na preizkusu - Poročilo o testiranju klinov jeseničanov
Ob takem sporočilu vsak, ki mu je kaj za varnost v gorah, skoči pokonci in tudi mi smo, čeprav smo po drugi strani slutili, da je zadaj še kaj drugega. Da izdelujemo kline, ki so nevarni, je vsekakor huda obtožba, ki nas je vzpodbudila, da stvar raziščemo. In smo jo. Mnenja smo, da ima tudi širša alpinistična javnost pravico vedeti, kako smo stvar opravili.
Najprej smo staknili glave in po zdravi pameti razmišljali takole:
• Poskusili bomo dobiti problematičen klin in ga pregledati.
• Pri vsaki proizvodnji česarkoli lahko pride do napak oziroma odpovedi izdelka, pa naj gre za avtomobile, igrače, kozmetiko ali kline. V industrijskem svetu nekako velja, da je dopusten obseg odpovedi do 1 %.
V vsej zgodovini klina jeseničana je bilo izdelanih več kot 15.000 klinov in to je prva uradna informaciji o odpovedi klina. Preračunano je to rang odpovedi krepko manj od 1 %. Nihče od članov (tudi najstarejših) še ni slišal, da se je nekdo ponesrečil, ker je počil klin jeseničan.
• Kline bomo nesli še na test. Odločili smo se za test pri podjetju Anthron, ki ima naprave za takšne preizkuse. Poleg jeseničanov bomo za primerjavo vzeli še kline, ki so naprodaj v trgovinah. Podrobnih izidov testov ne bomo objavljali javno, niti omenjali imen proizvajalcev, naredili pa bomo povzetek. Rezultati testov ne bodo za nikogar obvezujoči, nikogar ne bomo ne reklamirali ne grajali.
• Naredili bomo tudi "svoj" test, ki se nam zdi najbolj podoben realni uporabi: klin bomo vpeli v primež in ga s kladivom krivili levo-desno za 45 stopinj in videli, koliko upogibanj zdrži, preden poči. Enako bomo naredili še z drugimi klini.
Kot del uvodnega razmišljanja se nam zdi pomembno omeniti tudi naslednje:
V Alpinističnem odseku Jesenice smo inštruktorji alpinizma in gorskega reševanja z dolgoletnimi izkušnjami. Vsak od nas ve, da bodo na vajo zabijanja in izbijanja klinov udeleženci prinesli s sabo kline, ki so več ali manj odsluženi, saj tiste "ta nove" raje uporabijo tam, kjer gre zares.
Ko smo se pogovarjali o "pokanju" klinov, smo ugotovili, da je skoraj vsakemu od nas kdaj počil kakšen klin (ne govorimo le o jeseničanu!), marsikdo se je tudi vpel v že počen ali drugače dvomljiv klin, pa iz tega nikdar nismo delali drame. Kdor pleza, se mu zgodi marsikaj.
Za bralce je treba pojasniti še izraz "usklajevalci GRS" iz dospele e-pošte. To je uskajevalni seminar za kandidate, ki želijo postati gorski reševalci. GRZS ga izvaja, preden kandidati pristopijo k izpitu. Ena od tem na seminarju je tudi zabijanje klinov. Vsekakor bi ob takem dogodku (počen klin) pričakovali korektno obvestilo, ki bi vsebovalo kaj več kot le pavšalno trditev da so "klini zanič".
Preizkusi
V drugi polovici lanskega in prvih mesecih letošnjega leta smo člani AO Jesenice opravili več testiranj klinov jeseničanov. Pri tem je treba poudariti še to, da so naši predhodniki vsa testiranja opravili v takratni Železarni, saj so bili večinoma vsi tam zaposleni. Danes žal ni več tako, nekatere teste smo morali tudi plačati. Pregled testiranj in rezultatov si je možno ogledati v prilogi.
Testiranje je potekalo po naslednjih postopkih:
1. Preizkušanje z upogibanjem na eno in drugo stran (45 stopinj) do loma
2. Preizkus na potezalnem stroju
3. Laboratorijski pregledi
-
1. Preizkušanje z upogibanjem na eno in drugo stran do loma
Pri tem načinu preizkušanja smo se oprli na očitek, da klini ne prenesejo večkratnega upogibanja v vertikalno-prečni smeri (glej fotografija 1). Preizkusili smo tako jeseničane zadnje in predzadnje generacije kot kline drugih preizvajalcev, ki jih je možno dobiti na slovenskem trgu. Postopek je bil enostaven, v primež vpet klin smo upogibali v eno in drugo stran, dokler se klin ni zlomil. Enak postopek smo izvedli tudi v bolj naravni obliki, ko smo kline zabili med dve betonski plošči na dvorišču.
Ugotovitve:
Jeseničani so vsi po vrsti prenesli večkratno upogibanje v eno in drugo stran, medtem ko drugi klini bistveno manj (fotografiji 2 in 3), nekateri celo samo enkratni upogib.
2. Preizkus na potezalnem stroju
Ta preizkušanja smo opravili v priznanem laboratoriju Antron v Izoli, pridobili potrebne diagrame (zapise). Prav tako pa smo poleg jeseničanov preizkušali tudi druge kline (fotografiji 4 in 5).
Za podlago smo vzeli postopek, ki je predpisan na UIAA in je potreben pri pridobivanju EN-certifikata (fotografija 6).
Edina pomanjkljivost pri tem je bila, da smo bili za opravljanje preizkusov časovno precej omejeni in je bilo zato testirano manjše število klinov.
Ugotovitve:
Kot je razvidno iz zapiskov, so se jeseničani izkazali kot boljši od izbrane "kokurence". S temi preizkusi bi zgodbo tudi končali, ker pa je en jeseničan počil pri dokaj majhni obremenitvi, smo sklenili opraviti še dodatne preiskave v laboratoriju železarne ACRONI.
3. Laboratorijski pregledi
Pregledi v laboratoriju so vsebovali določanje trdote materiala pri končnem izdelku, mikroskopski pregled lomnih ploskev in pregled površine končnega izdelka (vključno s klini drugih proizvajalcev). Predvsem nas je zanimalo, zakaj je prihajalo do loma klina pod majhno obremenitvijo. (fotografiji 7 in 8)
Ugotovitve:
Pregledi so pokazali nekaj pomanjkljivosti, ki pa se dajo z boljšimi oz. drugačnimi postopki izdelave klinov odpraviti:
• Cinkanje slabo vpliva na površinsko sestavo materiala (nasičenje z vodikom), s tem se povečuje krhkost materiala in občutljivost na korozijo, posebej ko je klin zabit in dlje časa izpostavljen vremenskim vplivom. Cinkanje je priporočljivo zamenjati s prašnim barvanjem. EN-standard za kline s trdoto, kot jo imajo jeseničani, predpisuje barvanje na temno.
• Laserski razrez klinov je "mogoče manj primeren" (čeprav je bila narejena poobdelava), ker se robne ploskve nekoliko zakalijo, zaradi česar lahko pride do mikro napok materiala na delih, ki se krivijo (tako med izdelavo kot med uporabo), čeprav med mehaničnimi preizkusi to ni bilo izrazito potrjeno. Kot alternativa se predlaga klasično štancanje ali razrez z vodnim curkom.
• Redno testiranje (lažja sledljivost kvalitete izdelave v posameznih fazah proizvodnje, dokazno gradivo v primeru očitkov uporabnikov klinov, sprotne (vmesne) korekcije).
Zaključek
Kot je razvidno iz zgornjega zapisa, smo si zaradi enega samega očitka zadali precej dela in stroškov. Ponovno poudarjamo, da ni naš namen samopromocija ali namerno omalovaževanje drugih proizvajalcev klinov, temveč izključno potrditev kvalitete in prepričanje, da so jeseničani varni in kvalitetni klini.
Na podlagi že opravljenih in bodočih testov se bo kvaliteta jeseničanov le še izboljševala, uporabniki pa bodo lahko vedno seznanjeni s tem, kakšne kline uporabljajo. O tem, ali jih sploh znajo pravilno zabiti in kako jih pri tem "trpinčijo", pa je že druga zgodba.
O samem klinu z imenom jeseničan pa več na alpinizem.net/?page_id=452
Čisto na kratko: izdelani so iz 4 mm debele pločevine z dodatkom mangana in drugih primesi, ki mu dajejo izjemno žilavost. Prvotne generacije so bile štancane, zadnje izrezane z laserjem. Toplotna in površinska obdelava se že desetletja ni spremenila.
Pri testih so sodelovali: Božidar Družijanić, Darko Bernik, Erik Arh, Raf Kolbl in ostali člani AO Jesenice.
Jesenice, 18. marec 2018
Člani AO Jesenice
Poročilo o internem preizkusu klinov jeseničanov
POSTOPEK
Za osnovo smo uporabili UIAA standard 122, ki vključuje EN 569 in predpisane postopke, način in zahteve za pridobitev CE certifikata, kar pa ni bil naš namen.
REZULTATI TESTOV V ANTHRONU
Testiranje smo opravili v več fazah: