Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Gorski reševalci,

Finance - Gorazd Suhadolnik: ... neustrašni improvizatorji

Tolminski gorski reševalci posredujejo v sezoni tudi po večkrat na dan. Popoldne, ki smo ga z njimi preživeli brez klica na intervencijo, je bilo kot loterijski dobitek.

Med oktobrskim vrhuncem pohodniške sezone je pod himalajsko Anapurno v snežnem neurju umrlo več kot 40 pohodnikov in njihovih vodnikov. Reševalci so s helikopterji rešili več kot 500 ljudi, več kot polovica je bila tujih turistov. »Podoben scenarij bi se lahko hitro zgodil tudi pri nas, recimo avgusta nekje na Veliki planini, kjer srečujemo trume ljudi v kratkih oblačilih, natikačih, brez nahrbtnika in dodatnih zaščitnih oblačil,« pravi Matjaž Šerkezi, ki pri zvezi slovenskih gorskih reševalcev (GRZS) skrbi za obveščanje javnosti, kot gorski reševalec pa je dejaven na kamniškem območju.

Gorski reševalci so pri nas v zadnjih petih letih izvedli 2.279 reševalnih posredovanj, več kot 400 na leto. Do konca oktobra so letos imeli 372 reševanj, v dolino so prinesli 23 mrtvih gornikov. »V primerjavi s številom obiskovalcev je statistika še dokaj 'obvladljiva',« pravi Šerkezi. »Številke so nekoliko večje zaradi različnih letalskih nesreč, predvsem jadralnih padalcev. Največ jih ima GRS Tolmin.«

V tem letu je 2.850 reševalcev in 159 zdravnikov GRS opravilo za 9.727 ur reševalnih in iskalnih intervencij.

Najbolj »prometna« postaja v državi

V sončnem sobotnem popoldnevu je v Tolminu spodobno pihala burja. To je, če nič drugega, pomenilo, da so jadralni padalci ostali na tleh, in zato je sivobradi Žarko Trušnovec, načelnik tamkajšnje postaje GRS, najbolj obremenjene v državi, prišel na pogovor sproščen, z vnukinjo v naročju. »Pokrivamo vso severno Primorsko, 13 občin, razen občine Bovec,« je psiholog, zaposlen v osnovni šoli Tolmin, gorski reševalec že več kot 30 let začel zgodbo o tolminski postaji.

Gorski reševalci nimajo predvidenega urnika, ko jih pokličejo, gredo. Tako so se tolminski leta 2012 odzvali s 101 intervencijo, lani so jih našteli 61, letos pa za zdaj 75.

Največkrat je seveda treba reševati od aprila do septembra. »Popoldnevi v juliju in avgustu so večinoma rezervirani za intervencije, brž ko mi zazvoni telefon, se zdrznem in pomislim na reševanje,« pravi Miljko Lesjak, upokojeni policist, dolgoletni reševalec, tajnik tolminskega društva, doma v statistikah, ki reševanja začinja še z odličnim fotografiranjem.

»V sezoni imamo tudi po več posredovanj na dan, načelnik mora takrat koordinirati akcije na več mestih. Dopuste usklajujemo tako, da je vselej na razpolago en lokalni reševalec letalec. Čeprav smo prostovoljci, imamo delo organizirano povsem profesionalno. To je način življenja,« dodaja vodja reševalne skupine na tolminski postaji, reševalec letalec in inštruktor Davorin Žagar, ki je med reševalce zašel pred več kot 30 leti ob spoznanju, da si v hribih lahko med seboj pomagajo le alpinisti, potem pa ga je »avtomatsko potegnilo noter«.

»Zdaj imamo pa še dodatno težavo - varstvo vnukov,« se pošali Žagar. Vsi trije, Davorin, Žarko in Miljko, so v zadnjem času postali ponosni dedki.

Nebo nad Tolminom

Polovica vseh nesreč v tolminskem rajonu se zgodi v zraku in na vodi oziroma ob njej. Padalsko-jadralske nesreče nasploh že nekaj let vztrajno zasledujejo hribovske, ki se najpogosteje zgodijo med hojo po poteh. »Letos je bilo v Sloveniji 41 nesreč med dejavnostmi v zraku,« navaja Šerkezi. Od tega se jih je 31 zgodilo na Tolminskem. »Čeprav je bilo zaradi slabega vremena malo letalnih dni,« dodaja Trušnovec. »Tukaj je eno izmed petih območij v Evropi z dobrimi razmerami za letenje, tukaj organizirajo veliko tekmovanj, dejavnost se hitro širi, s tem se povečuje tudi možnost za nesreče.«

»Pri 15 tisoč poletih na leto je 30 nesreč še razmeroma malo,« pripomni Žagar in pove, da imajo reševalci opravka tudi z drugimi »profili«: gorskimi kolesarji, skavti in lovci, ljubitelji soteskanja in raziskovalci grap ... »Zaradi zahtevnega terena smo pogosto zraven tudi pri prometnih nesrečah. Letos je bilo po žledu več gozdnih nesreč. Pomagamo povsod tam, kjer lahko pride prav naše znanje.«

Južni del soške doline je območje brez strogih predpisov, ki veljajo v narodnem parku na severni strani, mladi pa danes nočejo več le peš v hribe, pravi Trušnovec. »Nazaj je treba iti bodisi s padalom, speed glidom, kolesom ... Veliko je base skokov s sten, na Metalcamp pride 12 tisoč obiskovalcev, med njimi jih čedalje več pride kolesarit, raftat, planinarit, srečaš jih že zelo visoko v hribih.« »Vsako leto se spomnijo novega izziva in to preizkušajo. Nas to postavlja pred nove zahteve po nadgrajevanju reševalskega znanja,« razlaga Žagar.

Nesreče po neumnem

V hribih, pravijo tolminski reševalci, so se neumnosti dogajale in se še bodo, čeprav je že toliko bolje, da je na zahtevnejših zavarovanih poteh uporaba čelade in plezalnega pasu postala nekaj normalnega. »Dejstvo pa je, da smo ljudje čedalje manj povezani z naravo, in to se pozna pri mladih. Pred leti smo bili najprej hribovci in smo potem začeli plezati, zdaj je obrnjeno. Pri mladih se pozna pomanjkanje pravih občutkov, hribovskih izkušenj, glede vremenskih razmer v gorah pa tudi glede orientacije ter poznavanja gorskih območij,« pravi Žagar.

Zdravnik Primož Štular, dolgoletni član GRS Ljubljana, pravi, da se večina nesreč v gorah zgodi zaradi trenutne nepazljivosti, pomanjkanja osredotočenosti, napačnega koraka ... »Iz statistik je razvidno, da je zelo veliko nesreč med tujci, ki pridejo na dopust malo 'natempirani' in želijo svoj čas za vsako ceno izkoristiti. Opazno je tudi,« razlaga Štular, »da hodijo v hribe z ogromno prtljage, kot da se odpravljajo daleč od civilizacije, to pa na strmih terenih povečuje nevarnost hujšega padca. Spomnim se žalostne nesreče, ko se je na Tominškovi poti smrtno ponesrečil 15-letni Madžar, bil je droben, njegov nahrbtnik pa ogromen, za nameček si je naložil še prtljago starejše sestre, in ko se je spotaknil, ga je prtljaga odnesla v globino.«

Zdravnik in gorski reševalec letalec Jurij Gorjanc opozarja na neustrezno opremljenost in nepripravljenost. »Zame je nepripravljenost tudi, če greš v gore ali smučat v tujino brez ustreznega zavarovanja. Letna premija stane 40 evrov, reševanje pa vsaj stokrat več,« pravi Gorjanc.

Nočna reševalska mora

Intervencija na zahtevnem terenu, pogosto v slabih vremenskih razmerah, tudi ponoči, lahko za reševalce hitro postane zelo tvegana. Kje je meja med pomočjo ponesrečenemu in ogrožanjem lastne varnosti? »Ko greš na intervencijo, se zavedaš, da je včasih lahko kaj tudi na meji, vendar to vzameš v zakup. V okviru neke relativne varnosti vselej naredimo tisto, kar je mogoče,« pravi Trušnovec. Šerkezi meni, da je lahko rešitev življenja največ, kar človek prispeva v svoji prostovoljski dejavnosti, pri vsaki reševalni intervenciji posebej pa se sprašuje, kako daleč, kje reči, konec je, kakšen je še smisel. »Lepo poslanstvo je, še posebej, ko z gora pripeljemo živega človeka. Ne prenesem pa objestnežev in pijancev,« pravi Šerkezi.

»Zame je reševanje v hribih bolj stresno od vsakodnevne rutinske službe,« pravi Štular. »V reševalnem zagonu se ti zgodi, da greš, zavedno ali ne, prek meje varnega, malo si pod adrenalinom ... Problematične so nočne reševalne akcije.« Oba primera, ki se ju spomni, ko sta se med reševalno akcijo smrtno ponesrečila reševalca, sta se zgodila ponoči. Najbolj se ga dotaknejo, pravi, smrtni primeri. »Še posebej, če se ponesreči mlad človek. Po drugi strani ostane v spominu tudi zahtevna akcija, v kateri se vse skupaj dobro izteče.«

Gorjanc si zapomni vsako reševanje. »Imam morda neko sposobnost, da se nekako vživim v akcijo in v doživljanje poškodovanca, ter si potem predstavljam, kaj potrebuje, kje je treba poprijeti najprej. Zato je težko, ko naredimo po medicinski plati vse, kar lahko, življenje pa vseeno odteka ...«

Na nesreče se ne navadiš

Nobena postaja GRS nima tako travmatičnih in čudnih izkušenj kot tolminska. »Ena od najbolj nenavadnih je bila, ko smo padalca po dvodnevni iskalni akciji našli utopljenega v Tolminki. Le nekaj vrvic, razpetih čez kamen v vodi, je bilo vidnih. Bolj neverjetna je bila le še tista na Kaninu, ko se je padalec smrtno ponesrečil pri padcu v brezno,« pravi Trušnovec. »Na hude nesreče in smrtno ponesrečene se nikoli ne navadiš. Po koncu reševanja vselej naredimo analizo, redko gremo kar domov. Reševalci teh travm ne smejo nesti s sabo, sploh začetnik ne sme ostati sam s temi občutki in mislimi.« Lani, nadaljuje Trušnovec, je naneslo, da je bil eden izmed mladih reševalcev, sodeloval je prvo leto, na petih akcijah, s katerih so pripeljali mrtvega. »Na to moraš nenehno računati.«

»Ne gre le za mrtve, ampak tudi za poškodbe in zmožnost zagotavljanja prve pomoči. Če na reševalni akciji ni zraven zdravnika, dogajanja ne smeš preveč čustveno doživljati,« meni Žagar. Za reševalce je mogoče še težavnejša komunikacija s svojci. »Treba je imeti nekaj občutka in znanja, ljudje se odzovejo zelo različno.«

Najbolj jih prizadenejo nesreče bližnjih. »Na postaji smo imeli več takih primerov. Žarku se je ponesrečil sin, meni tudi, ena nesreča se je končala s smrtjo, druga z invalidnostjo. V takih primerih moraš dobesedno izklopiti,« pravi Žagar.

Zdravniške zagate

Tolminski reševalci gredo na intervencijo pogosto brez zdravnika, takrat, pravi Žagar, morajo sprejemati odločitve, ki so v domeni medicine. »Na terenu je težko oceniti stopnjo poškodbe, zato ponesrečenca raje imobiliziramo po nepotrebnem, kot pa da bi spregledali hudo poškodbo,« pojasnjuje. Težavnost tovrstnega reševanja dodatno osvetljuje Štular, ki v dejstvu, da je na intervenciji pogosto edini profesionalec iz zdravstvene stroke, vidi veliko oviro. »Čeprav je reševanje timsko delo in je med reševalci tudi čedalje več medicinskih tehnikov, je včasih tudi šest parov rok premalo.«

Tolminci malo več kot četrtino reševanj opravijo s helikopterjem. Če je prost, prileti do njih z Brnika v pol ure. Na Tolminsko pogosto prileti tudi Gorjanc, ki ima za sabo že več kot 350 akcij s helikopterjem, kot gorski reševalec letalec pa dela tudi v Avstriji. Pravi, da je pri nas delo na posameznih helikopterjih vrhunsko, trpi pa medsebojno usklajevanje. »Prav zdaj, zunaj sezone GRS-Brnik, je lahko v gorah veliko akcij, letos jeseni je že bilo tako, dežurnega zdravnika pa ni na Brniku. Center za obveščanje išče najbližjega zdravnika in ga včasih ne najde. Helikopter ne sme poleteti brez zdravnika GRS. Ob tem je na Brniku pogosto v službi zdravnik Helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP), ki rešuje povsod, razen v gorah. Zdravnik, ki je tudi gorski reševalec, takšnih HNMP-GRS-hibridov nas je že skoraj deset, pa v gore ne sme, ker ga pogodba s HNMP veže, da sedi v sobici in v pripravljenosti čaka na akcijo. Četudi je morda ne bo. To je prvo, kar bi spremenil oziroma izboljšal s spretno napisanimi pogodbami tako, da bi bilo v korist poškodovanca,« pravi dr. Gorjanc.

Nezaželeno prostovoljstvo

Težav ne manjka niti »klasičnim« gorskim reševalcem. »Jaz sem otrok socializma, takrat je bilo čast biti reševalec in v podjetju nihče ni pomislil, da bi to lahko bila ovira. Zdaj bi morali urediti, da bi bilo prostovoljno delo stimulativno tudi za delodajalce,« ugotavlja Žagar. Šerkezi pravi, da pripadniki GRS čedalje težje usklajujejo službo, družino in gorsko reševanje. »To terja veliko priprav in treningov, brez nenehne fizične in psihične aktivnosti postane reševanje nevarno. Čedalje manj je posameznikov, ki so pripravljeni kaj narediti prostovoljno, žal gorsko reševanje ni izjema.«

Štular dodaja, da je izobraževanje za pripadnika GRS zahtevno in vzame veliko časa. »Zagnani mladci se tega otepajo, še posebej, če imajo veliko plezalskih ambicij.«

Tolmincem je vsaj po tej plati lažje. »Imamo srečo, da lahko zajemamo kadre iz številnih planinskih društev oziroma alpinističnih odsekov,« razlaga Trušnovec. »Pozna se, da imamo veliko intervencij, to nekako spodbudi mlade k sodelovanju. Pred nekaj leti se je na postajo vključilo več kot 15 mladih, zdaj so že vsi gorski reševalci in prevzemajo ne le glavni del reševalskega dela, ampak tudi že organizacijska dela.«

29.10.2014 22:30
Gorski reševalci, neustrašni improvizatorji

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

1 komentarjev na članku "Gorski reševalci,"

Franci Savenc,

Dodal (ob slučajni najdbi) k http://www.grs-kamnik.si/novice.php?pid=693

in naši: http://www.gore-ljudje.net/informacije/111999/

In še v drugem formatu:

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti