Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Desna,

torek, 27. marec 2018, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 1346

Šaleški AO - Mijo Kovačevič: ... Leva in Centralna

Nov teden je in nove vremenske razmere na obzorju, z njimi tudi novi načrti.
Če smo se lani pošteno razvajali v ledu, so bile letošnje spremembe agregatnega stanja vode bolj podobne provociranju, kot kakšnemu resnemu namenu. Dvakrat ali trikrat sem se podal na oglede proti Logarski samo zaradi ledu, a vedno prišel nazaj poparjen …
Morda so bila pričakovanja prevelika, kdo bi vedel.

Pa je prišla pretekli teden spet ohladitev in ker je dan nazaj nad najlepšo dolino še pošteno ropotalo, v Raduhi pa je bilo vse puhasto in kosmato, torej idealno za suho plavanje, sem v upanju na kaj uporabnejšega in predvsem varnejšega, v torek zgodaj zjutraj v spremstvu dveh deklin Dine in Sabine, hitel proti izhodišču za cilj drugje. Z avtom nismo prišli kaj visoko, morda kilometer nad zadnjo kmetijo. Tale bo pa dolga, je pripomnila Sabina med tem, ko naju je Dina samo opazovala. Sem raje molčal, saj nisem vedel kako bo odreagirala če bi vedela, da bomo po celcu vlekli špuro skoraj osem kilometrov v hrib zato, da bomo potem lahko en mal poplezali.

Sledi predhodnikov ni in lahko sami izbiramo potek poti. Kljub puhastem snegu škripa pod nogami, piha rahel veter, meglice so in temperature pod ničlo dajejo upanje na primerne razmere. Pod nami, pred nami in nad nami ogromne količine podrenih smrek. Kar zaboli, ko vidiš razdejanje v naravi. Proti planini je megla vse obilnejša, GPS se šopiri doma na toplem med tem, ko skoraj slep v sobani polni beline iščem bolj po občutku prehode ter pravo smer dostopa. V mislih že vem kaj bomo če se bo tole sr…. še malenkost stopnjevalo. Na pastirskem stanu nam zavetje stene omogoči, da se okrepčamo in kmalu za tem ponovno zagrizemo v meglo zavit hrib. Špuro vlečem v dolgih ključih, da se ja nebi komu zameril s prehudo naklonino. Mišice zagotovo čutijo vzpon, makar se na trenutke vidi samo do prve ali druge smreke.

Na vrhu pokončnejšega dela nas kljub lepi napovedi pričaka še gostejša megla. Tole pa sploh ne bo dobro če želimo plezat. Smo ponovno na tem, da obrnemo, ko se za trenutek, dva malo razredči in nam vlije novo upanje. Nadaljujemo krajno levo, počasi prečimo po pobočju z kr dobro naklonino navzgor. Smo daleč vstran od kopne poti. S Sabino občasno en drugega prepričujeva v katero smer bi morali it in če gaziš spredaj in si trmast, ostalim zadaj ne preostane kaj drugega kot da ti sledijo. Snega je ogromno! podlaga na srečo dobro predelana, svežega pa tam do 25 cm za povrh. Spodaj se že delno sprijema s podlago. V nekem trenutku že nad gozdno mejo ugotavljava kje je “piknik plac”. Čutim, da bi moral bit tu nekje pod nami tisti travnik, a zaradi megle in difuzne svetlobe pa tudi tega, ker smo povsem na drugi strani, je vse zagonetno. Tle dol bomo šli na izravnavo in potem v naslednji vzpon tam čez ono sedlo visoko nad nami, ji razložim. Zanašam se na notranji čut za orientacijo, ta me dosedaj še ni pustil na cedilu. In glej ga zlomka, ko prikrempamo po naslednji naklonini na vrh, se na nebu odpre modra luknja skozi katero posijejo prvi sončni prameni. Pred nami se za naslednjim kucljem lesketa markanten dvatisočak. Prvič ta dan vidimo in vemo kje smo.

In smo tam, točno tam kjer moramo bit, slabih dvajset minut do sosednjega vrha – našega cilja. Za nami je sedaj že več kot pet ur vzpona v nekih čudnih razmerah in brez sledi predhodnikov. Priznam, vesel sem da smo zdrli vsaj do prve destinacije.

Sonca je vedno več, prav tako tudi veter pridobiva na moči. Hitim naprej, gor do majhnega pred plazovi vsaj delno varnega pomola v upanju, da se spet ne bo zaprlo. Dina in Sabina bosta kmalu tu, zato pričnem s kopanjem snežne luknje/jame, zavetja v katerem naju bo počakala Dina. Na tla ji položim armafleks pa neko gumirano platno, da bo na suhem, Dina je namreč psička. Kmalu smo nared, Sabina oborožena s cepini gre naprej proti steni in naenkrat se Dina spomni da ne bo več ležala v varnem zavetju in prevzame vodstvo. Klicanje in prigovarjanje ne pomaga zato računam, da jo bo naklonina grape spametovala. A zaman, skoraj do vrha drugega raztežaja prikrempa v vodstvu. Pogon na vseh štirih in ugodne snežne razmere so očitno dobra kombinacija. Nakar ob pogledih navzdol naenkrat okameni, zmrzne. Ko prilezeva do nje se ponovno opogumi in nadaljujemo brez prigovarjanja.

Veter postaja močnejši, vidljivost pa vse manjša, ko si na vrhu Črnega Vrha seževa v roke. Za sestop ne izberem Sestopne grape, temveč strmejšo Levo grapo, a najprej bo potrebno najti njen izstop.
Difuzne svetlobe je vse več, vidljivost se zmanjša na vsega deset metrov, zato pospešujemo. V nekaj več kot pol ure sva s Sabino dol pod steno, sama. Predvideval sem, da bo Dina premagala strah pred večjim naklonom, ko bova izginila iz vidnega polja. Vendar ne, na vrhu preloma stopica sem ter tja ter cvili kot še nikoli. Med tem ko Sabina transportira moj nahrbtnik do pomola, se podam v nekakšno mini reševalno akcijo, ponovno plezam proti vrhu. Nekaj vrvne tehnike, veliko prigovarjanja in na koncu prisilni transport omogočijo, da smo kmalu spet skupaj.

Nebo se je med tem že zaprlo, naše dostopne sledi so skoraj povsem izginile, odpovemo se tudi hrani. Pa ne samo njej, tudi naslednjemu, še bolj mikavnemu cilju – daljši Centralni grapi v JZ steni sosednjega dvatisočaka.

Kar takoj pričnemo s spustom, ki je zaradi pršiča na srečo dokaj enostaven. Sedaj se bo videlo ali smo speljali dostopno sled primerno visoko po stranskih pobočjih. Kajti prej v megli nisva videla kje natančno sva. Kar dobro nam gre, po slabih treh urah vijuganja navzdol se pričenja temniti, mi pa smo sedaj že skoraj tisoč višincev niže. Sendviči, pijača in odklop. Tu v avtu je čisto vseeno koliko piha in kako gosta postaja megla. Za nami je fizično intenzivna in orientacijsko kar konkretna tura na kateri smo naredili skoraj 15 km ter dobrih 900 višincev, pa seveda zlezli dve kratki grapi.

Na dolgu je ostala še Centralna grapa, zato se čez dva dni ponovno odpraviva po sedaj že zabrisani sledi dostopa. Tokrat je vidljivost boljša in napredujeva malenkost hitreje, vendar bolj piha. Sneg je povsem drugačen, pršiča skoraj ni več. Višje kot sva, bolj sva na udaru neurja in kaj kmalu se spet odločava kaj bova. Tudi Anja sporoča, da ne bodo dosegli njihovega vrha, saj je tam prav tako zabavno. Tole ni več nikakršen užitek in če pomisliš kako bi izgledalo plezanje tristo meterske grape v tem neurju, te mine, pa če si jo še ne vem kako želiš. Nekaj kasneje prideva do točke, ko obrneva in pričneva z mučnim spustom po kložastem in poledenelem snegu. Tokratnih deset kilometrov z vsem tovorom vseeno ni bilo zaman, je koristna kondicijska vaja za naslednje ture. Centralna grapa bo pa itak počakala – ne bo pobegnila.

Plezala sva v Črnem Vrhu na Dleskovški planoti
Desna grapa, 50/30°, višina 110 m, dolžina 210 m
• Leva grapa, 60/30-40°, višina 110 m, dolžina 200 m

Mijo Kovačevič – Mičo  

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker