Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Alpinizem je v krizi,

Vecer.si 26.02.2018
Alpinizem je v krizi, ker nihče nima jajc


Silvo Karo poleti leta 2017 pod severozahodno steno Planje, kjer sta z Andrejem Grmovškom splezala prvenstveno smer v spomin na preminulega alpinista Janeza Jegliča Johana. (Andrej Grmovšek)


''Če bi alpinizem iz osemdesetih let primerjal z današnjimi časi, je to tako, kot če bi primerjal pravo kavo in instantno."

"Čeprav nikoli nisem dal veliko na horoskope - mogoče je k ambicioznosti pripomoglo, da sem kozorog."

"Ljudje ugotavljajo, da je klasičnega planinstva, kot je hoja na Triglav enkrat na leto, konec."

"Ljudje ugotavljajo, da je klasičnega planinstva, kot je hoja na Triglav enkrat na leto, konec."

 

torek, 27. februar 2018, ob 05:29, Bruno Fras, ogledov: 2528

Večer, Intervju - Franja Žišt: … ker nihče nima jajc

Alpinizem pri nas je trenutno in že kar nekaj časa v krizi, ocenjuje junak modernega alpinizma Silvo Karo, ki je napisal avtobiografijo Alpinist. "Tako kot sem direktno plezal, sem tudi pisal to knjigo," pravi Karo.

Junak modernega alpinizma Silvo Karo (letnik 1960) je v velikih stenah Patagonije, Himalaje, Karakoruma, v Julijskih Alpah, na Grenlandiji in v Indiji nizal prvenstvene vzpone v nemara najplodnejšem obdobju slovenskega alpinizma. V teh dneh je izšla njegova avtobiografija Alpinist, ki so jo še težje kot pri nas čakali v tujini, saj ga tam marsikdo pozna bolje kot povprečni Slovenec. O njegovi poti in vseh barvitih prigodah iz gora bo mogoče več slišati na 12. festivalu gorniškega filma, ki se danes začenja v Ljubljani, Domžalah, Celju in v Mojstrani. Karo, direktor festivala, bo poleg 35 filmov gostil tudi prvi zakonski par, ki je splezal na vrh vseh osemtisočakov, Italijanko Nives Meroi in Slovenca Romana Beneta, ter uspešno nemško alpinistko Ines Papert.

Plazovi, mraz, zahtevno plezanje, pestro družabno življenje - vaša pravkar izdana avtobiografija je polna zanimivih dogodivščin. Ste pisali dnevnik ali ste si tako dobro zapomnili vse pripetljaje?
"Pisanje dnevnika nam je prišlo v navado, ko so nam pripadniki starejše generacije svetovali, naj odprave v Himalajo in drugam popišemo. Iz vsake odprave imam nekaj napisanega, včasih ne veliko, vedno pa vsaj kronološki potek oprave."

V alpinizem vas je zaneslo bolj po naključju. Kot najstnik ste med poplesavanjem po strehah ugotovili, da vas ni strah višine, potem pa ste v rojstnem Ihanu dobili župnika, ki je mladino navdušil za gore.
"Vesel sem, da se mi je vse to zgodilo. Da sem bil ob pravem času na pravem mestu in srečal prave ljudi. Vsak je bil po svoje pomemben. Po strehah sem delal, da sem kaj zaslužil. Tam sem dobil občutek za višino. Za hribe pa nas je mlade navdušil župnik. Šestnajstletni škorec sem šel ponoči na Triglav! To si zapomniš za cel 'lajf'. Pomemben vpliv je imelo služenje vojaškega roka v Bovcu, ko sem srečal zelo dobrega atleta Tomaža Križaja in začel intenzivno trenirati. V drugi polovici, ki sem jo odslužil na Pokljuki, sem si pri nogometu zlomil nogo in tako srečal Frančka Kneza."

Tudi njega po naključju, ko ste bili po zlomu noge na rehabilitaciji v Rimskih Toplicah in ste ga videli plezati tam okoli.
"Človek ima včasih tudi srečo. Verjetno je pri vseh stvareh tako, da se ti morajo 'poklopiti'. Idealno ni nikoli, a sem vesel, da se pri meni ključne stvari so. Bolj ko spoznavaš alpinizem, bolj rastejo ambicije. Na začetku niti slučajno nisem mislil, da se bom toliko časa ukvarjal z alpinizmom. Pa tudi vmes sem se kdaj vprašal, koliko časa še, a sem enostavno videl, da brez njega ne gre."

Kaj je tisto, kar alpiniste vleče v visokogorje?
"Ko ti je nekaj pokazano tako zgodaj v mladosti, kot so bili meni hribi, ko to doživiš, si zapomniš. In potem po tem hrepeniš. Vedno bolj si radoveden in nato ugotoviš, da brez tega težko živiš, ker si vložil že toliko energije. Za ene je to hrana, za druge glasba, za tretje alpinizem, za koga kariera v medicini ali novinarstvu. Alpinizem je bil za našo generacijo zanimiv tudi zato, ker smo spoznali veliko kulturnih področij, ko smo lahko potovali v tujino. Danes, ko ljudje potujejo povsod, to ni več eksotika, za nas pa je bila odprava priložnost, da smo šli od Pakistana, Indije, Nepala, Južne Amerike do Aljaske. Potem pa postaneš tudi malo zasvojen. Če si malo ambiciozen, te bolj žene, sam sem hotel čim več preplezati. Čeprav nikoli nisem dal veliko na horoskope - mogoče je k ambicioznosti pripomoglo, da sem kozorog."

Plezali ste nepredstavljivo težke smeri, mnogih še do danes niso ponovili. Ste bili tako dobro pripravljeni ali je bilo v podvigih tudi kanček norosti?
"Eno in drugo. Mladost je norost, gotovo. Pa to, da sem spoznal Frančka, ki je bil prvi, ki se je res intenzivno pripravljal oziroma treniral za alpinizem. Jemali smo ga športno. Res veliko smo trenirali, bili fizično aktivni, plezali, tudi po obzidjih, saj takrat še ni bilo umetnih sten. Veliko smo plezali tudi v sestopu. Vsak je hotel biti čim lažji, nahrbtnika nismo želeli nositi s seboj, plezali smo v plezalnikih - in ker s seboj nismo vzeli čevljev, s plezalniki pa je bilo težko hoditi po stezi, smo sestopali po smereh čez stene. Kar veliko smeri smo imeli za sestop, v Triglavski steni recimo Dolgo nemško."

To je smer, ki jo tudi dobri plezalci plezajo kakih sedem ur navzgor, vi pa ste po njej sestopili v eni uri in petnajstih minutah.
"To je težko primerjati. Ker smo bili vplezani in nam to res ni predstavljalo problema. Za tak podvig ni dovolj, da si dobro fizično pripravljen, ampak moraš veliko plezati. Mimogrede se lahko spotakneš - ali pa ne veš, kako se obrniti. Naša prednost je bila, da smo bili izredno vplezani. Vsak petek smo šli v katero od dolin v Julijskih Alpah, v Vrata, v Tamar - in potem plezali do nedelje zvečer."

V osemdesetih in devetdesetih letih ste plezali v bistveno drugačnih pogojih. Ne le, da ni bilo opreme, ta je bila tudi predraga. Improvizirali ste z vrvmi, z varovanjem, ko je zmanjkalo opreme, pa ste plezali "na jajca".
"Kar smo imeli, smo imeli. Odnos do opreme je bil bistveno drugačen. Takrat nam je 'frend' (oblika varovanja) ogromno pomenil. Če ga je kdo pred nami pustil v steni, ker se je zataknil, smo praskali v nedogled, da smo ga dobili ven. To je bilo vredno kar nekaj denarja. V tistem času je oprema naredila skokovit napredek, nobena generacija pred nami in kasneje ni in ne bo doživela takšnega tehnološkega napredka opreme. Sicer pa je bilo v osemdesetih v alpinizem vložene več energije in ljubezni, več stremljenja, želja, pričakovanj. Če bi ga primerjali z današnjimi časi, je to tako, kot če bi primerjal pravo kavo in instantno. Nam je denimo ogromno pomenila fotografija, imeli smo še diapozitive - ko si prišel domov, si komaj čakal, kaj bo iz njih nastalo. Danes lahko fotografije gledaš sproti. Kot če otrok takoj dobi igračo - tudi ni več takega pričakovanja in doživetja."

Ko ste plezali v Patagoniji, niste poznali niti vremenske napovedi, kajne?

"Ja, v osemdesetih v Patagoniji ni bilo vremenske napovedi. Tja je prišla leta 2005. Prej smo plezali po občutku in velikokrat nasrkali med plazovi, snežnimi nevihtami, ko smo se komaj prebili iz lukenj, v katerih smo spali, ko smo iskali s snegom zasuto opremo. Ko pa smo bili 'zmatrani' v bazi, pa se nam je nasmehnilo sonce. Danes je to bistveno lažje. Alpinisti so v urbanem mestu, ki je zraslo pod hribi, čakajo, da se vreme 'zrihta', in gredo gor. Če sva za južno steno Cerro Torreja potrebovala tri mesece, sva leta 2005 z Andrejem Grmovškom zaradi vremenske napovedi lahko v treh tednih v Patagoniji preplezala štiri smeri. Razlika je velika, a tisto, kar smo prej doživljali, je bila prava romantika. Doživljali smo jo v bazi, zdaj pa jo v dolini za šankom, pijejo in jedo pico. Takrat smo bili odmaknjeni od vsega, od civilizacije, brez povezav, telefona. Dva meseca odrezani od vsega, kar je gotovo bila avantura."

Se strinjate, da Slovenci veliko bolje poznamo vzpone v Himalaji kot v Patagoniji in drugod po svetu?
"Laikom je, ko ocenjujejo alpinizem, prvo merilo višina. Vsak vpraša, kako visoko si priplezal. Ko mu poveš, da si splezal na Cerro Torre, ki je visok 3128 metrov, vsak takoj zamahne z roko, češ da on je bil že na Mont Blancu. Alpinizem je zelo širok. Tisti, ki prinaša razvoj, gre v težavnost, je v strmih stenah, je iskanje novih smeri. Mi smo se lotili zahtevnejšega alpinizma. Jasno, da se ne sliši tako dobro in da se vsak osemtisočak sliši precej bolje. Mogoče so bili včasih po krivici zapostavljeni res odlični vzponi, ki jih je alpinistična stroka postavila na lepo mesto, javnost pa ne. Ker so bile Jugoslovanske alpinistične odprave v Himalajo (JAHO) projekt države, se je vedno govorilo le o tem. Ampak vrednost, težo slovenskemu alpinizmu pa v veliki meri dajejo vzponi, ki so bili opravljeni zunaj Himalaje."

Precej kritično ste se razpisali o slovenskem alpinizmu, predvsem o dilemi, ali je Tomo Česen kot prvi na svetu leta 1990 res sam preplezal južno steno Lhotseja.
"Tako kot sem direktno pleza, sem tudi pisal to knjigo. V teh časih sem bil zraven, ne govorim na slepo. Če ne znaš razložiti svojega vzpona in še danes ne veš, ali si imel s seboj fotoaparat ali ne, si naredil posnetek ali ga nisi, je nekaj narobe. Prej je šel slovenski alpinizem navzgor z lepim tempom, lepim razvojem, sedemdeseta, osemdeseta. Potem pa je bil preskok, ki ga ni bilo. Vsak ima pravico povedati svoje. Svetovna javnost že dolgo čaka, kdaj bo Tomo razložil, kako je bilo. Cel kup je fotografij, ki jih je uporabil z izrezom, kot da so njegove, v resnici pa so fotografije naših alpinistov, ki so leta 1981 plezali južno steno pod vodstvom Aleša Kunaverja. V tujini nam Česen dela strašansko sramoto, doma pa se stvari ne premaknejo. Mislim, da bi morala Planinska zveza Slovenije stvari postaviti na svoje mesto in brisati ta vzpon. Pa še kakega drugega. On je svoje požel, denar in slavo. Takrat je bil športnik leta. Z Janezom Jegličem Johanom sva takrat preplezala Bhagirathi III, pa je bil najin vzpon v popolni senci Lhotseja, ki ima cel kup lukenj."

Kako pa ste videli prizadevanja Tomaža Humarja, da bi alpinizem približal ljudem s prenašanjem vzponov v živo?
"Koraka naprej v alpinizmu ni naredil. Samo na medijskem področju, v alpinizmu pa ne. Alpinizem pri nas je trenutno in že kar nekaj časa v krizi. Dosežki v Himalaji iz 80. let niso preseženi."

Zakaj?
"Nihče nima jajc, da bi šel nekaj takega 'zlezt' in tvegat. Vsak bi lahko v alpinizmu naredil tak mejnik, kot ga je aktivni Američan Alex Honnold v El Capitanu, pa ga ne. Le veliko govorijo, rezultatov pa ni. Saj imamo vzpone, ki v svetu nekaj veljajo. Andrej Štremfelj in Marko Prezelj sta leta 1991 preplezala Kangčendzengo in dobila zlati cepin. Vsi kasnejši vzponi, za katere so Slovenci dobili zlate cepine, so precej 'nižji'. Ne moremo dosegati rezultatov, ki so bili postavljeni v 80. letih. Pa imamo cel kup alpinistov, vsi trenirajo, blazno so naviti, da pa bi skupaj sestavili in naredili 'orng' vzpon, ki bi predstavljal korak naprej, pa ne."

Vidite med mladimi perspektivne alpiniste?
"Od mladih sta na visokih obratih samo vsestranski Luka Lindič in Luka Kranjc v skalnem plezanju. Ostali pa delajo povprečne vzpone v Himalaji, čeprav dobivajo cepine. Nimamo presežkov. Mi smo 'fajn' delali in garali, da smo dosegali lep renome v svetu. Marsikateri vzpon danes, ki pride z našega prostora, je kar takoj veliko vreden, ker prihaja iz Slovenije. Kakšnih napredkov pa res ne vidim. Imamo Slovensko mladinsko alpinistično reprezentanco, SMAR, a mi ta način vzgajanja alpinistov ni všeč. Alpinizem je zelo svobodna zadeva, ne moreš ustvarjati in proizvajati dobrih alpinistov. Ti se morajo sami najti in sami kandidirati za denar, za projekte. Da jih boš usmerjal v eno smer alpinizma - to ne prinaša napredka. Kot usmerjeno izobraževanje v šoli, ki ni dalo rezultatov."

Se pa zdi, da se alpinizem pri nas vse bolj popularizira. Se to kaže tudi z obiskom na festivalu gorniškega filma?
"Alpinizem je pri nas zelo dobro prepoznan, veliko bolj kot denimo v ZDA. Pri nas se ljudje skoraj tako masovno ukvarjajo s plezanjem, kot so se včasih vsi s smučanjem, ko je bilo smučanje aktualno. Danes je na pohodu športno plezanje - pa tudi alpinizem. Ljudje ugotavljajo, da je klasičnega planinstva, kot je hoja na Triglav enkrat na leto, konec. To so bili socialistični časi sindikalnih izletov, zdaj planinci hočejo več. Veliko je zimskega pohodništva, turnega smučanja. In to se pozna tudi na festivalu, ki ga vsako leto obišče več ljudi, nazadnje ga je okoli šest tisoč. Na začetku smo imeli težave, da smo dobili ljudi v dvorane za filme, ki niso bili alpinistični in plezalni, ampak sodijo v kategorijo gorska narava, kultura, drugi gorski športi. Zadnja leta pa smo jih uspeli pritegniti tudi za te. Ljudje skozi filme dobijo ogromno idej, so zelo izobraževalni, mogoče se kdo tudi lažje odloči za treking v manj znan predel sveta."

Kaj v letošnji beri posebej priporočate?
"Na voljo bo kar devet celovečernih filmov. Mogoče bi izpostavil Reinkarnacijo tibetanskega meniha, ki je bil predvajan na velikih festivalih, ne samo gorniških, tudi dokumentarnih, in je dobil kar nekaj nagrad. Santoalla je neke vrste triler po resničnih dogodkih iz Španije, Hitre noge govorijo o zgodovini teka, alpinistični Daulagiri in pa dolg film o zgodovini slovaškega Himalaizma iz 80. let so tudi dobri. Potem pa vrsta plezalnih in avanturističnih filmov, o poti čez Aljasko in Grenlandijo. Skupaj 35 filmov, kar 29 ur programa z vseh koncev sveta."

Franja Žišt

Fotografiji: 
(1) Peti dan v zahodni steni Bhagirathija III. ”Iz bivaka sva se z Johanom po nekaj metrih zaplezala v previsno steno, ki me je spominjala na previsno njivo. Ves dan sva se borila, da bi izplezala iz nje, a sva tik pod robom še enkrat bivakirala, petič.” (Silvo Karo)
(2) Silvo Karo v Couzyjevi smeri v Zahodni Cini leta 1982 (Janez Jeglič)


Ena do pet
1) Ste alpinisti res egoisti?
"Razumljivo, da, vsak je do neke mere egoist. Sam nisem bil nikoli do te mere, da bi šel sam plezat zato, ker si ne bi mogel slave delit še s kom. Bil sem vesel, da sem se na vrhu vsaj s kom lahko poveselil."
2) Vas je (bilo) kdaj strah?
"Strah je sestavni del alpinizma. Ni alpinista, ki ga ne bi bilo strah. Ta je prisoten pred vzponom, ko greš, se pripravljaš, dostopaš. Ko pa enkrat začneš plezati, se kar izgubi. Takrat si zbran, skoncentriran, stoodstotno pri stvari. Takrat si v akciji, na adrenalinu - in stvar 'laufa'."
3) Oba vaša sopotnika, s katerimi ste tvorili navezo treh mušketirjev, Janez Jeglič Johan in Franček Knez, nista več živa. Kako se soočate s smrtjo v alpinizmu?
"Jasno, da ti je hudo, Frančkova smrt pa me je še posebej prizadela. Nisem si mislil, glede na to, kako je bil previden, oprezen. A še tako izkušen gams kdaj pade. Očitno je bil usoden trenutek nepazljivosti. Desetkrat raje bi videl, da bi se lahko skupaj usedli in da bi tudi onadva lahko danes povedala svoje zgodbe. Franček je nekaj napisal, čeprav bi imel še veliko povedati. Upam, da sem sam napisal toliko, da naše obdobje osemdesetih ne bo šlo v pozabo."
4) Gledate alpinisti drugače na življenje? Ga bolj cenite?
"Ja, verjetno podobno kot po 'laufanju' bolj ceniš počitek. Nismo pa alpinisti nobeni nadljudje. Taki smo kot vsi drugi. Je pa res, da lahko človek, ki je neprestano v nevarnem svetu, počasi kar malo pozabi, da je to nevarno. Ker si si s tem svetom tako domač. Kot bi neprestano hitro vozil, potem pa zgubiš razsodnost, kje je meja." 5) Večkrat rečete, da ste precej namučili svojega angela varuha. Enkrat pa vam je povedal, da je dovolj. Kdaj?
"Na zadnji odpravi v Indiji leta 2009 sem se peljal po 'flanki' dol. Očitno sem se spotaknil in se peljal po snežno ledeni podlagi kakih 200, 300 metrov. Takrat me je začel angel varuh zapuščati. Imel sem srečo in sem se čisto malo poškodoval, lahko bi bil pa masaker. Franček mi je enkrat rekel, da je treba končati, ko enkrat začutiš, da te začne opozarjati. Pa tudi čas je že bil, da enkrat zaključim."

Oznake: ALP, PLE

Komentiraj (2):

Tone Škarja, torek, 27. februar 2018, ob 09:30

Čestitam za knjigo in odkritost. Dokler bomo alpinisti gnoj skrivali pod preprogo in ga celo nagrajevali, ne bo preboja ali razvoja.

Matej Kucler, sreda, 28. februar 2018, ob 17:17

Eni veliko splezajo in o tem nikjer ne pišejo ne govorijo, včasih sem koga srečal v smeri, včasih pa iz planinske poti opazujem naveze in ko v naslednjih dneh prebiram forume nikjer ne zasledim objav.

eXTReMe Tracker