Silvo Baznik: V hladnem in sončnem jutru peljemo iz Ljubljane
v Selško dolino na izhodišče turnosmučarskega doživetja.
Selška dolina je dobila ime po kraju Selca in ko vozimo skozi Železnike do odcepa za Cerkno, je čutiti v zraku pomlad, saj je sneg v dolini že pobralo. Vse drugače pa je, ko se dvignemo v naselje Potok na nadmorsko višino osemstošestih metrov, kjer narava počiva v snežni odeji. Parkiramo ob cesti, kjer je prvi obiskovalec pustil svoj avtomobil in pripravimo turnosmučarsko opremo. Pri potoku stopimo že na smuči in tedaj pripelje še en avtomobil s turnimi smučarji.
Že po nekaj desetih metrih, ko zapustimo zadnje hiše v naselju, se vzpenjamo ob sledeh smučin. Dosežemo prvi kolovoz in hodimo po mehki belini prvega gozda. Zapustimo kolovoz in nadaljujemo z vzponom. Sprva hodimo po sledeh predhodnikov in za nami pride trojica turnih smučarjev, ki pa višje odvije v svojo smer, mi pa gremo bolj desno na strmejše pobočje, kjer je manj dreves in bolj primerno za kasnejše smučanje. Tu je globok pršič na trdi podlagi in smuči sem ter tja malce spodrsneje pri vzponu, a srca nam kar igrajo v pričakovanju spusta. Višje srečamo smučarja, ki brzi v zavojih v dolino, mi pa še z večjim žarom hitimo navzgor. Prečimo cesto iz Črnega kala in nekaj deset metrov naredimo po njeni gazi v smeri Koče na Blegošu, a hitro zapustimo gaz in se podamo v strmo pobočje in v serpentinah osvajamo višino. Še vedno stopamo po globokem snegu in se približujemo vršnjemu pobočju Blegoša. Ko stopimo iz gozda, nas sprva poboža veter, malce višje že močneje piha in nas hladi. Hitro stopimo naprej in dosežemo vrh Blegoša, kjer je veter večino zadnjega snega odnesel z vrha in pustil za seboj trd in deloma poledenel sneg. Na vrhu srečamo trojico, ki smo jo videli na vzponu. Tako kot mi tudi oni pohitijo s pripravo na smučanje, saj ni prijetno na mrzlem vetru. Pričakovali smo lepe poglede na visoke Julijce, Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe, a v daljavi je viden pas smoga, ki zastira jasen pogled. Kljub temu je lepo na tem razgledniku.
Naredim kopico fotografij in zaprosim enega od smučarjev, da nas fotografira in nato stopimo na smuči in odsmučamo. V gozdu pa ena sama poezija smučanja med drevesi po globokem pršiču in vrisk za vriskom odmeva v gozdu. Prismučamo na gaz na cesti in tu sklenemo, da se bom vrnil na vrh, prijatelja pa bosta odsmučala še eno pobočje in se nato vrnila in tako tudi storimo. Ko prijatelja odsmučata, si privoščim okrepčilo, prilepim kože na smuči in nato počasnega koraka zakorakam po jutranji gazi proti vrhu.
Obrat levo, obrat desno in navzgor dokler ne stopim iz gozda na vršnje pobočje. Grem do prvega ostanka bunkerja, kjer končam vzpon. Vetra skoraj ni in postalo je prijetno toplo. Stopim s smuči, vzamem zopet fotoaparat v roke in posnetek sledi posnetku. Pogled se pomudi na bližnjem Poreznu, Slatniku, Dravhu in Ratitovcu. Za njimi so lepo vidni visoki vršaci Julijskih Alp in v nadaljevanju pogled hiti preko Karavank na Storžič, Srednji vrh, Kočno in Grintovec. Ostali vrhovi so oviti v kopreno smoga kakor tudi bližnje hribovje.
Še imam čas za prigrizek in nato zagledam prijatelja, ki se mi pridružita in skupno se pripravimo za drugi spust. Tokrat smučamo bolj levo iščoč nedotaknjena pobočja. Sneg leti izpod smuči, vijugamo med drevjem navzdol in na gazi srečamo dvojico pohodnikov. Sledi kratek pozdrav in že se poženemo po gazi z nekaj odrivi palic ter nato ponovno zavijemo na pobočje redkega gozda. Še vedno vijugamo po pršiču, čigar debela plast se počasi tanjša in spodaj že zavijemo na rahlo skorjast sneg. Dosežemo kolovoz nad vasjo, kjer je skorjica že bolj izrazita.
Sledi še zadnji spust po pobočju in pozdravi nas pasji lajež iz bližnje hiše. Presmučamo kratko ravnina med hišami in smo ob potoku, kjer snamemo smuči, naredimo nekaj korakov ter se ustavimo pri avtomobilu. Tako smo zaključili današnjo turnosmučarsko doživetje v objemu gozdov Blegoša. Pospravimo opremo, sedemo v avtomobil in se odpeljemo v Železnike, kjer nazdravimo s kroglicami piva ter obudimo spomin na čudovito smučanje po pršiču.