Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

S Soriške planine na Koblo in Možica

   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
ponedeljek, 29. januar 2018, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1086

Silvo Baznik: Snega v dolinah ni in se prične šele visoko v sredogorju.

Iz Selške doline se voziva v Sorico, kjer snega ni. Šele malce pred smučiščem na Soriški planini opaziva prve zaplate snega. Na planini pa smučarji že nabirajo prve kilometre po smučišču.

Stopiva na smuči in mimo Litostrojske koče greva vzporedno z vlečnico v smeri Lajnarja po narejenih smučinah. Srečava turnega smučarja, a kmalu se razidemo, ko greva midva bolj desno po pobočju, ki se prične strmeje vzpenjati v smeri Možica. Višje prečiva pas gozda, preideva v manjšo dolinico in nato čez pobočje, kjer sta sonce in veter opravila svoje in se kažejo travnati in skalnati predeli pobočja. Prispeva do nekdanje karavle, sedaj preurejeno v pastirski dom, kjer ponovno srečava smučarja, ki je prišel po drugi poti s planine, a že čez nekaj trenutkov gre svojo pot proti Slatniku, midva pa v smeri Možica.

S prvega vrha se spustiva kar s kožami na smučeh in nato se povzpneva na naslednji vrh pred Možicem, kjer pripraviva smuči za smuko. Sneg na vrhu je poledenel in takšno je tudi zgornje pobočje do gozda.

Sprva smučava zelo previdno dokler se sneg ne spremeni in nekakšna trda skorja zamenja poledenelo strmino. Še nekaj zavojev in sva v gozdu. Med drevesi doseževa dolinico in po njej navzdol smučava na travnato dolinico Na Poljani pod Šavnikom, ki kaže bolj golo kot zasneženo pobočje, čakajoč na novo pošiljko snega. Sneg v dolinici je deloma poledenel in se rahlo vzpenja na preval med Slatnikom in Šavnikom, ki ga doseževa z nekaj prestopanja, ne da bi potrebovala kože na smučeh. S prevala smučava direktno proti zahodu v gozd in sneg postane vedno bolj smučljiv in tako doseževa gozdno cesto, ki preči zahodno pobočje Šavnika. Narediva nekaj metrov po cesti in vidiva, da zavija okoli hriba v drugo smer kot želiva midva. Tako se malce vrneva in na primernem mestu spustiva smuči po pobočju med drevesi, kjer je smuka po trdem in dobro nosljivem snegu zelo dobra. Nižje doseževa dolinico in stezo, ob kateri prismučava do lovske koče, kjer zaužijeva nekaj kalorij in osveživa grli s toplim čajem.

Prilepiva kože na smuči in ubereva srednjo pot, ki se kmalu pridruži široki cesti, po kateri je nekdaj potekala smučarska proga. Obrneva se levo in v rahlem vzponu stopava naprej po izmenjajočih senčnih in sončnih predelih, kjer opaziva le eno smučino in nekaj odtisov čevljev ter širokih tac. Vztrajno pridobivava višino, gozd na obeh straneh postaja redkejši, greva mimo lovske opazovalnice in se povzpneva do bajte na Kobli, kjer je levo Vrh Koble in se s planjave pobočje prevesi proti Kontnemu vrhu in Črni prsti. Na smučeh se povzpneva na vzpetinico pod Vrhom Koble, kjer narediva odmor, fotografirava okoliške gore in daljne vršace. Lepo je vidna snežna meja na Poreznu in pod njo nezasnežena pobočja gozdov. Kako prav bi prišla nova izdatnejša pošiljka snega…

Počasi pospraviva za seboj, pripraviva smuči in z vršnega grebena narediva prve zavoje po severni strani pobočja. Hitro sva v gozdu in sledijo lepi zavoji med drevjem, da doseževa dolinico in po nekdanjem smučišču odjadrava po snegu navzdol. Krasna smuka po napihanem trdem snegu in solidna smuka po trdi skorji, ki se sem ter tja lomi, a ne povzroča težav. Nižje odvijeva v gozd in skrajšava pot vzpona tako, da prismučava direktno do lovske koče, kjer ponoviva vajo lepljenja kož na smuči in odkorakava po markirani poti na preval Vrh Bače. Pod prevalom stoji koča, a že nad njo odvijeva proti vzhodu. Greben, s katerega je lep pogled na Porezen, ima le malo snega in še tega bo kmalu pobralo sonce. Odvijeva levo v gozd, se povzpneva mimo preurejenega vojaškega bunkerja proti severu, dokler ne doseževa prevala pod Šavnikom in stopiva na dolinico Na Poljani. Pred nama je najin naslednji cilj, Možic, a do tja je kar nekaj vzpona. Spustiva se v dno dolinice in pričneva vzpon. S prečenjem desnega pobočja se izogneva spustu v globoko kotanjo in višje nato stopiva na dobro zasneženo zahodno pobočje Možica. Sonce je omehčalo sneg in zato ni potrebno uporabiti srenačev pri vzponu preko zjutraj poledenelega pobočja, ki ga sedaj prečiva proti severu in se povzpneva preko neizrazitega sedelca na vršnje pobočje in sam vrh Možica, ki ima bore malo snega, a zato ga še dovolj malce nižje.

Odmor prav pride prav, tako za premagovanje utrujenosti kot za občudovanje vrhov nad Soriško planino, Dravha, Lajnarja in Slatnika kot tudi južnobohinjskih vrhov okoli Črne prsti. Daleč okoli Triglava se nizajo številni visoki vršaci, ki jim zadaj in vzhodno sledijo Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe. Ratitovec pa nama kaže kopna jugozahodna pobočja.

Rahel hladen vetrič naju opomne, da je čas za odhod. Pripraviva opremo in narediva prve zavoje po vzhodnem pobočju Možica. Spustiva se na rob gozda, kjer se greben zelo strmo prevesi na sever. Strmina je zelo konkretna in sneg zelo, zelo trd, mestoma poledenel in temu primerno se prične najin spust. Sprva nekaj odrsavanja, pa sprememba smeri tako, da se naslonim na deblo drevesa in naredim obrat smuči. Ko prvi naredi nekaj zavojev, drugi počaka in se šele nato spusti do drugega, saj nikoli ne veš ali bo skorja zdržala ali pa jo bo odneslo navzdol. Ko strmina malce popusti, gre naprej brez problemov in tudi smuka je lahkotnejša. Smučin ni in greva tako malce po svoje. Ujameva pravo smer, se izogneva strmim delom in v prečenju smučava valovito pobočje, greva pod kopnimi skalami v gozdu in doseževa odprto pobočje, kjer lahko narediva velike zavoje po trdem snegu ter doseževa planino.

Planina je sedaj v senci in le še nekaj smučarjev koristi vlečne naprave, ki še obratujejo. Preko smučišča narediva zadnje zavoje in že sva na parkirišču, kjer zaključiva današnjo turo. Ostanejo le še minute za zamenjavo obutve, nato pospraviva smučarsko opremo in se odpeljeva proti domu.
 

Oznake: smuTurno
eXTReMe Tracker