Blažina (roj. Pajer) danes slavi častitljivih 90 let.
Beli oblaki –
svetle sanje
v modrini neba.
Tvoji koraki -
spomini nanje
v tišini srca.
(Alberta Ostan)
Danica Blažina danes slavi častitljivih 90 let. Visoka in vitka, prav nič okorelih korakov, sprejme in pozdravi obiskovalce, ki jih ni malo. Saj jo imamo vsi radi - njeni plezalci, gorniki, planinci in neplaninci, njeni sosedje … Njene vrline: ustvarjanje topline doma, modrost in neomajni optimizem so še vedno stalnice.
Življenje Danice Blažina - častne članice Obalnega planinskega društva Koper in Obalnega alpinističnega kluba - je bilo morda na videz nekoliko v senci njenega dolgoletnega zakonskega tovariša, znanega alpinista Sandija Blažine. A resnica je daleč od tega, saj še zdaleč nista eno. Danica, prijetna, morda nekoliko zadržana in včasih preskromna, je hkrati odločna, vedno s svojim lastnim mnenjem in z dobrohotnim nasvetom, in še danes prodornih in iskrivih misli. Njena življenjska pot je bila bogata po športni in duhovni plati.
Rojena je bila leta 1928 v Podnartu na Gorenjskem. Ker sta ji starša umrla že pred vojno, je od sedmega leta dalje živela v Ljubljani, kjer je leta 1947 končala trgovsko akademijo, nato maturirala in se zaposlila na Ministrstvu za trgovino ter izredno študirala na Ekonomski fakulteti.
Čeprav jo je najprej zanimalo padalstvo, se je leta 1949 prijavila na prvi ženski državni tečaj alpinizma v Vratih. 
S tem se je zapisala v prvo povojno generacijo uspešnih slovenskih alpinistk. Bila je članica AO Univerze, se družila in plezala s takratnimi znanimi alpinisti: Radom Kočevarjem, Cicem Debeljakom, Veninškom … preplezala nekatere prvenstvene smeri v Julijskih in Kamniških Alpah, bila tudi v Čvrsnici …
Ženske alpinistke so bile v tistih časih redke. Z nekaterimi alpinistkami je orala ledino ženskega alpinizma. Danica nikoli ne pozabi povedati, da jih plezalski kolegi tudi v “novih povojnih časih” niso jemali povsem resno in še manj enakopravno. Z veseljem, a še vedno z nekoliko trpkosti pove anekdoto: Ko je po preplezani Herletovi smeri v severni steni Ojstrice prišla v prostore društva in presrečna povedala novico, je Belač ves nejevoljen dejal: »Kaj pa je to? Saj ta smer nič ne velja, če jo plezajo babe.«
Že poleti 1949, po opravljenem alpinističnem tečaju, je s Kočevarjem preplezala Gorenjsko smer čez Ladjo in Bavarsko v Steni, Levo smer v Dedcu, prvenstveno v jugozahodni steni Ostrovače (Čvrsnica), prvenstveno v Velikem vrhu, prvenstveno prečenje severne stene Ojstrice, jeseni pa Hornovo v Jalovcu idr. Zima 1949/50 je postregla s številnimi, tudi prvenstvenimi vzponi v Kamniških Alpah in Julijcih.
Leta 1950 je Daničin stalni soplezalec postal Sandi Blažina, doma iz Trsta, že oblikovan in izkušen plezalec. Skupaj sta opravila nekaj odmevnih klasičnih smeri, njun najtežji vzpon pa sta opravila leta 1950: Čopov steber. Danica je bila za Pavlo Jesih prva ženska v tej smeri. Za takratne čase je bilo to veliko dejanje.
Kmalu sta s Sandijem postala tudi življenjski par, se leta 1952 poročila in celo poročno potovanje preživela v Triglavski severni steni in v Špiku. Preselila sta se na Obalo, zato so hribi postali takrat težko dostopni in oddaljeni. Po rojstvu hčerke Neve, leta 1954, se je Danica posvetila družinskemu življenju in s tem Sandiju nesebično omogočila nadaljevanje alpinistične poti in odhajanje na odprave. A goram se nikoli ni odpovedala in tudi plezanju ne, saj so skupaj kot družina ostali povezani z gorami in naravo, prepešačili so hribe po dolgem in počez v Sloveniji, Italiji, hčer Nevo pa sta starša vpeljala v čare plezarije. Danica pravi, da je tudi kasneje še plezala, a bolj za zabavo. Že v zrelih letih pa sta si uresničila še Himalajo, odšla sta na treking pod Everest.
Navkljub temu, da je Danici izjemno veliko pomenila družina, saj je sama ni imela, se ni razdajala samo svojim najbližjim, vključila se je v športno in planinsko življenje na Obali ter kot prostovoljka predajala svoje znanje in izkušnje drugim, najraje mladim.
Njena hči Neva Blažina Sedmak je o tem zapisala:
Danica se je že zgodaj vključila v športno življenje v Izoli. Že pred letom 1960 je pričela z organizacijo telesne vadbe za deklice v stari telovadnici TVD Partizan (sedaj je v stavbi Kino Odeon). 
Kasneje, ko so spremenili namembnost telovadnice, si je pridobila telovadnico v italijanski osnovni šoli v Gregorčičevi ulici in nadaljevala s telovadbo za deklice in dečke, ki so tudi radi prihajali. 
Ker sem bila tudi jaz vključena v razna izobraževanja v Poletni šoli TVD Partizana v Mozirju in Ljubljani, sem v letih mojega gimnazijskega izobraževanja priskočila na pomoč in prevzela vadbo dečkov. Danica je v Izoli vodila telovadne ure skoraj do leta 1975. V tem času je delovala tudi kot tajnica pri tedanji izolski športni zvezi in tudi tako pripomogla k pestremu razvoju športa v Izoli nasploh. Vsa leta se je posvečala tudi smučanju in ob njeni petdesetletnici je opravila izpit za smučarsko vaditeljico. Najraje je svoje znanje in naklonjenost do mladih delila z najmlajšimi in veliko je danes že odraslih, ki se z veseljem spomnijo nanjo in na njeno potrpljenje in navdušenje ob njihovih prvih spustih in padcih.
Sprva sta s Sandijem poučevala smučanje v okviru Planinskega društva v Kopru na smučarskih izletih in večdnevnih smučarskih tečajih, kasneje pa na zimovanjih, ki jih je organiziral SK Koper v Sloveniji in tudi Italiji (Forni di Sopra, Civetta). Z njima je smučarsko rastel vnuk Simon, ki ju je redno spremljal na smučarskih počitnicah in kmalu postal "modri dirkač". Velikokrat so jo povabili tudi v smučarske šole koprskih šol v naravi, ki se jih je z veseljem udeleževala. Še danes obožuje sneg in v spomin ji prihajajo nepozabne počitnice, ki si jih je privoščila do poznih let v Val Thorensu. Obema svojima vnukoma je zgodaj vcepila veliko ljubezen do narave in vsega dobrega. Njena stalnica pa je bil tudi reden tedenski obisk rekreativne telovadbe, vse do pred nekaj let. Veliko mlajšim udeleženkam je bila in je še vedno vzor in spodbuda pri skrbi za aktivno življenje.
Danica se je vključila tudi v delovanje Obalnega planinskega društva Koper, v njegov Mladinski odsek.
V kronikah planinske skupine najmlajših planincev, ki jih je skrbno urejala vodja skupine mentorica Nevenka Furjan, razberemo, da je Danica Blažina petnajst let sodelovala na tedenskih poletnih taborih najmlajših (od 5- do 11-letni otroci, cicibani in pionirji planinci) in to od leta 1987 pa vse do leta 2001.
Taborov, bili so v kočah in domovih vse od Male planine, Loga pod Mangartom, Lipance do Soriške planine, se je udeleževalo 20 do 30 mladih planincev.
Danica je vodila malo planinsko šolo in bila odgovorna za izlete. Učila jih je pravil varne hoje v hribe in osnovnih veščin plezanja, a jim hkrati s svojim vzorom vcepljala odnos do narave in gora in ter jih učila domoljubja. Veliko je bilo otrok in mnogi se je še kako radi spominjajo, saj se s temelji v rosnih dneh pridobljenega znanja vključujejo v planinska društva in zdaj že svoje otroke uvajajo na hojo v naravi.
V zahvalo za požrtvovalno delo na področju alpinizma in pri vzgoji mladih planincev je Planinska zveza Slovenije Danici Blažina leta 2004 podelila Zlati častni znak in leta 2008, ob njeni 80. obletnici, Spominsko plaketo. Ob tej priliki nam je povedala: "S priznanjem so mi predlagatelji-soplaninci iz OPD Koper priznali moje delo. Povedali so mi, da cenijo to, kar sem s prostovoljnim delom naredila za razvoj planinstva. Lahko sem dajala, ker sem tudi sama dobivala. Neizmerno sem vesela, da sem svoje izkušnje lahko prenesla na mlajši rod. To me osrečuje in mi osmišlja življenje."
Pripravila: Maruška Lenarčič
Gradivo:
Zbornik 1949-2009, PDU/APD 2009: aao.si/sites/aao.si/files/files/AAO_zbornik.pdf
Planinski vestnik/Intervju: Sandi in Danica Blažina. O primorsko-gorenjski navezi iz naše klasike. Žarko Rovšček; gore-ljudje.net <> planinskivestnik.com/....pdf#page=16
Kronike planinske skupine mladih planincev, avtorica Nevenka Furjan.
ZDRAVLJICA OB DEVETDESETLETNICI DANICE BLAŽINA
Danico sem prvič srečal v Črnem Kalu pred štiridesetimi leti, ko sem obiskoval alpinistično šolo.
Mlademu in nabitemu z energijo mi je neka gospa postregla z novo lekcijo. Smer, v katero sem vložil kar nekaj moči, je splezala lahkotno in elegantno. Comici bi rekel »l'arte di arrampicare« - umetnost plezanja. In res je lahko plezanje zelo blizu umetnosti, saj nudi veliko estetskih užitkov in navdiha, je ples, pri katerem ritem narekujejo v skalo zapisane note.
Danica je bila v svojem času zelo dobra alpinistka, kar dokazuje ponovitev Čopovega stebra v navezi s Sandijem Blažino leta 1950. Če brskamo po starejših vodnikih, zasledimo tudi katerega od prvenstvenih vzponov, recimo z Radom Kočevarjem v Malem Jalovcu.
Najlepše pa je mogoče to, da sta z možem Sandijem ostala povezana z alpinizmom vse življenje. Opravila sta lepo število vzponov v Dolomitih, pa tudi širše v Alpah sta bila prisotna.
Žal je bil alpinizem v njenem času moška zadeva. Ženske so bile dobrodošle, ampak takole - za okras. Pa tudi zgodovino alpinizma so pisali moški. Danes verjetno ni veliko alpinistov, ki vedo, da sta Danica Pajer in Danica Blažina ista oseba.
Če prav pomislim, sem se z Danico malokrat »srečal«, saj smo prihajali k Sandiju. Bila je sicer vedno zraven, postregla s prigrizkom in pijačo, se vključila v pogovor, ampak vedno je bila nekako v senci. Njena prisotnost je bila sicer samoumevna, tako nekako kot zabit klin v steni in čvrst oprimek, ki nas reši trenutnih težav. Ko v hribih srečamo lepo rožo, kdo sploh opazi zemljo, iz katere raste?
Danica, ob visokem jubileju bi se vam rad zahvalil za tisti dobro zabit klin, ki nam je omogočil narediti odločilni korak, za »grif«, z njegovo pomočjo smo se dotaknili modrega neba, in za vse tisto čudovito cvetje, ki je naredilo svet lepši.
Pa še veliko lepih let v družbi tistih, ki so vam blizu.
Fulvij Živec
Obalni alpinistični klub