Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Po Otoku

  21.02.2018
Po Otoku gre tudi s smučkami

torek, 27. februar 2018, ob 23:07, Urednik G-L, ogledov: 451

Delo - Igor Fabjan: Zimski potep po Veliki Britaniji / Na Škotskem so prvo smučišče uredili že pred več kot pol stoletja

Ob omembi Velike Britanije verjetno redkokdo pomisli na sneg. Še manj pa na alpsko smučanje in druge zimske radosti. Toda Britanci se lahko pohvalijo s presenetljivo dolgo smučarsko tradicijo.

Pred več kot pol stoletja so na Škotskem uredili prvo smučišče z vlečnicami. Zanj so izbrali razmeroma nizko kopasto goro Meall a' Bhùiridh (1108 metrov), blizu kraja Glencoe. Smučišče Glencoe Mountain se razprostira na višini okoli tisoč metrov. Čeprav danes ni več edino in ne največje, se lahko smučarji in deskarji tukaj še vedno preizkusijo na najdaljših in najbolj strmih progah v Veliki Britaniji. Na voljo je dvajset različno zahtevnih prog, na katere se lahko smučarji podajo s sedežnico in sedmimi vlečnicami. Sedežnica obratuje vse leto in je tako dobrodošla pomoč tudi za pohodnike in gorske kolesarje. Ker so zime tudi na Škotskem vedno bolj muhaste, za zasneževanje ob primerno nizkih temperaturah poskrbijo še s snežnimi topovi. Malo smučarsko središče premore vse, razen prenočišč. Z izjemo avtokampa, v katerem je tudi pozimi na voljo nekaj manjših lesenih bungalovov. A k sreči do najbližjih hotelov in zasebnih penzionov ni daleč. Nekateri prihajajo na dnevno smuko iz dobrih sto kilometrov oddaljenega Glasgowa. Na smučišču deluje šola smučanja in deskanja, izposoditi si je mogoče tudi vso potrebno opremo. Od leta 2011 se ponašajo s prav posebnim poligonom, ki je namenjen treningu reševanja ponesrečencev, zasutih v snežnih plazovih. Uporabljajo ga tako reševalci kot navadni ljubitelji snežnih strmin. Vadbišče je slovesno odprl legendarni škotski alpinist, izumitelj, reševalec in publicist Hamish MacInnes, ki si je med drugim zamislil cepin za led in zložljiva reševalna nosila.

Neptunove stopnice

Slikovita redko naseljena pokrajina z jezeri in gorami je tako atraktivna, da so tod snemali že več filmov. Med drugim o Jamesu Bondu in Harryju Potterju. Najbližji večji kraj s prenočišči je Fort William. V njem sem hitro spoznal, zakaj je to najbolj znano britansko adrenalinsko središče. Mestu dajejo pečat številne trgovine s športno opremo in turistične agencije, ki ponujajo skušnjave za športne navdušence: od raftanja, soteskanja, golfa do turnega smučanja. Fort William je lahko dosegljiv, saj skozenj poteka glavna prometnica ob zahodni obali Škotske, že več kot stoletje pa te kraje z Anglijo in preostalimi deli Škotske povezuje železniška proga. Nekoč je bila enako pomembna tudi vodna povezava. Jezero je namreč povezano s sosednjimi prek Kaledonskega prekopa, ki so ga odprli v začetku 19. stoletja. Dobrih sto kilometrov dolga plovna pot povezuje več jezer, med katerimi je daleč najbolj znano Loch Ness s svojo domnevno pošastjo. Dobro tretjino prekopa je bilo treba izkopati, preostala plovna pot pa so jezera in reke. Za premagovanje višinske razlike so zgradili 29 zapornic, med katerimi je najslikovitejša serija zapornic, imenovana Neptunovo stopnišče pri mestu Fort William. Dolgoletna gradnja prekopa je bila redka priložnost za zaslužek revnih gorjancev. Obenem je nova plovna pot omogočila razvoj trgovine in obrti. Danes po njej plujejo le še turistične ladje in jadrnice, ob njej pa so urejene privlačne pešpoti in kolesarske steze.

Klavir na Nebeški gori

Fort William se razprostira na obali jezera Linnhe, nad katerim se dvigujejo številni gorski vrhovi. Med njimi največ pozornosti vzbuja najvišja gora Velike Britanije, Ben Nevis (1344 metrov). »Ime v škotski gelščini pomeni Nebeška gora (Bienn Nibheis),« mi ponosno razložijo v turističnem uradu. Jezik se je ohranil predvsem ob obali zahodne Škotske in na bližnjih otokih. Govori ga le približno 70.000 prebivalcev, a vlada se s številnimi ukrepi trudi omejiti upad govorcev gelščine, ki je tudi drugi uradni jezik Škotske.

Kljub ne ravno impresivni višini Ben Nevisa je ta prvovrsten izziv za plezalce, saj je severna stena prepadna. Goro vsako leto osvoji več kot 100.000 planincev. Vzpon ni preveč zahteven, a treba je računati na štiri do pet ur hoje in še vsaj dve dodatni uri za spust. Na kopastem vrhu ni planinske koče. Ob močnem vetru pa lahko najdete zavetje med zidovi opuščenega observatorija. Najbolj čudaški pohodniki tekmujejo med seboj, kdo bo na Ben Nevis prinesel čim bolj nenavaden predmet. Tako so prišli na goro že s konjsko vprego, leta 1911 celo z avtomobilom Ford T, skupina študentov je do vrha prinesla posteljo, na gori pa se je znašel tudi pravcati klavir! Že od leta 1898 po gorskih poteh poteka celo tekaška tekma. Sprva je bilo sodelovanje dovoljeno le moškim, toda danes so jim ženske tekmovalke skoraj enakovredne. Ženski rekord na 16-kilometrski progi z uro in 43 minutami že od leta 1984 pripada Pauline Haworth. Moški rekord je boljši za dobrih 18 minut.

Škoti imajo kljub pomanjkanju visokih vrhov radi pohodniške izzive. Tako so se že pred več kot stoletjem začeli družiti v planinskih društvih. Eden največjih ljubiteljev osvajanja vrhov je bil Hugh Munro. Možakar je leta 1891 širšo javnost presenetil s seznamom 282 škotskih vrhov, višjih od 3000 čevljev (914,4 metra). Dotlej je veljalo prepričanje, da je tako »visokih« gora le nekaj deset. Munro je razen enega osvojil prav vse opisane vrhove in še danes na Škotskem gore, višje od 3000 čevljev, imenujejo po njem – munro. Škoti imajo očitno občutek za natančno popisovanje in tako je nastalo še nekaj seznamov vrhov, s katerimi so si avtorji prislužili večno slavo. Tako vrhove, visoke od 2500 do 3000 čevljev, imenujejo corbetts, grahams pa so vrhovi, visoki od 2000 do 2500 čevljev.

Gondola do Snežne gosi

Le nekaj kilometrov stran se dviguje nekoliko nižja gora Aonach Mor (1221 metrov), ki je znana predvsem zaradi sodobnega smučarskega središča Nevis Range. Na njena pobočja je speljana edina otoška kabinska žičnica. Vse do smučišča, imenovanega Snowgoose (Snežna gos). Spomladi, ko se topi sneg, namreč ta ostaja na pobočjih v obliki obrisa leteče gosi. Gondolska žičnica vozi do velike restavracije, nad katero je urejenih kar 35 prog. Tri sedežnice in dvanajst vlečnic skrbi za snežne užitke tako začetnikov kot najzahtevnejših športnikov, ki se lahko podajo tudi na turno smuko ali deskanje. Proge so zgledno urejene, na voljo sta tudi smučarska šola in izposoja športne opreme. Proge so označene podobno kot pri nas – najtežje zaznamuje črna črta, malo manj zahtevne rdeča. Smučanje je običajno mogoče od decembra pa vse do konca aprila. Gondola je dobro izkoriščena tudi poleti, saj so pobočja priljubljena med gorskimi kolesarji. Smučarsko središče so odprli šele leta 1989 in velja za najsodobnejše v Veliki Britaniji. Zgradili so ga z upoštevanjem vseh okoljevarstvenih zahtev. Zgradbe se lepo skladajo z okoljem, za transport med gradnjo so uporabili helikopterje, za ravnanje terenov pa niso uporabljali težke mehanizacije.

Za največje škotsko smučišče velja Glenshee, ki se razprostira nad mestom Pitlochry, med drugim znanim po destilarni viskija. Smučarji lahko koristijo tri sedežnice in devetnajst vlečnic ter preizkušajo svoje znanje na kar šestintridesetih različno zahtevnih progah. Urejene so na pobočjih štirih gora. Na eni izmed prog prirejajo celo tekmovanja v hitrostnem smučanju.

Med Britanci je vsaj tako priljubljeno tudi smučišče Cairngorm. Leži v osrednjem delu Škotske, v bližini kraja Aviemore. Smučišče na višini 1097 metrov je dostopno z najdaljšo britansko vzpenjačo, ljubiteljem snežnih strmin pa je na voljo okoli štirideset kilometrov prog in enajst vlečnic. Iz teh krajev prihaja ena najuspešnejših britanskih deskark, Lesley McKenna. Na tekmah za svetovni pokal je večkrat osvojila stopničke in kar trikrat postala olimpijska prvakinja. Na Škotskem je doma tudi najuspešnejši britanski smučar, Alain Baxter. Leta 2002 je postal na olimpijadi v Salt Lake Cityju prvi britanski smučar z olimpijsko medaljo. Žal ne za dolgo, saj jo je moral po neuspešno prestanem dopinškem testu vrniti. Iz Škotske prihaja tudi kontroverzni smučarski skakalec Michael Edwards. Kljub slabemu skakalnemu znanju se je leta 1988 uvrstil na olimpijske igre v Calgaryju. Zasedel je zadnje mesto, a hkrati postavil britanski rekord v smučarskih skokih (71 metrov).

Zanimivo škotsko smučišče je še Lecht, ki se razprostira na skromni nadmorski višini okoli 600 metrov. Leži v narodnem parku Caringorms, pobočja pa so primerna predvsem za manj zahtevne smučarje in tako idealna za družinske počitnice. Smučarjem so na voljo sedežnica in enajst vlečnic, smučišče pa je dosegljivo po cestah iz Aviemora ali Aberdeena. Najbližja letališča so Glasgow, Aberdeen in Inverness, s katerih snežne navdušence do smučišč čaka še dve do tri ure vožnje z vlakom ali avtobusom. Za dnevne smučarske vozovnice je treba odšteti okoli 30 evrov, seveda v britanskih funtih.

Hugh Monro je leta 1891 javnost presenetil s seznamom 282 škotskih vrhov, višjih od 3000 čevljev (914,4 metra). Dotlej je veljalo, da je tako »visokih« gora le nekaj deset.

Igor Fabjan  

eXTReMe Tracker