Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Jurij Gorjanc,

29.01.2018
Jurij Gorjanc, zdravnik in gorski reševalec: Nekateri so dovzetnejši za omrzline
G-L: "Dnevnik" <> Dnevnik/Planinstvo
Med akcijo ne mislim na nič drugega kot na bolnika, pravi Jurij Gorjanc. (osebni arhiv)

torek, 30. januar 2018, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 1300

Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... zdravnik in gorski reševalec: Nekateri so dovzetnejši za omrzline

Pred tednom dni sta izkušena in dobro opremljena alpinista obtičala pod Triglavom in utrpela hude omrzline prstov na rokah. V ljubljanskem UKC ju zdravijo po protokolu Planica, ki je plod dela slovenskih strokovnjakov. Eden od teh je dr. Jurij Gorjanc.
Ni le splošni kirurg v bolnišnici, ampak tudi gorski reševalec letalec, ki med akcijo, kot pravi, ne misli na nič drugega kot na bolnika, je tudi zdravnik v visokogorskih odpravah, zdravnik raziskovalec in zdravnik v humanitarnih odpravah. Kot član mednarodne organizacije Hernia International iz Velike Britanije vsako leto na lastne stroške teden dni operira v eni od držav »tretjega sveta«. Doslej je pomagal bolnikom v Mongoliji, na Madagaskarju, v Gani in Indiji.

Trenutno ste veliko na Institutu Jožefa Stefana, kjer pripravljate doktorat iz omrzlin. Kaj so najpomembnejše ugotovitve vaše raziskave?
Zadnja leta nekaj dni na teden namenjam raziskovanju delovanja mikrocirkulacije pri nizkih temperaturah, konkretno pri omrzlinah. Gre za razmeroma ozko raziskovalno področje, ki pa je ob slovenskih dosežkih v gorah in za alpiniste na sploh zelo aktualno in bo morda pozneje uporabno še za koga. Nikoli ne bom dovolj hvaležen mednarodni ekipi prof. dr. Igorja Mekjaviča, v kateri se z raziskovanjem vsak svojega segmenta med seboj spodbujamo in drug od drugega učimo. Zagotovo bo moje delo prispevek v segmentu, v katerem postavljamo model napovedi za nastanek omrzlin pri alpinistih, delno tudi pri zdravljenju. Prav zdaj v UKC Ljubljana na kliničnem oddelku za travmatologijo pri prof. dr. Mateju Cimermanu zdravijo hude omrzline rok dveh slovenskih vrhunskih alpinistov po protokolu Planica, ki je plod dela slovenskih strokovnjakov.

Kako daleč ste s pripravo testa, s katerim bodo v odpravi v visoka gorstva lahko za vsakega posameznika preverili, kako močno je nagnjen k omrzlinam in kako naj se pripravi na morebitne zaplete?
Test je pripravljen, več težav je z enoznačno interpretacijo rezultatov. Nesporno ugotavljamo, da so nekateri posamezniki za takšno poškodbo dovzetnejši. Več bom smel izdati po zagovoru naloge, to pa bo še letos.

S čim se v okviru svoje specialistične dejavnosti največ ukvarjate pri delu v avstrijski redovni bolnišnici v Šentvidu na Glini, za katero je značilen tudi etični kodeks usmiljenih bratov?
Bolnišnica usmiljenih bratov v Šentvidu ob Glini je res znana po tem, da je blizu bolnikom tudi po spoštovanju kodeksa etike katoliške cerkve. Vendar je v ozadju tudi dobra medicina. Bolnišnica je usmerjena v tumorsko kirurgijo prebavil, vključno s požiralnikom, jetri in trebušno slinavko, ter kirurgijo dojke in ščitnice. To je moj vsakdan. Za te operacije imamo v bolnišnici evropske certifikate kakovosti, ki jih obnavljamo vsaki dve leti. Pogoj za to delo je poleg splošne kirurgije opravljena štiri- do petletna specializacija iz visceralne kirurgije (operacij notranjih organov), ki sem jo v Avstriji pravkar uspešno zaključil. Smo tudi učna bolnišnica medicinskih univerz v Innsbrucku, Gradcu in na Dunaju, za zdaj ohranjam naziv asistenta ljubljanske medicinske fakultete in sem mentor slovenskim zdravnikom, ki pridejo na prakso v našo bolnišnico. Predstojnik očitno misli, da zmorem še kaj, in mi je naložil še pridobitev certifikata na področju kirurgije trebušnih kil. Ve namreč, da novosti v kirurgiji, ki v Avstrijo pridejo še nekoliko pred Slovenijo, prenesem v svojo domovino. Pri Slovenskem zdravniškem društvu vodim Herniološko združenje Slovenije (operacije kil). V zadnjih treh letih smo imeli v bolnišnicah po Sloveniji sedem izobraževalnih kirurških delavnic, uspelo nam je izdati tudi tri knjige.

Ob delu v bolnišnici ste dejavni tudi kot zdravnik gorski reševalec letalec. Ali v tej vlogi še vedno delate tako v Sloveniji kot v Avstriji? Koliko intervencij imate za sabo?
Ohranjam licenco gorskega reševalca letalca v Sloveniji. Lani sem med rednim dežurstvom na Brniku opravil več kot 20 intervencij, kar v primerjavi s prejšnjimi leti ni veliko. Tudi v Avstriji skrbim za licenco urgentnega zdravnika, saj mi to še ne povzroča prehudega stresa. Trenutno sem del ekipe pod Velikim Klekom (Grossglocknerjem) na Tirolskem. Sicer sem v letih, ko me natančno število opravljenih akcij ne zanima več toliko, se pa številka približuje 500.

Je bilo v (lanskem) jesenskem oziroma (letošnjem) zimskem času v gorah veliko akcij?
V letošnji zimi je v Avstriji aktivnih 31 helikopterskih baz. Poleti oziroma po zaprtju smučišč jih je približno deset manj. Pri tem je frekvenca dva do tri polete na dan. Avstrijci že dolgo vedo, da helikopterski prevoz ni le najudobnejši in najvarnejši, gledano celostno pa niti ni najdražji. V Sloveniji se postavlja dispečerski sistem, ki bo odprl vrata še kakšni helikopterski bazi. Gre za sistem centraliziranega obveščanja, koordiniranja za področje zdravstva v primeru nesreče, bolezni, prek dveh državnih centrov (za vzhod in zahod države), pozneje morda še prek tretjega centra za Obalo. V Mariboru naj bi ta center začel delovati že letos. Klic na pomoč bodo prek sedanjega regijskega centra za obveščanje posredovali dispečerskemu centru, ki bo imel na primer pregled nad vsemi reševalnimi vozili in usmeril najbližje v ciljni kraj. V marsikaterem primeru bo to helikopter. V tujini sistem že deluje.

Od začetka lanskega decembra je v Alpah, predvsem v Franciji in Švici, pod plazovi umrlo več kot trideset turnih in prostih smučarjev. Kaj menite o tej letošnji nevarnosti?
Zagotovo so bile vzrok za to izredne snežne razmere v zahodnih in osrednjih Alpah, na vzhodu tega nismo toliko občutili. Po drugi strani pa moram kot gorski reševalec opozoriti na nevarno prepričanje, da oprema – v zadnjem času cenovno zelo dostopni lavinski nahrbtniki z zračno blazino – zagotavlja preživetje pri zasutju v plazu. To je velika utvara. Ne nazadnje je krivda za toliko smrtnih žrtev tudi v preprosti človeški neumnosti, ki nam v sveže zasneženih belih vesinah obljublja na videz nepozabne spuste. Nekaj dni po obilnem sneženju pač moramo ostati na urejenih progah.

Ste že imeli osebno kaj od letošnje zime v gorah v smislu plezanja in smučanja?
Če odmislim pet dežurstev na mesec v bolnišnici in trideset ur na teden za računalnikom, sem lahko hvaležen in ponosen, da je za mano osem turnih smukov. Mislim, da vodi pot do človekovega uma in celo duha prek telesa, in trudim se, da tega vidika ne bi zanemaril.

Večkrat ste bili v Himalaji, stali ste na vrhu osemtisočaka Broad Peak, spremljali ste Dava Karničarja pri smučanju z Everesta. Imate v tem smislu še kakšen bližnji cilj?
Jeseni bo v Nepalu svetovni kongres gorske medicine, na njem nameravam predstaviti izsledke svojega doktorata. Predvidoma bova tam skupaj z Davom Karničarjem, vsak v svoji vlogi. V bolnišnici so mi končno odobrili tritedenski dopust – več tednov skupaj namreč ne smemo koristiti – in pred kongresom bo čas tudi za hribe. 

eXTReMe Tracker