Silvo Baznik: Iz Ljubljane v Železnike in Dašnico, iz minus
4 na minus 13 ° C.
Kilometer iz naselja Dašnice ustaviva ob dveh parkiranih vozilih ob robu ceste in pripraviva smučarsko opremo. Greva čez most potoka Dašnice, stopiva na smuči in pričneva vzpon po kolovozu skozi gozd proti Podlomku. Hlad se čuti pri vsakem koraku, a ogrejeva se še preden stopiva mimo prve kmetije v Podlomku. Čez cesto je treba nesti smuči in ob lajajočem psu pri naslednji hiši sva ponovno na smučeh in po mehkem snegu se po sledeh predhodnikov vzpenjava preko zasneženih travnikov.
Nad nama vriskajo turni smučarji, ki hite v dolino, midva pa odvijeva desno in mimo zadnje hiše v vasi stopiva preko čistin visoko v gozd. Zadnjih nekaj minut naju greje sonce in kot kaže se bo sneg kljub nizki zračni temperaturi hitro ojužil in kasneje v senci pomrznil. Najina pot se vije skozi gozd, hodiva mimo skladovnic drv in se povzpneva do višje ležeče ceste, kjer ubereva desno in hodiva, hodiva in hodiva okoli hriba. Poti kar noče biti konec, a končno naju gaz popelje s ceste na pobočje Kosmatega vrha, seveda še zelo nizko in pred nama je še zajeten vzpon in dolga hoja proti vrhu. Višje doseževa točko preloma poti, kjer gre levo gaz na Ratitovec preko Kosmatega vrha in desno na Ratitovec preko planine Klom. Izbereva levo in po gazi predhodnika se počasi vzpenjava. Na trenutke je zelo mrzlo, nato zaradi napora nama je toplo, a dokler ostaneva v senci gozda, temperatura ostaja krepko pod ničlo. Mine skoraj ura hoda, ko vendarle stopiva na sončen greben iz gozda. Greva po grebenu in se morava spustiti. Ne da se mi znižati prukco na vezeh in posledica smučanja navzdol se kmalu pokaže. Smuči zapičim globoko v sneg kotanje in poletim naprej v mehak sneg. Kar nekaj truda je potrebno, da se postavim na noge, izkopljem smuči, se otresem snega in odhitim za prijateljem proti vrhu.
Kosmati vrh je pravi razglednik, a ker piha se ne zadrživa več kot je potrebno. Proti vzhodu vidiva naselja Dražgoše in Železnike, na jugu je hribovje, pred njim greben Ratitovca z Gladkim vrhom in najvišjim Altermavrom, slede visoke Julijske Alpe s Triglavom na čelu, Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe. Veliko razgleda in za daljši postanek, a le v brezvetrju, ki ga danes žal ni. Hitro nekaj zaužijeva in popijeva, narediva kopico fotografij in se pripraviva na smučanje.
Z vrha odsmučava po globokem pršiču levo ob smučini predhodnika in zato morava prečiti strmo pobočje v levo in ko odvijeva navzdol, se sneg že lepi na smuči. Očitno sonce topi vrhnjo plast snega in smuči komaj drsijo po pobočju. Prijatelj mora ustaviti, očistiti površino smuči in jih namazati z voskom. Še kratek spust in odvijeva desno proti Vratcam ter prilepiva kože na smuči, kajti pred nama je vzpon. Okoli pobočja doseževa preval med Kosmatim in Gladkim vrhom in stopiva v senco gore. Sprva hodiva po gazi skozi gozd, nato po golem zasneženem pobočju in končno sva na vrhu Gladkega vrha. Tudi tu piha. Hitro oblečeva anoraka, pobrskava po nahrbtniku po dobrotah in se odžejava. Pod nama pri eni od bajt je nekaj pohodnikov, koča je zaprta in tako nama ne preostane nič drugega, kot da odsmučava z vrha proti Razorju.
Smuka postane boljša šele s prehodom na strma pobočja, ki so v senci. Smučava po globokem celcu izven normalnega pristopa, bolj proti vzhodu in nato greva v strma gozdnata pobočja, od koder doseževa dolinico pod seboj in sva zopet na pohodni poti. Še nekaj časa smučava ob poti, srečava nekaj pohodnikov in nato odsmučava levo pod Kosmati vrh. Ne gre le navzdol, nekajkrat se malce povzpneva, smučava med drevjem na čistine in po njih navzdol, da doseževa prvo cesto in nižje drugo, greva še malce navzgor in nato med drevesi navzdol do naslednjih golih pobočij, ki naju pripeljejo do skorjastega snega, a na srečo ne traja dolgo, ko smučava zopet po mehkem snegu na obrobju gozda, kjer ga sonce ni obsijalo in že sva v Podlomku, kjer enkrat snameva smuči in drugič na smučeh prestopiva cesto in odsmučava zadnje travnike.
Še enkrat snameva smuči in po cesti greva mimo zadnje hiše naselja na sneg. Sledi smučanje po golem pobočju med lovsko opazovalnico in kozolcem v gozd in po kolovozu z nekaj smuka, hitrih zavojev in pluženja navzdol do avtomobila, kjer zaključiva 13.7 km dolgo turo s 1264 višinskimi metri vzpona.
Ja, ja, saj vem. Tura se vendar konča tam, kjer se je tudi začela. Torej pospraviva opremo, sedeva v avtomobil in se odpeljeva domov.