Freeapproved - Luka Kramarič: ... v formo v Dolomitih
Na zadnjem skupnem plezanju v Velikem vrhu z Nejcem, Rokom in Gregorjem sem se, kljub temu, da sem imel plezalne cilje za zimsko sezono (in sem v ta namen plezal več kot sicer), naveličal čakanja na razmere, gaženja in obračanja v hribih. V zmrzovanju na štantih in počasnem plezanju zaradi »ne razmere« res ni veliko hitrega gibanja in tega mi je, nekako primanjkovalo.
Priznam da motivacija upade.
Zato sem sklenil ta manjko aerobnega treninga popraviti na družinski smučariji v Dolomitih. Plan treninga je v primerjavi z alpinizmom kar otročje predvidljiv, zmeraj imaš streho nad glavo in vreme ti ne pride do živega, veš kako dolgo boš na treningu (nobenih dostopov in sestopov), kakšna bo intenzivnost, za razmere ti je dokaj vseeno (greš pač po smučišču gor ane), hrana in pijača na dosegu roke (mamina kuha itak najboljša), nobenega zgodnjega vstajanja (veliko spanja) in če si pameten, je dobra forma zagotovljena. Nastanjeni smo bili v kraju St Ulrich /Ortisei v dolini Val Gardena, kjer je zaradi smučišč sicer manj možnosti za pravo offroad turno smučarijo, imajo pa Mare del Dolomiti, terme s 25 metrskim plavalnim bazenom, ki je super za regeneracijo.
Dnevni red je bil: vstajanje med sedmo in pol osmo, zajtrk, počitek po zajtrku, dopoldanski daljši trening, malica, spanje, kosilo, počitek, popoldanski trening, malica, bazen, večerja, nočni počitek med deveto in deseto zvečer. Ko padeš noter v rutino in se po treh dneh še delno izklopiš iz družabnih omrežij, kar čutiš kako ti raste Vo2max.
V Dolomitih se pozna dobra zima, in tako sem lahko veliko treniral tudi izven prog, v gozdovih je bilo veliko pršiča. Planote okoli smučišč sicer niso tako strme (nekako mi je uspelo odmisliti vse canaloneje in slapove in vse ostale plezalne stvari, kjer so mimogrede tudi dobre razmere), kar je pomenilo počasnejše nabiranje višinskih metrov, je bilo pač toliko več kilometrov.
Teden je minil takole:
Ponedeljek zjutraj:ker še nisem poznal terena sem vstal izjemoma že ob pol sedmih in ob sedmih štartal kar po progi Secceda. Ratraki ki so pripravljali progo (ponoči je snežilo) in občasno pokanje možnarja (prožili so umetne plazove), so pospešili moj tempo in po dobri uri in pol sem bil 1200 m višje pri istoimenski koči na 2500 m. Zaradi slabega vremena sem hitro odsmučal v nižje nadstropje- pod gozdno mejo zavil po neznani špuri v gozd. Po slabe pol ure se mi je odprl pogled na planoto a la naša Struška in na vrhu se mi je kar smejalo, saj sem odkril plazovno varen teren, kjer bom lahko treniral cel teden. Spust po pršiču je bil fenomenalen in komaj sem čakal da ga naslednji dan vsaj dvakrat ponovim! Skupaj 1755 v.m in 22 km v 2.50 h.
Popoldne: Regeneracijski tek 7 km, z nekaj vzpona. Zvečer plavanje v bazenu, ok. 200 m, za sprostitev.
Torek zjutraj: ker sem hotel biti čimprej na vrhu, sem po ogrevanju kar začel z intervali. Plan je bil da z njimi neham, ko zmanjka klanca ali pa zmanjka mene. No zmanjkalo je mene, vendar sem naklepal sedem pet minutnih intervalov, pavza 4-3 min. Druga špura v gozdu me je prestavila na greben le kake tri kilometre bolj desno od včerajšnjega cilja. Po končanih intervalih sem še kake 15 min hodil do vrha, nato pa naredil še dva bolj počasna 200 metrov vzpona in spust domov. Skupaj 1165 v. m. in 19 km v 3 h 10 min.
Popoldne: vaje za stabilizacijo, počepi, skletce, ok. 200 m plavanja v bazenu.
Sreda: Sklenil sem narediti še en daljši trening in raziskati še levi del grebena nad Ortiseiem, gledano navzgor. Na vrhu sem srečal starejšega turnega smučarja, ki mi je glede na razmere odsvetoval freeridersko dolino Val Mesdi, ki sem jo v kombinaciji z žičnicami planiral naslednji dan. Pa drugič! Skupaj 1340 m in 27 km v 3 h 20 min.
Popoldne: regeneracijski tek, 7km 400v.m. Iz sprehajalne poti med Ortiseiem in St. Christino sem opazil lep markanten slap.
Sreda zjutraj: Ker sem bil malce utrujen sem šel z bratoma smučat, večinoma smo smučali nad Selvo. Se da kar nasmučat ker še ni pretirane gneče na smučiščih (v februarju bo drugače)
Popoldne: regeneracijski tek 5 km res počasi, potem vaje za stabilizacijo in moč, bazen, ok. 200 m plavanja
Četrtek: ker sem bil še vedno nekoliko utrujen sem sklenil zamenjati jutranji in popoldanski trening, zato sem šel teč zjutraj, naredil sem počasen sprostitveni tek 10 km v 57 min.
Popoldne: za popoldne sem sklenil raziskati še nasprotni breg doline Val Gardena, in kmalu našel gozdno cesto pod gondolo Umlaufbahn-SeiserAlm. Ker sem hotel na vrh se je trening zavlekel v noč, ampak nočni spust je bil z dobro naglavno lučjo prav užitek. Skupaj 1140 v. m. in 11 km v 2 h 8 min.
Petek: vstal sem malo pozneje in opravil zadnji trening na včerajšnjih terenih – tempo 4 krat 10 min. Ker je bila cesta ledena in imam že slabe turne kože sem bil večinoma na rokah, ampak časa/volje preklinjat ni bilo. Dobro da sem med pavzo smučal navzdol ker se mi je ravno izšlo na vrh – drugače bi klanca za zadnji interval zmanjkalo … skupaj 12 km in 1100 v. m. v 2 h 5 min
Popoldne smo se že odpravili proti domu.
Tekači hodijo na zimske priprave v Medulin, nekateri ljubljanski klubi na Kanarske otoke ali vse do Kenije in Južne Afrike jaz osebno pa mislim da vsi ti kraji zimskim Dolomitom ne sežejo do kolen, s tekmovalnim turnim smučanjem si nabereš konkretno bazo za garanje v spomladanskem obdobju – če ti seveda forme pozneje ne poruši kakšen sklop »dobrih hribovskih« razmer – ko po desetih dneh pogona s stolčenimi prsti in skrhanimi cepini pač skurjen obležiš za kak teden in moraš vse graditi od začetka.