Delo - Vito Divac: Bil je kronist razcveta in največjih uspehov slovenskega športa v obdobju od petdesetih do devetdesetih let.
Le teden dni pred 88. rojstnim dnevom je umrl Jože »Pepi« Dekleva, eden izmed najbolj uglednih jugoslovanskih, slovenskih in svetovnih športnih novinarjev. Izučeni frizer, po izobrazbi pravnik (nekaj časa je bil sodnik za prekrške v Domžalah), po srcu in poklicu pa novinar, je bil zapisan alpskemu smučanju, saj je bil navsezadnje tudi sam smučar. Novinarsko pot je prehodil od kurirja pri Poletu, do poročevalca pri Dnevniku (zaposlil se je leta 1953) in Tanjugu do komentatorja in urednika pri Delu, kjer je sicer začel pisati leta 1961. Bil je izvrsten pisec in komentator, ki je znal izluščiti rdečo nit ter napisati zgodbo. Nepozabne so njegove zgodbe in komentarji z največjih tekmovanj po vsem svetu.
Kot izvrsten in vsestranski poznavalec športa je novinarsko spremljal tudi kajakaše in kanuiste na divjih vodah, telovadce, kolesarje in veslače na več svetovnih prvenstvih. Svetovni pokal alpskih smučarjev je spremljal od prve tekme naprej leta 1968. Najraje je seveda pisal o slovenskih reprezentantih - od Tineta Muleja, Janka Štefeta, bratov Matevža in Slavka Lukanca, Ludviga Dorniga, Petra Lakote, Andreja in Mirka Klinarja, Blaža Jakopiča ter Mirana Gašperšiča do prvega zlatega rodu Bojana Križaja, Roka Petroviča, Borisa Strela, Jureta Franka in Tomaža Čižmana. Bil je tudi sodobnik velikanov svetovnega - Tonija Sailerja, Jean-Clauda Killyja, Karla Schranza, Gustava Thönija, Ingemarja Stenmarka in Marca Girardellija.
V 55 letih novinarstva je v Ljubljani 3. februarja 1930 rojeni Pepi poročal z enajstih olimpijskih iger - osmih zimskih v Cortini d'Ampezzo 1956, Innsbrucku 1964, Grenoblu 1968, Sapporu 1972, Innsbrucku 1976, Lake Placidu 1980, Sarajevu 1984 in Calgaryju 1988 ter treh poletnih - Ciudad de Mexicu 1968, Münchnu 1972 in Montrealu 1976. Na svetovnih prvenstvih je bil prisoten v Val Gardeni 1970, St. Moritzu 1974, Garmisch-Partenkirchnu 1978, Schladmingu 1982, Bormiu 1985, Crans Montani 1987, Saalbachu 1991 in Morioki 1993. Za izjemno novinarsko delo na področju alpskega smučanja je dobil tudi posebno priznanje FIS.
Pepi pa ni bil le kronist razcveta in največjih uspehov slovenskega športa v obdobju od petdesetih do devetdesetih let minulega stoletja, ampak tudi pisec knjig. Napisal je tri za slovensko smučanje zelo pomembne - Bele arene o Bojanu Križaju, V službi smučanja o obdobju Toneta Vogrinca in 75 let smučanja v Tržiču. Z znamenitimi italijanskim fotoreporterjem Armandom Trovattijem je sodeloval tudi pri knjigi o največjemu zmagovalcu svetovnega pokala Ingemarju Stenmarku. Skupaj z Janezom Šmitkom, Jožetom Pogačnikom in sinom Andrejem je soavtor knjige ob 50-letnici Pokala Vitranc. Dolga leta, tudi po upokojitvi leta 1993, je pripravljal smučarski almanah.
Bil je tudi eden izmed najboljših učiteljev in mentorjev mladih novinarjev na Delu. Skrbel je za kleno slovenščino in utrdil športno, še zlasti smučarsko izrazoslovje. Življenjsko pot si je delil s smučarsko reprezentantko Kristo Fanedl, po njegovih stopinjah pa sta šla tudi njegov sin Andrej in nečak Peter Lovšin-Perči.
Delo, 28.02.2018 - Vito Divac: In memoriam
Jože Dekleva-Pepi 1930 – 2018
Jože Dekleva-Pepi je bil novinar z veliko začetnico. Izučeni frizer, po izobrazbi pravnik (nekaj časa je bil sodnik za prekrške v Domžalah), po srcu in poklicu pa novinar, je postavil mnoge temelje sodobnega slovenskega športnega žurnalizma. Skrbel je za kleno slovenščino, neuklonljivo pa za smučarsko izrazoslovje. Kar naježili so se mu lasje, ko je slišal ali prebral, kako so alpski smučarji izgubljali čas na ravnini. Poslušaj, mi je zabičal, ko sem prvič in zadnjič napisal, da je Bojan Križaj zapravil zmago v ravninskem delu proge. V alpskem smučanju je to položen del. Spomnim se, kako je enemu od samovšečnih športnih novinarjev, na vprašanje, kako se bere njegov časopis, naravnost zabrusil, da ga je nehal brati, ker že deset let niso zadeli sklona …
V športnem novinarstvu je, kot nas je učil, dovoljeno v tekste vtkati čustva, vendar z občutkom za mero. Evforično poveličevanje je imenoval »delati kapelico« … Na živce so mu šli tako imenovani »rafalni« novinarji, ki so kot po tekočem traku »štancali« tekste, in »buldog novinarstvo«, ko nekoga zagrabiš in ne pustiš, dokler iz njega ne izcediš vse, kar je vredno.
Novinar je bil zanj z znanjem podkovan in resnicoljuben profesionalec, verodostojen in dosleden, kompetenten oziroma pristojen za presojo. Kot je bil on v svojih zgodbah z enajstih olimpijskih iger in osmih svetovnih prvenstev v smučanju.
Vsaka njegova novinarska lekcija je bila podkovana z dogodivščino in izkušnjo. Ko sem ga spoznal v starem Delovem uredništvu na Tomšičevi, mi je prepisano vest s Tanjuga zmečkal in vrgel v koš, češ, zanič je. Nato sem spisal novo. Niti pogledal je ni. Tudi ta je šla v koš, rekoč, prinesi tisto prvo. Nauk je bil: za vsak svoj tekst se moraš boriti, od urednika zahtevati, naj ti pove, zakaj ocenjuje, da je slab.
Nekoč na poti v Val d’Isere me je vprašal, če vem, po čem je znana Ivrea v dolini Aoste. Da mi v bistvu daje kruh. Po dolgem besednem mučenju sem izvedel, da tam izdelujejo pisalne stroje Olivetti. Na Ivreo sem se spomnil vsakič, ko sem videl njegovo zeleno »olivetko«. Do smrti je bil zvest svojemu muzejskemu stroju. Že v globoki eri računalništva je bilo v novinarskih središčih slišati le še njegov tipkalni stroj, kot poezijo novinarske romantike, ko je bil ta poklic globoko spoštovan.
Nepozabna je bila 14-dnevna turneja od Val d’Isera prek Courmayerja, Cortine d’Ampezzo in Alta Badie do Piancavalla, ko naju je z nečakom Perčijem (Lovšinom) mučil, naj se, namesto, da poslušava »mučilne stroje« (takratne walkmane), raje učiva jezikov. Od takrat sem pred potovanji prebral vse o prizoriščih tekmovanj in tudi tistih na poti, da mi ne bi »težil«. Brez googla to takrat niti ni bilo tako enostavno.
V Wengnu je po nekajurni analizi v zahtevnih okoliščinah enega od bifejev v razposajenem stanju trdil, da je Križaj premagal Marca Girardellija na slalomišču do koče, čeprav nam je Bojan kasneje potrdil, da si je zmago zagotovil v spodnjem delu. Takrat smo mu hoteli povedati tisto, kar je naš kolega Dušan Petrović ponavljal nogometašem, češ, vi lahko govorite karkoli hočete, ostalo bo to, kar bomo mi zapisali … Pepi je seveda zapisal tisto, kar je povedal Križaj,
Ko smo z viskijem širili žile, je rad parafraziral ameriškega pisatelja Scotta Fitzgeralda, da je preveč vsega slabega, viskija pa je vedno dovolj. Gostilne so bile priljubljena zbirališča novinarjev, nenadzorovano ubijanje prostega časa pa ni bila zapravljanje oziroma izguba slednjega.
Po svetovnem prvenstvu v Schladmingu leta 1982 ga je na naslednje prizorišče svetovnega pokala v Kirchbergu pri Kitzbühlu pripeljal prvi nosilec slovenske kolajne Boris Strel. Verjetno se je zgodilo prvič, zagotovo pa zadnjič v sodobnem vrhunskem športu, da je nosilec kolajne vozil na naslednjo tekmo novinarja. Pepijeve znamenite bolečine v hrbtu so bile pač prehude. Zgovorno molčečega Stenmarka je denimo učil italijanščino, Šved pa njega, kako se lovijo ribe v zaledenelih jezerih …
Kot mentor nam je nenehno ponavljal, da je novinarstvo okno v svet, ki pa ga ne smeš zapreti s tem, ko zapreš časopis. Z drugimi besedami: »Po svetu ne hodi zaprtih oči in nikoli ne pametuj v slogu, tistega, kar jaz ne vem, se ne splača vedeti«. S Pepijem je bilo pravzaprav vsako potovanje poučna dogodivščina, svojevrstna šola novinarstva, ki si je današnje novinarstvo ne more predstavljati. Nepredstavljivo nam je bilo, da bi morali poročati z največjih tekmovanj iz pisarne!
Z Dnevnikovim sopotnikom na največjih tekmovanjih Jožetom Pogačnikom je bil v svetovnem pokalu prava zakladnica zgodovine slovenskega smučanja, kar so najbolj spoštovali kolegi iz Italije, Avstrije, Nemčije, Švice in Francije ter seveda drugih jugoslovanskih republik. V smučarski srenji, pri tekmovalcih in trenerjih, je bil zelo spoštovan. Pa ne samo zaradi svojih poglobljenih člankov in zakladnice zgodb, ampak tudi zaradi tega, ker je bil spoštljiv do tistih, o katerih je pisal, pa najsi je šlo za smučarje, kajakaše in kanuiste na divjih vodah, veslače, telovadce in igralce namiznega tenisa. V svojih tekstih ni bil bojevit, še manj posmehljiv. Ogorčenost je znal zaviti tako, da je z lepimi besedami povedal tisto, kar ga je mučilo.
Hvala Učitelj za vse novinarske izkušnje. Hvala in poklon tudi vsem njegovim pokojnim sodobnikom starega Delovega športa s Tomšičeve – Dušku Kuretu, Stanetu Liparju, Evgenu Bergantu, Henriku Übeleisu in Stanetu Trbovcu, ki se jim je pridružil nekje tam zgoraj.
Vito Divac