Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Umetnost pakiranja v nahrbtnik

   29.03.2018
G-L:  "Kibubazin" 


četrtek, 29. marec 2018, ob 05:28, Mojca Stritar Kučuk, ogledov: 1113

Kibubazin - Pripraviti nahrbtnik za turo ni kar tako. Poleg ustrezne vsebine je pomembno tudi, kako jo razporedimo ...

...  saj to pomembno vpliva na udobje in varnost pri hoji.

Kako velik naj bo nahrbtnik?

Marsikdo se ubada z vprašanjem, kako velik nahrbtnik naj si sploh omisli. Odgovor je, kot običajno, odvisno! Odvisno od letnega časa, dolžine ture in kakovosti opreme, ki jo nosimo s sabo.

Samoumevno je, da so nahrbtniki za zimske ture večji kot za poletne - puhovka zavzame več prostora kot lahka vetrovka -, za daljše ture pa večji kot za kratke. Največji so nahrbtniki za trekinge, pri katerih moramo sami nositi hrano in pribor za kuhanje, šotor, spalno vrečo in podlogo. V splošnem naj bi 40-litrski nahrbtnik zadostoval za dvodnevne ture, 60-litrski za dve ali tri noči, na enodnevnih izletih pa jo s spretnim pakiranjem in v ugodnih razmerah lahko odnesemo tudi z manj kot 30- ali celo 20-litrskim nahrbtnikom. Če si ne moremo privoščiti toliko različnih nahrbtnikov, se moramo odločiti za kompromis. Naš nasvet je, da je lažje improvizirati s prevelikim nahrbtnikom. Lažje namreč tovorimo s sabo odvečen prazen prostor v nahrbtniku kot pa na premajhen nahrbtnik s paščki navezujemo vse, česar nam ni uspelo stlačiti noter.

Učinkovit, a ne najcenejši način za zmanjšanje prostornine prtljage je, da kupimo novejšo, lažjo opremo, npr. puhovko ali dereze. Še ceneje pa je, da upoštevamo osnovno pravilo pakiranja: vse nepotrebno naj ostane doma! Nahrbtnik sme tehtati največ 20-25 odstotkov naše teže, kar za 70-kilogramskega moškega pomeni okrog 15 kilogramov. Manj kot jih je, prijetneje nam bo nositi, posledično pa se bomo tudi bolje imeli. Vseeno pa moramo paziti, da imamo s sabo vse, kar bi lahko potrebovali. Nikar na pot brez vetrovke ali derez samo zaradi tega, ker v nahrbtniku ni prostora!

Red se splača

Pred pakiranjem je dobro opremo organizirati glede na težo (lahke, srednje in težke stvari) ali namen (npr. hrana, rezervna oblačila, tehnična oprema). Različne skupine spakiramo po vrečkah, kar pomeni, da jih lažje najdemo, ko jih potrebujemo, pa še zaščitene so pred dežjem.

Kaj pa, če se kriterija teže in namena uporabe ne ujameta? Prednost dajmo teži. Z dobro uravnoteženim nahrbtnikom je prijetneje hoditi, in to bomo počeli večino časa, kriterij namena pa je pomemben le, kadar brskamo po vsebini nahrbtnika.

Še eno zlato pravilo je, da imamo stvari, ki jih najpogosteje uporabljamo, v manjših žepih oz. v kapi nahrbtnika: sončna krema in očala, zemljevid, čelna svetilka ipd. Denarnica, telefon in ključi so nekoliko občutljivejša tema; sicer jih je zelo priročno imeti pri roki, vendar so tam najbolj izpostavljeni dežju, padajočim kamenčkom (bognedaj, da kamnom!) ali celo nepridipravom. Če ima naš nahrbtnik žep na spodnji strani kape, je to morda še najboljša rešitev za te dragocene predmete.

Tetris

Zdaj pa se lotimo tetrisa pakiranja, pri katerem pazimo, da čim učinkoviteje zapolnimo ves prostor. Malo sile pomaga pri tlačenju, samo ne pri vrečki z banano in sendvičem! Upoštevajmo, da naj ima nahrbtnik težišče čim bližje našemu hrbtu, in to v višini popka. Tako nas med hojo ne bo vlekel nazaj, glavnina teže pa bo na bokih in ne na ramah. Je pa težišče odvisno od terena: na lažjem terenu je lahko višje, na težjem, npr. v brezpotju ali na feratah, pa nižje, da smo stabilnejši.

Dno

Začnemo s stvarmi, ki gredo na dno. Ne smejo biti pretežke, lahko pa so prostorne: rezervna oblačila, brisača, spalna vreča. Mehko dno nam pomaga prestrezati morebitne udarce, če slučajno pademo. Če ima nahrbtnik zadrgo na dnu, lahko sem damo nekaj, za kar je dobro, da je pri roki, sicer pa tisto, kar bomo potrebovali nazadnje ali morda sploh ne.

Jedrni del

Najtežje stvari naj bodo visoko med lopaticama in blizu hrbtu. Sem sodijo glavnina hrane, težja tehnična oprema ali oprema za kuhanje na večdnevnih turah. Praznino med stvarmi lahko zapolnimo z manjšimi predmeti ali opremo, ki se jo da stisniti. Srajco lahko denimo stlačimo v čelado. Tako lahko občutljivejše predmete tudi dodatno zaščitimo.

Zunanji predeli in vrh

Višje, na zunanjo stran nahrbtnika spravimo srednje težke stvari: energijsko ploščico, flis ali vetrovko, klobuk. Na vrh naj gre tisto, kar bomo potrebovali prej.

Kot novoletna jelka?

Če smo dobro spakirali in imamo nahrbtnik prave velikosti, nam naj ne bi bilo treba obešati nič zunaj. Včasih pa ne moremo drugače, kot da hodimo naokrog okrašeni kot novoletne jelke. V tem primeru pazimo, da stvari obesimo tako, da nahrbtnik ne vpliva na našo stabilnost in da se z obešenimi predmeti ne zapletamo v rastje.

Najpogosteje z zankami na nahrbtnike pritrjujemo opremo, ki zaradi dimenzij ne more noter, predvsem pohodniške palice, cepine in ležalne podloge. Pogosta napaka pri tem je, da špice palic in ratišče cepina gledajo navzdol. To je v primeru padca nevarno, saj se lahko nesrečno zapičimo v nogo ali kam drugam. Tudi pri obešanju derez na nahrbtnik moramo biti pazljivi in premisliti, kje ne bodo nikogar poškodovale.

Pripravljeni?

Pred začetkom hoje zategnimo vse paščke na nahrbtniku, da ne bo klovnovskega opletanja. Prilagodimo si dolžino naramnic, da bo težišče, kot mora biti, in zategnimo pas na nahrbtniku. Ne pozabimo, glavno delo pri nošnji morajo opraviti naši boki, ki se utrudijo bistveno počasneje kot ramena.

eXTReMe Tracker