Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Mali Golak

 

 

 

 

 

 

 

 


Mali Golak, 11. februar 2018

 

 

četrtek, 22. marec 2018, ob 05:30, Iztok Snoj, ogledov: 988

Srednji svet: Izlet je lahko 'na izi', če le zimska burja ne šepeta na ves glas ... k sreči sva se proti vrhu zgrešila.

Nekaj 'na izi'

 
Od doma sem se odpeljal pozno, vendar dovolj zgodaj, da še dobim prostor za avto. Takoj za menoj nekdo zasede zadnje prosto mesto. Izkaže se, da je Danilo. »Si tudi ti Snežnik zamenjal za Golake?« Ne, danes sem izbral lažji izlet. Poleg tega na Snežniku krepko piha – prav nič me ne vleče tja gor. Po cesti pripelje še nekaj Italijanov, ki se morajo obrniti in avte pustiti nižje. Nekaj časa Pivčan in Vičan hodita vštric … ločiva se pri odcepu planinske poti. Danilo bo svoj turnosmučarski izlet nadaljeval po cesti proti Tihi dolini. »Se nazaj grede dobiva v koči?« Seveda! Kdo bi vedel, da se bova zgrešila.
 
Kaj gora skriva v sebi, da se na njej počutim prijetno? Kaj je v njeni okolici drugačnega, da so še smreke in bukve nekaj posebnega? Rad hodim po tej na videz neznatni gori, za katero niti ne vem, kako globoko sega pod zemljo. Smreke, ki so posejane med listavci, dajejo enak vtis kot pred leti, čeprav so od takrat še kako zrasle, se potegnile proti nebu.
 
    
 
S posnetki bi rad goro približal vsakdanjemu človeku, kako lepa je. Na njej sem večkrat skušal ujeti motive, prijetne očem. Danes mi pomagata sneg na drevesih in lepa modrina neba. Sivkasto belo lubje bukev je od napihanega snega še bolj belo. Kakšna naj bo prava današnja hitrost hoje? Moja se odloča sama po sebi, z iskanjem najboljšega zornega kota. Za opazovanje si vzamem čas, se večkrat ustavim, oziram naokoli, celo kak korak stopim nazaj. S pogledom se srečujem s soncem in mimoidoče pogledam v oči.
 
   
 
Vsak, ki sem ga srečal v prve pol ure, je svaril pred ledeno močjo burje. Po velikosti kape, ki jo je imel vrh, sem vedel, da ne pretiravajo. Kjer se pot obrne proti Iztokovi koči, se je dan prevesil v popoldan. Burja je nekoliko omilila svojo ostrino in lažje se je dalo dihati. Bolj kot na pot pod nogami se oziram proti krošnjam dreves in nebu. Ljudi ni ne malo ne veliko, vsi pa so prijetna družba na poti. Kako je lepa ta naša dežela! Veter z višino še kar naprej oslabi, računam z dobrim razgledom. Svet se odpre šele na zadnjih metrih poti, razgleda pa ni. Pričakovanje lahko rodi razočaranje … Kako naj ljudem pokažem, da je na tej gori prijetno? Ponovno so mi v pomoč drevesa.
 
   
   
 
Ljudi in psov, ki prihajajo naproti, še ne zmanjka. Italijansko govoreče pozdravim z 'Buon dan'. Paolo je navdušen: »Suonno bene!«. Skoraj pri koči sem, ko mi v oči pade drugačna obutev. O, to pa so tekaške copate stezičarjev! Spogledamo se in Aleš me prepozna z enega naših druženj. Kočo je skoraj v celoti zasedla skupina Italijanov. V izbi se oziram, kje bi se lahko usedel. 'Sosedje' so gostoljubni, brez vprašanja in z nasmeškom na ustih mi v svoji sredi ponudijo edini prazni stol v prostoru. Med tem je zunaj povsem nehalo pihati, na goro pa še kar hodijo …
 
Iztok Snoj
eXTReMe Tracker