Slovenske novice - Tina Horvat: V hitri delovni akciji so skidali streho postojanke na planini Zapotok.
TRENTA – Letošnja zima je z mrazom in ogromnimi količinami snega povsod po svetu že prizadejala mnogo gorja, v sredo pa je zakrivila plemenito udarniško akcijo in povezala dobre ljudi z obeh koncev naših prelepih Julijcev. Tako se je v sredo zgodaj zjutraj skupinica petih alpinistov iz Bovca in Kranja povzpela na planino Zapotok in iz debelega snežnega objema pred razsutjem rešila pastirski stan, ki bi se po vsej verjetnosti ob odjugi porušil. "Pa saj nam ni bilo nič hudega, v dveh urah smo končali," je dan po podvigu nekoliko začuden nad medijsko pozornostjo odvrnil Miha Mihelič iz Bovca, ki je na hitro zbral ekipo prostovoljcev, da so dve uri po novozapadlem snegu z lavinskimi lopatami na nahrbtnikih in v popolni zimski opremi v hudem mrazu gazili do planine in odkidali sneg s strehe.
Škoda bi je bilo
Kot nam razloži Miha, je bil njegov prijatelj iz alpinističnega odseka (AO) Bovec Sebastjan Domenih v nedeljo na planini Zapotok in opazil, da planinski stan komaj gleda izpod snega.
"Na strehi je ogromno snega. Če se ta zmoči ob odjugi konec tedna, se zna zgoditi, da... Treba je pregaziti do planine in odkidati streho. Sam žal ne morem pred šestim marcem," je Sebastjan v ponedeljek dopoldne opozoril na gorniškem portalu Gore in ljudje. Samo dve uri po tem opozorilu je Miha Mihelič pozval prostovoljce, naj se prijavijo na delovno akcijo, in v sredo ob osmih zjutraj se je pet udarnikov podalo na pot od koče pri izviru Soče. Mihu so se pridružili Blaž iz AO Bovec, Rok in Matej iz AO Kranj in Mitja iz Nove Gorice.
"Samo pet nas je bilo, a to je bilo čisto dovolj. Vsi se prej niti nismo poznali, a smo preživeli super dan. Upam, da smo s tem pripomogli, da bo stara stavba na planini še naprej služila svojemu namenu. Škoda bi bilo, če bi po vsem tem, kar je doživela, prav zdaj propadla," pripoveduje Miha, ki si noče lastiti nobenih velikih zaslug. Pobudnik da je bil pravzaprav Sebastjan, oni brez njega sploh ne bi vedeli za to in so se pač samo zbrali in malo zagazili po zasneženem bregu.
Alpinisti rešili propadajočo planino
Morda se tudi komu drugemu novica ne bo zdela prav nič posebnega, a vendar ne gre le za kup starega tramovja. Planina Zapotok je ena najlepših in najbolj divjih planin v Sloveniji. Stoletja so na zeleni ravnici pod neprehodnimi grebeni Jalovca, Bavškega Grintavca in Srebrnjaka pasli drobnico, izdelovali sir, s senožet nosili v dolino seno, potem pa so jo leta 1970 opustili. Nekdanji pastirski stanovi so postali priljubljeno izhodišče za alpiniste in ljubitelje gora, saj je od njih le pol urice do bližnjih trentarskih sten, večeri ob ognju pa so za vsakogar, ki je to doživel, nekaj nepozabnega.
Zaradi izjemne lege so nekoč obstajali celo načrti, da bi se planino znova oživilo in morda na njej razvilo celo visokogorski turizem, vendar uresničitve nikoli ni bilo. Stanovi bi po opustitvi paše na planini zagotovo popolnoma propadli in postali le še kup starega lesa, če ne bi na pobudo Sebastjana Domeniha, ki se je spustil v boj z birokracijo in lastniki planine, skupaj stopili vsi primorski alpinistični odseki in leta 2014 obnovili močno dotrajano stavbo.
Kar 100 prostovoljcev
"Prejšnji vikend smo dokazali, da znamo delati čudeže. Na planino smo v enem vikendu znosili 160 tovorov, treba jih je še 60, da imamo dovolj kritine za obnovo stavbe. Za preostali del bomo še počakali, če se kje pojavi jeklena pomoč. Romantika se nadaljuje, vsem udeležencem se AO Bovec zahvaljuje," se je v imenu svojega odseka zahvalil Sebastjan.
Jeklene pomoči takrat ni bilo in odločili so se, da vse znosijo kar sami, na svojih ramenih. Skoraj sto prostovoljcev je takrat na oblazinjenih ramah tovorilo težke deske, orodja in druge pripomočke, da so obnovili že vase sesedajočo se leseno stavbo. Koliko majic so prešvicali in koliko kilogramov je vsakdo od njih znosil v svojem nahrbtniku!
V dveh vikendih oziroma v treh dneh so opravili za 102 delovna dneva nošenj in pri tem našteli nekaj rekordov. "Dnevni rekord je s petimi nošnjami pripadel Markecu, v ženski konkurenci pa s štirimi nošnjami Danici. Najševilnejšo ekipo je imel Soški AO, hitrostni rekord pa je po surovi borbi pripadel bratoma Gepč in je znašal 35 minut. Da ne bo pomote, s štirimi dvometrskimi deskami na ramenih. Najmlajša udeleženca sta bila trinajstletna Gašper in Žiga," je takrat zabeležil Iztok Rutar iz Soškega AO.
Tudi Miha Mihelič je bil takrat med njimi in iz prve roke nam pove, da je bilo kljub teži na hrbtu vzdušje izjemno. "Bilo je kot v starih časih, ko so pastirji na planino znosili vse, kar potrebujejo. Ko smo izvedeli, da helikopterja ne bo, smo pa kar na polento vse na ramah znosili!"
Tina Horvat