so ga leta 1600 v Rimu sežgali na grmadi. Od leta 1999 predava na oddelku za sociologijo v Ljubljani in se ukvarja predvsem s študijem renesančne kulture in teorije simbolov. Zanimala ga je misel velikega matematika in humanista Pica della Mirandola, ki je živel na dvoru Lorenza de Medici in nemškega mistika Nikolaja Kuzanskega. Bil pa je tudi med prvimi slovenskimi interpreti hermetizma, šamanizma, Jungovih psihoanalitičnih teorij, politične misli Niccoloja Macchivelija, rusko-francoskega zgodovinarja znanosti Alexandra Koyreja. Njegovo najnovejše znanstveno delo je naslovljeno »Magična renesansa«. Poleg avtobiografskega dela »Sneg na zlati veji« je napisal še roman »Kraljeva hči«.

Naslov knjige, o kateri želim govoriti, me spominja na japonski haiku, na tisto zvrst poezije, ki zazveni v par besedah. Škamperle pa na japonske nindže, na skrivnostne bojevnike iz XV. stoletja v provinci Iga, ki so skušali ohraniti samostojnost z nekonvencionalnimi načini boja, predvsem z obvladovanjem samega sebe in naravnih elementov. Droben in suhljat, a železen, kakor je, bi imenitno spadal mednje. Mislim, da je po Goethejevem »Wilhelm Maister« in po Tolstojevem »Spomini na mladost« to prvi Bildungsroman, kar ga berem. Povsem drugačen od pravkar omenjenih, resnično enkraten in zavidanja vreden. Tako bogato mladost, kakršno si je ustvaril Škamperle, je težko najti. Pomislite, ko še obiskuje srednjo šolo v Trstu, se Igor odloči, da gre študirat gozdarstvo v Postojno in se tam navduši za alpinizem. In sicer vrhunski, takšen, ki ga od Julijcev popelje v Dolomite in v švicarske Alpe, od tam v Aconcaguo, najvišji vrh andske Cordillere, nato pa še v Himalajo. A ne gre samo za šport in za telesno razgibavanje, ki sega skoraj do roba preživetja, temveč predvsem za drzno intelektualno in duhovno avanturo, ki se spopada z vidnim in nevidnim v kalejdoskopu misli, čustev in besed, včasih težko dosegljivim.
To knjigo berite, a samo, če ste pripravljeni iti na Everest.

 

Oznake: ALP, BIB
eXTReMe Tracker