Turni klub Gora: Blegoš | neZelenica | Ratitovec | Vodiška planina | Galetovec | Polhograjski Jakob
Obilica novozapadlega snega seveda ni obetala kakšnih smučarskih presežkov, snežnim radostim pa se kamniški TSKO-jevci vseeno nismo želeli odpovedati. Jutranji dostop do vasi Potok je bil mogoč le s štirikolesnim pogonom ali s snežnimi verigami. Z višino se je snežna odeja še debelila. Pri Koči pod Blegošem, ki je sicer odprta, je bila visoka že krepko čez meter. Vse skupaj smo vzeli kot dober kondicijski trening. Čeprav smo se pri gaženju izmenjavali, smo se na vrh prebili z velikim časovnim pribitkom. Vračanje po smeri pristopa je bilo zaradi varnosti edino logično in smiselno. Lažji in tisti z bolj plovnimi smučmi so občasno naredili celo kakšen zavoj. Nemalokrat pa se je bilo potrebno celo navzdol poganjati. Če je kdo izgubil ravnotežje, je potreboval kar nekaj časa ali tujo pomoč, da se je spravil nazaj na noge. Smeha in dobre volje pa vseeno ni zmanjkalo. Prav brskati smo morali po spominu, kdaj je zapadlo toliko novega snega v enem kosu. Ko se bo sneg malo sesedel utegne biti tura smučarsko bolj vabljiva.
Čudno, da zganjajo medijski linč glede Zelenice, saj reveža nista počela nič drugega, kot je dve leti nazaj počel ratrak, ki se je pretolkel na Zelenico takoj zatem, ko je zapadlo meter snega (ravno tako pri 4. stopnji). V iskanju alibija sva tako popoldne ušla v sosednje gorstvo, kjer pa je bilo snega presneto premalo. Iskanje čistin nad Preddvorom do Jakoba je bilo neuspešno, obupala sva vsaj trikrat, začetek nadaljevanja proti Potoški gori za izgubit živce, šele vršni del je bil za silo spodoben in ravno tam sta obupala najina predhodnika, katerima gre zahvala za pristopno smučino. Z vrha skoraj do Jakoba še kar spodobna smuka, pod Jakobom je smučanje zaradi preštevilnih žlajf in premalo snega možno samo po cesti, in čeprav so zaključek vmes splužili, sva se pridričala do avta. Se ne vrneva več s smučmi, Zelenica vabi.
Ocena je simbolična in morda ne odraža dejanskega stanja.
Po ogrevanju z lopato je bilo treba še malo v hrib. Šele ob štirih sem začel pri lovski koči. Že tu je bilo veliko snega. Hvala predhodnikom za potegnjeno špuro, ki je zgledala kot kanal, palice pa so se pogrezale do ročaja. Ravno še v dnevni svetlobi sem prišel do koče, ki pa je bila zaprta. To pa res pomeni, da se peš ni dalo priti do vrha, novega snega je na vrhu preko meter.
Nazaj sem v soju čelke sem sledil špuri, ker z zavojem v celo sem utonil kot bi bil v vodi. Tudi to se zgodi, da je snega enostavno preveč.
Ob takšnih razmerah se človek resno vpraša, ali sploh kaj objavit, a ker nekako nisem tip objavljalca, da sem bil jaz tisti 399. na Pecolu tistega lepega dne in da so bile razmere, ne moreš verjeti, popolnoma enake, kot pri tistih 350, ki so jih opisali pred menoj, mi je takšna objava dejansko precej bolj smiselna. Na izhodišču pri Miklavžovcu snežna odeja skromna (10-20 cm), a se je danes nekako dalo prismučati nazaj prav do ceste. Ko se kolovoz priključi na cesto, ki pripelje s kamnoloma, višina snežne odeje drastično naraste in od tam dalje je snega kvečjemu preveč, kar se pa občuti predvsem pri gaženju, sploh če imaš to čast, da utiraš smučino (ta je sedaj že dobro utrjena). Navzdol je gozd namreč načeloma dovolj strm tudi za kak zavoj, v položnejših odsekih pa je "letos odkrita" pristopna smučina odlično služila in je dejansko letelo hitreje, kot sem se navzgor nadejal.
Zadeva je ponovno vozna po dveh letih. Dobra stran je tudi, da tu ni spletnih kamer in se tako ni potrebno bati kakih medijskih linčev. Če se ne kr sam ...
V okviru priprav na jutrišnji pohod in turni smuk smo uspeli zgaziti pot na Galetovec z Bohinjske Bele. Višina novega snega se je višala z nadmorsko višino, na vrhu (1265 m) je bilo več kot 1 m novega suhega snega. Sama kvaliteta smučanja je bila obratno sorazmerna z višino snežne odeje...zgoraj se je dalo smučati le po gazi. Je bil pa zato ambient lepši.
Vabljeni jutri na pohod ali turni smuk, več na www.bohinjskabela.si
Hja. Lep pregovor pravi, da od viška ne boli glava. Toda danes ni čisto držal. Snega je bilo enostavno preveč. Pri Legastji sva imela s seboj veliko lopato in si tako skidala parkirišče. Nato pa navzgor po sledeh dveh predhodnikov, ki sta že včeraj rila tu okoli. Rila? Ja, snega je prav toliko, da že ob hoji navzgor precej ojužen pršič praska po ... saj veste no. Hoja do vrha na robu dneva, se je kar vlekla. Toda bogato obložena drevesa, katera je bilo včasih treba tudi otresti, da se je dalo naprej, so pričarala pravo zimo. In tisto belo, kar pada izpod neba. In smo ga bodisi veseli, bodisi ne, odvisno na kateri strani palice se znajdemo. Pred cerkvenimi vrati se nisva spovedala grehov, sva pa našla nekaj zavetja in ugotovila, da sta kljuka in rešetka na okencu nadvse uporabna pripomočka za turnosmučarske potrebščine. Nato pa navzdol. Kaj naj rečem? Po pristopni smučini je šlo kar dobro. Povsod drugje je šlo ne glede na strmino samo naravnost. Razlika je bila zgolj koliko se je bilo treba še poganjati. Nižje v gozdu je šlo (v smučini) včasih celo do tal, sicer pa bolj ali manj zabava z občasnim prekopicevanjem in delanjem (nenamerno) raznih hudičkov in angelčkov v snegu. Ko sva prišla po zadnjem travniku (ne sanjajte o kakšnih posebnih zavojih) do ceste in se pri avtomobilu prepravljala, je s pomočjo najine lopate parkiral prvi naslednik. Pa tudi Legastja se je zbudil in prišel plužit parkirišče ob cesti. Se mi zdi, da bodo danes pobočja kmalu zvožena. Saj ne vem ali sva se bolj porivala gor ali dol, toda že dolgo se nisem tako smejal, pa tudi miganja je bilo za tak vršiček čez glavo zadosti. Vsekakor pa srečno, kjerkoli že ste ali boste. [Več na Potepanja/drgumpi >