Dnevnik/Planinstvo - Gorazd Suhadolnik: ... alpinistična legenda: V steni moraš plezati lahkotno
Ljubljančan, umetnostni zgodovinar – kot državni uradnik se je ukvarjal z restavriranjem pomembnih kulturnih objektov – France Zupan je legenda iz prve povojne generacije alpinistov, ki je v skalno plezanje vnesla športnega duha. Vsak zrel plezalec je že spoznal Zupanovo smer v Koglu in smer Belač-Zupan v Šitah.
Januarja je Zupan skupaj s plezalskim tovarišem Radom Kočevarjem (oba sta že blizu devetdesetemu letu življenja) prejel priznanje PZS za življenjsko delo v alpinizmu.
Kdaj ste začeli plezati?
Kot otrok sem bil večkrat pri sorodnikih v Doslovčah, tudi takoj po vojni, ko smo šli nabirat planike v strme peči pod Stolom. To je bil nevarnejši šport od alpinizma, saj si se naenkrat znašel nekje, kjer ni bilo več lahkega izhoda, in si vedel, da ti nihče ne bo pomagal, ampak se boš moral znajti sam. Mislim, da od tod izvira moja alpinistična zasvojenost: ko te je strah in se moraš sam srečno izvleči. Za nameček pa smo šli še na planino, kjer so imeli res sladko »smetanco«. Gorenjci so med vojno veliko bolje jedli kot mi v Ljubljani, zaprti za bodečo žico, z margarino so si loščili čevlje.
Kdaj ste šli zares v gore?
Septembra 1945, v delovni brigadi v Bohinju, smo še z dvema mulcema naredili načrt, vsak dan dali nekaj masti v menažko, prihranili nekaj kosov kruha in jo nekega popoldneva ucvrli čez Komarčo do Sedmerih jezer, naslednji dan do Planike, od tam pa na Triglav. Hribi niso bili nikoli pozneje tako čudežno samotni. Srečali nismo žive duše, vse koče na naši poti pa so bile odprte in izropane. Po Tominškovi poti smo sestopili v Vrata in se iz Mojstrane z vlakom odpeljali v Bohinj, kjer nas je štabno vodstvo postrojilo pred celotno brigado in razglasilo: »Evo jih, na naših žuljih živijo!«
Potem pa se je začelo zares.
Še isto jesen sem z gimnazijskimi sošolci začel hoditi v Kamniške Alpe, pozimi pa na Grintovec, kar brez cepinov in derez. Iz Dachaua, italijanskih zaporov, izgnanstva in od drugod so se vrnili predvojni alpinisti, Boris Režek, Vlasto Kopač, France Avčin, Marjan Keršič, Dušan Lasič in Daro Dolar, po značaju in prepričanju različni, vendar enotni v stališču, da se mora slovenska alpinistika nadaljevati. Kopač, predvojni komunist, je napisal ideološke osnove o družbenem pomenu planinstva, ki je vir moči in zdravja za ljudi, ki gradijo socializem, alpinistika pa vzgaja kadre, ki bodo branili slovenske gore. Slovensko planinstvo in alpinizem sta organizacijsko postala del Fizkulturne zveze Slovenije kot Odbor za planinstvo in alpinizem, ki je takoj začel ustanavljati alpinistične odseke in prirejati tečaje.
Ste ga opravili?
Seveda, vendar smo morali pred tečajem tudi nositi material za gradnjo bivaka pod Skuto. Z Radom sva vse poletje tovorila les, izolacijo in pločevino iz Kamniške Bistrice do Malih podov. S Kamniškega sedla sem čez Kotliče in Tursko goro na primer dvakrat na dan na rami nesel sveženj štirimetrskih desk. To je bila hudirjevo dobra vaja za ravnotežje. Jeseni je bil bivak narejen, mi pa smo postali alpinisti. Bili smo važni, vzvišeni nad navadnimi »šodrovci«. Takoj smo šli pogledat v severno steno, v Slovensko smer.
In začeli plezati prvenstvene smeri?
To ravno ne, sledila so učna leta, ko smo si, tudi na zelo boleč način, sami pridobivali izkušnje. V steni moraš plezati lahkotno. Bil sem lahek in nisem imel veselja plezati s tehničnimi pripomočki, užival sem v čim bolj prostem plezanju. Moje smeri so še vedno klasične, težavnostne stopnje V. in zgornje VI. stopnje, vse pa je mogoče plezati prosto. Najlepša skala je v Koglu, vertikala z majhnimi previsi in krasnimi oprimki, najbolj je podobna moderni plezalni smeri. Plezal sem jo s Ksavom Šemrovom, velik, močan in miren alpinist je bil, varoval me je, jaz pa sem brez skrbi užival v iskanju in plezanju. Pozneje je šel Šemrov kot inženir delat v Libijo in tam nesrečno umrl v peščenem viharju.
Kako sta z Marjanom Keršičem Belačem napeljala smer v Šitah?
Smer ni slaba, škoda pri njej je, ker je bila na vrhu ena ogromna luska, idealna za to, kar sem si najbolj želel – da bi plezal kot Comici, oporno, s preprijemanjem roba luske. Ko sva priplezala pod njo, je Belač rekel: »O, to boš pa ti.« Bilo je res elegantno plezanje, a nenadoma sem zagledal v steni senco nekoga, ki mu lasje štrlijo in leti dol. To sem bil jaz. Luska se je odklala v celoti. Imela sva blazno srečo, Belač je bil toliko stran od vpadnice, da skala ni priletela nanj, jaz pa sem poletel mimo njega in obvisel pod njim na vrvi z nogami kvišku. Poškodoval sem si hrbtenico, nisem mogel več plezati naprej in izhod iz stene je potem poiskal Belač.
Kmalu zatem ste nehali aktivno plezati.
Še vedno sem plezal, kot gorski vodnik sem vodil ljudi po lažjih smereh v naših stenah, pa na Veliki Klek in Mont Blanc in na lažje Igle tam v bližini. Potem sem odkril turno smučanje. Alpinisti smo smučanje sicer prezirali, a nekega dne smo na Vršiču, padlo je kakšna dva metra snega, skrbeli za varovanje smučarskega kluba Enotnost in eden se je polomil, pa smo ga vlekli do Kranjske Gore. Le glave so nam gledale iznad snežnega rova, nad nami pa so elegantno švigali smučarji. Takrat sem si rekel, da to smučanje mogoče le ni tako brezvezno.
In ste pozabili na alpinizem?
Ne povsem, vodil sem še ljubljansko postajo gorske reševalne službe, sodelovali smo pri reševanjih v velikih tragičnih nesrečah, leta 1950, ko so v Jalovcu umrli trije, in dve leti pozneje, ko so v Špiku umrli bratje Uršič in še dva mlada alpinista. Obe nesreči sta se zgodili v lahkih smereh, a v tistih časih smo imeli res zanič oblačila in zaradi vremenskega preobrata, dežja, ki se je spremenil v sneg, je bila ena noč dovolj, da so pomrli od izčrpanosti.
S Kočevarjem pa sta še prijatelja?
Saj nama ne preostane drugega, drugih ni več. Bila sva sošolca, takrat, leta 1946, ko je zacvikal na Konju, popolnoma gladkem in prepadnem stolpu na grebenu Rinka–Skuta, sem ga jaz prepričal, da je obvladal strah. Po tistem je Radivoj postal najboljši in najpametnejši v naši generaciji, točno je vedel, kaj hoče od alpinizma, kako bo to naredil, izbiral si je dobre soplezalce in imel neizčrpno energijo, rekli smo mu »živa mišica«. Drugi smo bili bolj pesniki.
Kaj pa pravite na pogoste nesreče v gorah?
Dejstvo je, da težnost deluje 24 ur na dan in da se sploh ne zavedaš, kakšna sila je to, a če se le malo spotakneš ali narobe stopiš, lahko to silovito doživiš. Kazen za napako je takojšnja. Pravzaprav je še malo nesreč.
Kako se počutite blizu devetdesetih?
Ko se včasih zjutraj zbudiš, ne veš, ali bi šel naravnost na Žale ali bi še malo počakal. Potem pa se spraviš skupaj.
Delujete še zelo živi.
To je le na videz, v resnici sem redni obiskovalec na onkologiji. Vic je v tem, da je razvoj bolezni v teh letih počasnejši, imajo pa tudi odlična nova zdravila in to velja izkoristiti. Če se malo pohecam, menim, da dostojni možakarji po devetdesetem letu počasi odidejo, ker postanemo tečni, pozabljivi in vsi so nas po malem že siti. So pa vsi tako prijazni, da je človeku kar nerodno. Na podelitvi priznanj PZS sem bil ganjen, sploh ko so mi čestitali letošnji mladi nagrajenci. Ob njihovih dosežkih se počutim strašansko majhnega. Sicer pa – na mladih svet stoji. Navsezadnje je treba poskrbeti tudi za pokojninsko blagajno. S tako velikim številom upokojencev in brezposelnih pač ne gre. Ob tem sem trdno prepričan, da socialne države ne more biti brez družbene lastnine.