Črnuški AO - Andrej Erceg: Sonček sije, vetrič brije ..., sta se mi zgodila v nedeljo, ko sem se iz Lučke Bele, mimo Lastovca vzpenjal ...
... proti Koroškemu vrhu.
Sicer sem imel bolj ambiciozne plane, a me je pihanje in puhanje upočasnilo in demotiviralo, tako da sem na koncu, kljub vsemu zadovoljen, odnehal na neizraziti izboklini imenovani Koroški vrh. V bistvu sem mislil, da sem na Lučkem Dedcu, vendar mi je en hrib odveč hodil, zato sem po preračunavanju tudi v glavi spremenil pozicijo. Na vrhu sem fotografiral in s solznimi očmi od vetra, v veter še zakrulil.
Ofdrekord: podobno sem se drl nad vzletno stezo v Lodiju v Kaliforniji, ko sem se s hitrostjo prostega pada približeval zemlji.
Ondrekord: verjetno mi ni treba dodajat, da sem se na koncu, okrašen s smučarskimi naočniki in čelko, odpeljal topli prihodnosti naproti.
In tatopla se mi je v resnici zgodila sredi naslednjega tedna, v sredo dne.
Najprej na Jermanci ugledam en lep, čist, majhen avto, s čauči nalepko. Mislim si:
»Huda ČAO bejba, ki ji ni škoda vozila!?«
Ko se kasneje s smučmi vzpenjam po Grapi za Vrati, mi nasproti prileze en tip.
»O! Jurij! A maš ti en lep avto?«
»Jaa.«
In greva vsak svojo pot. Jurij dol, jaz gor.
Lezem dalje. Sem in tja slišim bolj ali manj oddaljeno proženje plazov. Tudi nad mano se kotalijo kugle južnega snega, ki pa po nekaj metrih razpadejo. Občutek je nelagoden. Nadaljujem.
Pred mano skok.
”Ja kako pa je Jurij prilezel tle čez?”
Sledi so preveč narazen, pa tudi linija ni logična.
”Aja, abzajl!”
Nataknem dereze in preplezam nekaj metrov skale. Ob zvokih propelerja, ki nedaleč stran brni, se vprašam, čemu helikopter ter ali se mi sploh še da gazit do vrha Planjave. Vrh je končno v vidnem polju, helikopter tudi. Kam torej?
Na vrhu spet fotografiram. Dve kavki si zelo prizadevata, da bi prišli do črvivega dateljna, ki sem ga izpljunil. Vsakič se prestrašita moje preblizu stoječe pojavnosti. Šklocam.
Kvadej? Na slabih dveh jurjih in pol je danes napovedana nula, mene pa zebe. Grem dol.
Odsmučam flanko, direktno proti jZ skozi Vrata. Vmes se spet preobuvam, pa še enkrat, nato pa po južnjaku skor do podna.