Silvo Baznik: Napoved krepitve vetra v gorah naju ni odvrnila
od poti in tako peljeva po avtocesti proti Pokljuki.
Sneg se prične malce pred Zatrnikom in višje že voziva po soljeni in s peskom posuti cesti s snežnimi ograjami ob robovih. Prispeva na Rudno polje in postaviva najino prevozno sredstvo ob bok že parkiranih vozil.
Kopica smučarskih tekačev, pohodnikov in turnih smučarjev zapušča parkirišče in z njimi tudi midva. Na smučeh pričneva hojo po zasneženi gozdni cesti in pred smučiščem odvijeva desno na ratrakirano tekaško pot, se po njej povzpneva do zgornje gozdne ceste, prestopiva smučišče in že sva v gozdu. Nekaj svežega snega je na trdi in deloma poledeneli podlagi, a to nama ne dela preglavic. Le sem ter tja smučka spodrsne in nekaj moči gre v nič. Kljub temu, da prvič stopava skozi ta predel gozda, ni problema pri vzponu in višje pod Kačjim robom ga zapustiva in nadaljujeva vzpon preko strme čistine, kjer je veter že deloma odnesel mehak sneg ali pa naredil trdo kložo, ki dobro nosi najini teži. S prehodom na čistino občutiva tudi prve sunke vetra. Pogled na stranski greben Viševnika in preko robu na vzpetine nad Malim Selišnikom in zadaj Rjavino, Debeli vrh in Mrežce kaže na ples vetra in vrtinčenje snega v zraku. Nad nama je zadnja prečka na Kačji rob in nekaj turnih smučarjev z veliko previdnostjo stopa po poledenelem pobočju.
Pred nama je odločitev, ali uporabiva srenače, prečiva in se prepustiva vetru pri smučanju v dolinico pod Višpevnikom ali pa pripraviva smuči in odsmučava po sledeh vzpona. Odločiva se za slednjo varianto in v vetru pripraviva smuči za smuko. Vzameva si še nekaj trenutkov za nekaj grižljajev in požirkov in že narediva prve zavoje, ki obetajo dobro smuko in nisva se zmotila. Hitro presmučava prazno pobočje, švigneva mimo prvih macesnov in že sva v gozdu, kjer je sneg idealen in drevesa dovolj vsak sebi za brezskrno vijuganje.
Izgubljava višino, slediva poti vzpona in iz gozda pripeljeva na smučišče na točki predhodnega vstopa v gozd. Prepustiva se beli strmini smučišča in že sva na dnu smučišča, kjer kar mrgoli ljubiteljev belih strmin. Drugič danes pripraviva smuči za hojo, ne pozabiva na hrano in pijačo, saj prazna vreča ne stoji pokonci in narediva prve korake po zasneženi cesti, ki jo kmalu zapustiva in se skozi gozd povzpneva na zgornjo cesto ter pri oznaki za pot na Triglav ponovno stopiva med drevesa. Nekaj turašev smuča skozi gozd proti smučišču, midva pa po gazi in smučinah se vztrajno vzpenjava dokler ne greva po svoje. Ureževa gaz po še nedotaknjenemu snegu v smeri Plesišča in doživiva snežno ploho. Stopava navzgor v serpentinah, prečiva pobočje in ponovno navzgor dokler že visoko ne stopiva na greben, ki se prevesi na zahodno stran proti planini daleč pod nama. Pripraviva smuči in odpeljeva navzdol po naravnost idealnem snegu. Kakšnih deset centimetrov mehkega snega na trdi podlagi prši izpod najinih smuči. Smučava skozi gozd, prečiva grabne in prispeva na odprti strmi svet nad planino, s katere se vzpenjajo turni smučarji. Tu narediva velike zavoje in prispeva v dno pobočja, prečiva potok in pri sirarni narediva odmor. Ravno pravi čas, saj veter prinese oblake, ki spuste majhne številne snežne kroglice na planino.
Ponovno pripraviva smuči za hojo, oprtava nahrbtnika in stopiva čez pašno območje planine proti zahodu pod pobočja grebena med Mesnovo glavo in Ablanco. Ne greva v smeri vzpona za Močile temveč direktno na strm gozd nad planino. Poiščeva prehode med drevesi, se povzpneva na strmo golo pobočje in ga po komaj vidnih sledeh predhodnika prehodiva z nekaj odrsavanja. Predhodni vzponi in smučanja so nama pobrali nekaj moči tako, da je sedaj najin korak počasnejši in krajši. Še pogled na uro in čas je za zaključek vzpona, če nočeva, da se vrneva na izhodišče ture šele v mraku.
Med drevesi strmega gozda narediva zasilni stojišči in previdno pospraviva kože s smuči, použijeva nekaj hrane in spijeva čaj, zapneva čevlje in stopiva na smuči. Prvi zavoj, prvi užitek in naslednji in naslednji. Že smučava pobočje brez dreves in vse gre kot po maslu. Nižje sva ponovno v gozdu, pa na čistini in v gozdu in že nad planino. Še nekaj zavojev in tokrat smučava do nižje od sirarne, kjer naju ujame močan piš vetra, ki vrtinči sneg v zraku. Še smučanje do zadnje majhne bajte ob potoku Ribnice in stopiva s smuči. Ponoviva vajo, s smučmi v rokah prestopiva potok in na drugem bregu stopiva na smuči. Pričneva zadnji današnji vzpon, ki je tudi najpočasnejši. Sprva še slediva sledem drugih, a kmalu greva svojo pot. Po gozdu se povzpneva na isto mesto, s katerega sva smučala na planino in še enkrat pripraviva vse potrebno za smučanje. Smučava po najinih sledeh do stika z ostalimi smučinami in nato doseževa gozdno cesto, po kateri se malce spustiva in nato v gozd, kjer je podlaga za smučanje nekoliko slabša, a ne pokvari dobro razpoloženje. Prismučava do smučišča, kjer je le še nekaj obiskovalcev in nadaljujeva z nekaj odrivi po cesti, da se nato spustiva po njej do parkirišča na Rudnem polju, kjer zaključiva turno dogodivščino.
Odpeljeva na Zatrnik na zasluženo pijačo v gostilnici, kjer spremljava smučarske skoke na velikanki. Slovenski skakalci nizajo dvestotice kot za šalo in krepko držijo drugo mesto po prvi seriji. Drugo serijo skokov spremljava po radiu na vožnji proti Ljubljani. Bravo skakalci in čestitke za srebrno medaljo in lepe skoke, midva pa se posvetiva gostemu prometu na vožnji proti domu.