Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zelenica

torek, 30. januar 2018, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1155

Silvo Baznik: So planine in gore, ki privlačijo in ena od teh je Zelenica.

Z jutranjo zoro odpeljem od doma in ko zapustim neznosno gnečo na Ljubljanski obvoznici, kilometri in kilometri ostajajo za menoj. Pripeljem na Ljubelj, kjer parkiram ob kopici avtomobilov. Nisem prvi in verjetno ne zadnji, ki bo danes obiskal Zelenico.

S smučmi v rokah se povzpnem preko prve strmine nekdanjega smučišča in nato stopim na smuči. Prvi sončni žarki posvetijo izza Zajmanovih peči in osvetlijo greben Ljubeljščice. Stopam v senci navzgor in pred kočo na Vrtači zavijem desno v breg na dostavno zasneženo cesto in po njej skozi gozd, kjer je iz višine priletel pred dnevi plaz in pustil za seboj plazovino, ki so jo odstranili s ceste.

Sneg s pobočij trenutno ne preti pohodnikom in tako prikorakam pod Šentanski plaz na pobočju Begunjščice. Sneg je pomrzjen na zelo trdi podlagi in kože na smučeh dobro opravljajo svoje poslanstvo. Še nekaj vzpona in že stojim nad kočo na Zelenici. Še vedno v senci se spustim do koče in nadaljujem v breg proti Trianglu, Zgornjemu in Spodnjemu plotu. Celotno pobočje je v senci, le vrhovi se svetijo v soncu in zato pohitim, da pridem čimhitreje iz sence na sonce. Odločim se za Zgornji plot ali kot ga tudi imenujemo Vrh Ljubeljščice, grebena, ki poteka od starega prelaza Ljubelj do Zelenice. Ker je trdo, uporabim srenače za boljši oprijem pred morebitnim zdrsom. Na sedlu med Trianglom in Zgornjim plotom srečam pohodnika. Nekaj besed in že greva vsak na svojo stran. S smučmi dosežem vrh Zgornjega plota, sestopim s smuči in naredim odmor na skali in travi brez snega. Toplo je in časa imam na pretek, tako da se mi nikamor ne mudi in uživam, uživam.

Razgled je prelep. Pogled drsi preko grebena Ljubeljščica na Ljubeljsko babo, Hanževo sedlo in nad njim Veliki vrh v Košuti, sledijo Zajmanove peči in preko doline se pogled za trrenutek ustavi na Begunjščici in soncu, ki sije izza njenega grebena. Pod menoj je Zelenica, ki bo celi dan ostala v senci. Nad Smokuško planino je Srednji vrh in za njim se bohoti Stol. Pogled drsi po pobočjih Vrtače, po grebenu Na Možeh s Palcem v ozadju in krog se zaključi s pogledom na sosednji Triangel. Privoščim si malico iz nahrbtnika in nato pripravim opremo za smučanje. Prve zavoje naredim z vrha v senco, nadaljujem smuko prek smučišča in se spustim proti Smokuški planini.

Nad Smokuško planino pritrdim kože na smuči in pričnem vzpon proti zahodu po dolinici, ki je bogato zasnežena. Ustavim turnega smučarja, ki pove, da so južna pobočja Vrtače ugodna za smuko. Iz dolinice se povzpnem na sedlo Šija med Srednjim vrhom in Vrtačo. Severno pobočje Srednjega vrha je v senci, južno pobočje Vrtače pa se koplje v soncu in tako se odločim za vzpon po sončnem pobočju. Stopam po grebenu, se nekoliko oddaljim od njega proti vzhodu in grem še navzgor. Ko mi je dovolj vzpona, zastanem. No, grem še malce navzgor, potem pa rečem: Dovolj vzpona za danes. Ustavim se, naredim v sneg stojišče in sestopim s smuči.

Sonce prijetno greje, vetrič me hladi in topli čaj steče po grlu. Pripravim opremo in stopim na smuči. Prvi zavoji potrdijo besede predhodnika. Resnično dobra smuka po pobočju. Zavoj za zavojem urežem po snežni površini. Enkratno. Kar prehitro sem v dolinici, kjer je skorjast sneg in zato smuka postane težavna. Kjer je mogoče, poiščem predele, ki omogočajo lažje vijuganje in kjer me sneg drži na površini. Tako prismučam nad kočo, kjer ponovno pritrdim kože na smuči in pričnem dolgi pohod nazaj na Zelenico.

Nekajkrat se ustavim in iz sončnega predela stopim zopet v senco in po njej se povzpnem na hrib nad kočo na Zelenici, kjer srečam še enega turnega smučarja. Iz pešaka se prelevim v smučarja in po ratrakiranem bregu odsmučam do koče, kjer ni nikogar. Povzpnem se do zgornje postaje žičnice in pričnem dolgo smuko. Držim se visoko na pobočju Begunjščice v smeri vzhoda in nato grem navzdol. Smučanje je odlično po trdem snegu, kjer se sliši prasketanje pod smučmi. Lepo nizam zavoj za zavojem in se spuščam proti koči na Vrtači in naprej proti Ljubelju. A kot običajno, je vsega lepega nekoč konec. Tudi tokrat, zmanjka snega in zadnji kucelj je potrebno prepešačiti s smučmi na nahrbtniku.

Stopim do avta in ture je konec. Oprema roma v prtljažnik, jaz pa za volan in odpeljem proti domu.

Oznake: smuTurno
eXTReMe Tracker