Primorske novice - Neva Blazetič: Jože Šerbec: “V pokoj odhajam z občutkom, da je bilo delo dobro opravljeno”

Po 23 letih vodenja najuspešnejšega muzeja v Sloveniji, leta 1990 ustanovljenega Kobariškega muzeja prve svetovne vojne, bo Jože Šerbec 1. aprila predal štafeto nasledniku. “V pokoj odhajam z občutkom, da je bilo delo dobro opravljeno,” preprosto pove. Kot eden od šestih ustanoviteljev in družbenikov ...

Tik pred upokojitvijo ste pred dnevi z Brnika v Kobarid pripeljali dragocen eksponat, ki ga je Kobariški muzej iskal dobrih deset let, našli pa ste ga prav vi.
“Doslej je v zbirki muzejskih predmetov manjkalo orožje, kije igralo pomembno, po mnenju nekaterih poznavalcev odločilno vlogo v 12. soški bitki. Gre za nemški mitraljez, model MG 8/15, ki ga je nemška armada uporabljala v treh različicah, kot klasični težki mitraljez na trinožnem podstavku, kot letalski mitraljez, ki je prvi sinhronizirano streljal skozi propeler, in kot puškomitraljez, s katerim je lahko rokoval en sam vojak. To orožje je v zadnji soški bitki masovno uporabljal Nemški alpski korpus in v bitki za Kolovrat dosegel v primerjavi z italijansko armado večkratno ognjeno premoč. Neuspešno smo ga iskali po vseh znanih muzejih, predvsem po Nemčiji.”

Mitraljez so našli v antikvariatu

Kje ste ga našli?
“Po naključju in veliki sreči v Moskvi. Leta 2016 je Kobariški muzej gostoval v Muzeju moderne zgodovine Rusije; mimogrede, njegova direktorica je hčerka Jurija Gagarina. Ob 25-letnici neodvisnosti Slovenije in pred obiskom Vladimirja Putina ob 100-letnici Ruske kapelice, smo v tem muzeju skupaj z ministrstvom za kulturo na ogled postavili razstavo Velika vojna v Krnskem pogorju, ki smo jo nadgradil z razstavo Sinovi Rusije v Julijskih Alpah, ki je pripovedovala o kruti usodi ruskih vojnih ujetnikov pri gradnji ceste prek prelaza Vršič v marcu 1916. No, v tem muzeju so imeli v stalni razstavi o prvi svetovni vojni tudi ta mitraljez. Na moje vprašanje mlademu kustosu, koliko takšnih imajo še v depoju, sem dobil odgovor, da niti enega. Po prvem razočaranju se je kustos čez slabo uro vrnil in povedal, da imajo v antikvariatu v neposredni bližini kar tri. Takoj sva odšla tja, do naslednjega dne smo zbrali denar za nakup in primerek odnesli v klet našega veleposlaništva. S pomočjo veleposlaništva smo v letu in pol uredili vso dokumentacijo in prejšnji teden je dan pred prihodom ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova v Slovenijo na Brniku pristal Adrijin Airbus 320 z dragocenim tovorom za naš muzej. Po opravljeni preventivni konservaciji ga bomo na ogled postavili konec marca.”

Odhaja z zaupanjem v mlajšo ekipo

Ali težko zapuščate muzej?
"Ne. Čas je, saj sem za dve leti podaljšal polno delovno dobo.
Občutek ob predaji ni nič posebnega, občutek pač po dobro opravljenem delu. Od treh družbenikov, ki smo bili v muzeju zaposleni, se upokojujem zadnji. Pred menoj sta se upokojila kustosa Vojko Hobič in Željko Cimprič. Ostali trije ustanovitelji in družbeniki, Pavel Sivec, Ivo Konavec in žal pokojni Miloš Volarič, v njem niso bili zaposleni. Miloševo mesto je nasledil njegov sin Samo. Vsa ekipa ustanoviteljev in družbenikov z enakimi deleži smo pravzaprav letniki, jaz sem eno leto mlajši.”

Ali odhajate mirni in z zaupanjem v mlajšo ekipo sedmih zaposlenih?
“Zaupam, da bodo dobro in transparentno delali naprej in širili sporočilo miru in strpnosti. Nov direktor Martin Šolar prihaja na postlano. Dolgo že sodelujemo, ima močne reference, seveda mu bomo stali ob strani. Mladi kustosi so 'naši' že od študentskih let, ko so opravljali vodniško službo. V času mojega direktorovanja smo se družbeniki, ki sestavljamo skupščino muzeja, sestajali tedensko in pregledovali poslovanje. Tako pogostih sestankov z novim direktorjem objektivno ni možno pričakovati, enkrat mesečno se bomo pa že morali skupaj usesti.”

Pod vašim vodstvom je Kobariški muzej postal eden najbolj uspešnih v Sloveniji? Kako vam je uspelo?
“S strokovnostjo, vztrajnostjo in garanjem celotne ekipe. Naj opozorim, Kobariški muzej ni eden najbolj uspešnih, po vseh kriterijih velja za najbolj uspešnega. To lahko rečemo ob upoštevanju meril iz zadnje evalvacije slovenskih muzejev, ki je bila opravljena pred desetimi leti. Upoštevali so število obiskovalcev, ki v našem primeru znaša približno 60.000 letno, število obiskovalcev na zaposlenega, znesek vloženega javnega denarja na obiskovalca, ki je v našem primeru minimalen, prodajo na obiskovalca v muzejski trgovini ... Teh kriterijev je bilo 14 in po nekaterih, denimo javni denar na obiskovalca, je bilo razmerje med Kobariškim muzejem in muzejem X celo 1 proti 240. Kobariški muzej je prejemnik najvišje nagrade Sveta Evrope za Muzej leta 1993 in je v tem pogledu najtrofejnejši slovenski muzej. Leto prej je prejel Valvasorjevo nagrado. Nagrade je torej nizal že pred mojim direktorovanjem.”

“Preštemal” je Mašerovo hišo

Kako pa ste se kot nedomačin, priseljen iz Brežic, znašli v ekipi ustanoviteljev muzeja?
“Izključno po zaslugi ustanovitelja muzeja Zdravka Likarja. On je izbral ekipo. Opravil je delo, ki ga običajno občine ali pa država. Zato zasluži spomenik na kobariškem placu. Če tega ne bi storil in če nas ne bi prepričal, muzeja ne bi bilo in amen. Predvidevam, da so bili razlogi za mojo vključitev pragmatični. Bil sem pravnik v največji firmi v dolini, v športu smo se družili že deset let in sem na tem področju po izjavi nekaterih veljal za 'dober uvoz'. Moja prva muzejska naloga je bila 'preštemati' Mašerovo hišo za potrebe napeljevanja elektrike. Ker 'hiltijev' takrat še ni bilo, sem kopal na roke in s tem sem že takrat veljal za dobrega 'Bosanca'. Pri zasnovi zbirke leta 1990 nisem sodeloval. Odločilna je bila vloga Zdravka, Miloša, pozneje Željka. Obvezno velja omeniti Goriški muzej kot takratno strokovno matično inštitucijo.”

Katere največje dosežke bi v času vodenja muzeja izpostavili?
“To je zagotovo vpis v razvid muzejev s pooblastilom za opravljanje državne javne službe muzejev za področje prve svetovne vojne za območje celotne države s poudarkom na predstavitveni dejavnosti, ki smo ga pridobili leta 2013. Ponosni smo na stalno zbirko s sporočilom miru, zunanje projekte, avtorske razstave in še bi lahko naštevali. ”

Muzeji so v glavnem javni zavodi, kobariški je posebnež. Kako ste se prebijali skozi različne statusne oblike?
“Treba je razumeti zapleten statusni razvoj. Na začetku je muzej pet let deloval pod kobariškim turističnim društvom. Nato je prešel pod turistično agencijo KCK, ki pa ni bila prava agencija. Izpeljali smo prenos upravljanja na neprofitno d.0.0. in sklenili štiripartitno pogodbo o statusu in upravljanju muzejske zbirke z ministrstvo za kulturo, turističnim društvom kot prvim upravljalcem, družbo d.0.0. kot prevzemnikom upravljanja in Goriškim muzejem kot strokovno matično institucijo. Preimenovali smo se v Kobariški muzej d.0.0. Pozneje smo štiripartitno pogodbo ukinili.”

Enim malo, dragim več javnega denarja

Kakšen je danes položaj Kobariškega muzeja v primerjavi z javnimi muzejskimi zavodi?
“Zaradi naše oblike organiziranosti nas je ministrstvo za kulturo v preteklosti uvrščalo med nevladne organizacije. Njim odmerjen denar na razpisih je bil skromen. Kljub kakovostnim programom Kobariški muzej iz tega naslova ni mogel pridobiti več kot 2000 do največ 2500 evrov na leto. Praviloma smo ta denar namenili za začasne razstave. Po sprejetju novega zakona o kulturni dediščini v letu 2008 se je muzeju odprla možnost za prijavo na programski razpis. Iz tega vira črpajo denar vsi pooblaščeni muzeji, ki so vpisani v razvid muzejev. Kljub odklonilnemu mnenju Službe za muzeje smo sprožili postopek za vpis v razvid, kar nam je leta 2011 tudi uspelo. Po izpolnitvi tega pogoja je muzej naslovil vlogo za pridobitev statusa pooblaščenega muzeja. Vlada nam je na predlog ministrstva za kulturo marca leta 2013 podelila pooblastilo. Od takrat dalje na podlagi programskega razpisa ministrstva za kulturo naš muzej za svoj program letno pridobi povprečno 30.000 evrov, ki jih namenjamo za opravljanje klasičnih muzejskih nalog, za postavitev letne občasne razstave in delno za pokrivanje stroškov pedagoško andragoških programov. Letos bomo dobili manj oziroma 25.000 evrov. V lanskem letu je javni denar predstavljal osem odstotkov vseh prihodkov, ostalo so prihodki iz vstopnine, vodenj in prodaje v muzejski trgovini. Javna sredstva, ki smo jih pridobili iz 'kulturnega razpisa' Občine Kobarid, pa so lani znašala 0,004 odstotka vseh prihodkov muzeja. Pri ostalih pooblaščenih muzejih je v poprečju obratno. Pridobijo 90 odstotkov prihodkov iz javnih sredstev, preostanek pa iz tržne dejavnosti.”

Kljub temu ste v muzejsko stavbo veliko vlagali. Kaj vse ste naredili?
“Ob nastanku muzejske zbirke je bila podpisana zakupna pogodba za 40 let z bivšo Občino Tolmin s simbolno zakupnino. Obveznost tekočega vzdrževanja je prevzel muzej in jo je vsa leta več kot vestno opravljal. Pravice in obveznosti iz zakupne pogodbe je podedovala Občina Kobarid. V preteklosti smo izvedli več skupnih vlaganj po principu delitve stroškov, polovico mi, polovico občina. Večina županov je za vlaganja pokazala razumevanje, ker so se zavedali pomena muzeja za lokalno okolje in turistične tokove. Pri nekaterih svetnikih ni bilo vedno tako. Kakorkoli, muzej je v zgradbo, ki je v lasti občine, vložil znatna sredstva in se jim s tem odpovedal, kar je dodatna posebnost v slovenskem muzealstvu. Preuredili smo prostore bivše mesnice, dodali denar pri potresni obnovi, uredili smo muzejsko trgovino in poslovne prostore. S pomočjo razpisov Interreg smo na strehi postavili fotovoltaično elektrarno, prenovili smo sanitarije, zamenjali okna in še marsikaj.”

Ne vedo, kako muzej deluje

Kako bi odgovorili tistim, ki so v preteklosti ugibali, češ da družbeniki služite velike denarje?
“Tistim, ki namigujejo na služenje denarja z muzejem, gre odgovor, da so mone in nimajo pojma, kako muzej posluje. Če bi imeli prav, ne bi bil v muzeju 15 let zaposlen s polovičnim delovnim časom in ne bi dočakal upokojitve s šest urnim delovnikom. Vsa moja pokojnina je odmerjena v letih izven muzeja.”

Kako ste se soočali z izzivom spremljanja kronanih glav, najvišjih politikov in vojaških častnikov? Ste imeli tremo?
“Pomembno pomoč je nudil državni protokol. S 'kilometrino' in številčnostjo obiskov se je večala tudi rutina in samozavest. Pri političnih obiskih je bil nivo znanja o soški fronti praviloma nizek, pri častnikih pa največkrat eksperten. Izkušnje sem nabiral s pomočjo potujoče razstave, ko je bilo treba na Dunaju govoriti nemško, v Parizu francosko, v Londonu angleško, v Moskvi rusko. Ni bilo drugega, kot da sem natreniral nastopanje v tujih jezikih, da sebi in muzeju ne bi delal sramote. Odziv je bil vedno dober. V gimnaziji sem se sicer učil angleščino in francoščino, v času službovanja v kobariškem TIK-u sem se moral soočiti z nemščino in italijanščino. Hodil sem na tečaje španščine, prakticiral sem jo na potovanjih po Južni Ameriki. Ruščina se mi je približala med planinarjenjem v tamkajšnjih gorah, dva meseca sem za Smelt delal ob Črnem morju.”

Prizna, da vsega ne ve

Kot direktor ste opravljali tudi nekoliko specifično vlogo kustosa. Kakšno?
“Zaradi usmerjenosti v mehkejše vsebine s sporočilnostjo miru, v sociološke in psihološke vidike osebnih vojaških zgodb, smo bili šibkejši pri tršem, vojaškem delu. Pogosti obiski visokih vojaških delegacij iz Slovenije in tujine so terjali osvojitev tudi te vsebine. Na začetku so bile celo dileme, ali je ukvarjanje z vojsko skladno z mirovnim poslanstvom muzeja. Prevzel sem te kategorije obiskovalcev, ki so bili dobri poznavalci. Treba je bilo naštudirati gradivo. Sem pa vedno priznal, da vsega ne vem in se jim zahvalil, če so me podučili. Poleg muzeja so praviloma obiskovali muzeje na prostem, bivša bojišča, tudi v visokogorju.”

Imeli ste pomembno vlogo pri rekonstrukciji obrambnih položajev na Kolovratu, ki je danes najbolj obiskan muzej na prostem. Zakaj je posebnost?
“Edino v tem primeru smo naredili rekonstrukcijo. Stroka je bila najprej zadržana, jaz pa sem predlagal: zakaj si ne bi privoščili nekaj več, ker območje ni zaščiteno in ker je dostopno. Pozneje smo iz pridobljenih načrtov ugotovili, da smo naredili natančno kopijo s pokritimi rovi. Treba je bilo očistiti teren nekdanjega bojišča, ki v času prve svetovne vojne ni bil poraščen. Delal sem z javnimi delavci in študenti. Takrat se nam je porodilo vprašanje, koliko ljudi je utrjevalo položaje. Na italijanski strani je v zgornjem Posočju garalo 15.000 vojakov, civilistov, inženirjev, na avstro-ogrski več kot 10.000. Vojaki so vedeli, da so pred obstreljevanjem varni le pod zemljo.”

Fundacija Poti miru se poteguje za vpis na Unescov seznam. Kakšna je pri tem vloga Kobariškega muzeja?
“Fundacija bo morala spoznati, da je največji spomenik prvi svetovni vojni s svojo premično in nepremično dediščina in zaradi kompleksnosti in univerzalnosti prav Kobariški muzej, in to pred spomeniki, pokopališči, potmi, celo kostnicami in spominskimi cerkvicami. Takega že vidijo v tujini, od kjer v muzej prihaja več kot 70 odstotkov vseh obiskovalcev.”

V muzej prihajajo iz vsega sveta, kaj pa domačini, ali obiskujejo muzej?
“Za vse kobariške občane je vstop brezplačen, prav tako za vse učence, ki v muzej organizirano prihajajo izven sezone. Posebej smo veseli tistih domačinov, ki v muzej pripeljejo svoje sorodnike iz tujine, znance. Žal je takšnih premalo. Kakorkoli obračamo, veliko je domačinov, ki nikoli niso bili na vrhu Krna in nikoli niso prestopili vrat muzeja. Ogled muzeja je brezplačen še za novinarje, turistične agente, spremljevalce skupin ... Lani smo zabeležili več kot 4000 takšnih obiskovalcev. Zelo dobro pa so obiskani muzejski večeri, ki jih praviloma organiziramo v zimski sezoni. Doslej smo jih pripravili blizu 300. Vstop je prost, po zaključku se družimo. Publika je zvesta, tudi gostje iz prestolnice se čudijo dobri obiskanosti.”

Se ponudniki turističnih postelj zavedajo, da gostje prihajajo tudi na račun zgodovinskega turizma?
“Posvečamo jim posebno pozornost. V primeru, da sklenemo pogodbo z njimi in sami plačajo svojim gostom vstopnico z željo, da bi jim približali zgodovino kraja z dogajanjem med prvo svetovno vojno, jim obračunamo 40 odstotni popust. Ugodnost koristijo le redki.”

Informacije v 24 jezikih

Posebnost ste tudi zaradi tega, ker goste sprejemate vsak dan in z večino govorite v njihovem jeziku.
“Podajanje vsebine v materinem jeziku gostov in prijaznost pomenita veliko. Posebnost muzeja je njegov urnik. Odprt je vse dni v letu, napovedane skupine sprejemamo tudi izven rednega urnika. Muzejska posadka letno opravi približno 1500 vodenj v muzeju in 150 izven njega, med drugim na italijansko kostnico, po Kobariški zgodovinski poti, muzejih v naravi, bivših bojiščih v visokogorju. Vsa besedila na stalni in začasni razstavi so poleg slovenščine še v italijanskem, nemškem in angleškem jeziku, 20 minutni film si obiskovalci lahko ogledajo še v madžarskem, češkem, ruskem, francoskem, španskem, hrvaškem in hebrejskem jeziku. Razen v hebrejščini in madžarščini zagotovimo tudi vodenje najavljenih gostov. Osnovno informacijo o muzeju zagotavljamo v 24 jezikih, med drugim tudi v baskovskem, katalonskem, japonskem in arabskem.”

Kako ocenjujete, ali se muzejsko sporočilo miru dotakne obiskovalcev?
“Mnogi globoko začutijo, ni jih malo, ki ostajajo ravnodušni. Mladina ima v glavnem opravka sama s sabo. Dejstvo pa je, če na svoji koži ne občutiš mraza, vlage, žeje in lakote, če nisi še nikoli na hrbtu nesel težkega tovora, potem ne moreš začutiti, kako težko je bilo. Da o smrtni nevarnosti niti ne govorimo. Kako naj muzeji obiskovalce nagovarjajo, je tudi predmet evropskega projekta UNREST v razpisu Horizon 2020. Sedem evropskih univerz in raziskovalnih inštitutov je med pet evropskih vojnih muzejev v raziskavo uvrstilo tudi kobariškega. Preučevali bomo, kako naj nagovarjamo ljudi, ki so 70 let po drugi svetovni vojni pozabili na vojne strahote oziroma z njimi nimajo izkušenj. To je zelo pomembno v času, ko po Evropi zopet brbotajo nacionalizmi in fašizmi.”

Kakšni so muzejski izzivi za naprej?
“Izenačitev financiranja strokovnega dela muzeja z ostalimi muzeji po kriterijih, ki veljajo za pooblaščene muzeje”

Kakšni pa so vaši osebni izzivi? Menda vas mika Himalaja?
“Sveta z vrha Everesta ne bom gledal, ker je to predrago in ker jih je gori že preveč in je izziv premajhen, ker sem prestar. Zadoščalo mi bo, da ga bom pogledal od spodaj navzgor, če bo le priložnost in volja. Spremljal bom muzej, po potrebi pomagal, šport ostaja stalnica, rad delam na prostem.”

“Izkušnje sem nabiral s pomočjo potujoče razstave, ko je bilo treba na Dunaju govoriti nemško, v Parizu francosko, v Londonu angleško, v Moskvi rusko. Ni bilo drugega, kot da sem natreniral nastopanje v tujih jezikih, da sebi in muzeju ne bi delal sramote.”

“Tistim, ki namigujejo na služenje denarja z muzejem, gre odgovor, da so mone in nimajo pojma, kako muzej posluje. Če bi imeli prav, ne bi bil v muzeju 15 let zaposlen s polovičnim delovnim časom in ne bi dočakal upokojitve s šesturnim delovnikom.”

“Moja prva muzejska naloga je bila 'preštemati' Mašerovo hišo za potrebe napeljevanja elektrike. Ker 'hiltijev' takrat še ni bilo, sem kopal na roke in s tem sem že takrat veljal za dobrega 'Bosanca'.”

“Dejstvo pa je, če na svoji koži ne občutiš mraza, vlage, žeje in lakote, če nisi še nikoli na hrbtu nesel težkega tovora, potem ne moreš začutiti, kako težko je bilo. Da o smrtni nevarnosti niti ne govorimo.”

 NEVA BLAZETIČ