Pogreb bo jutri, 30. decembra, ob 11. uri na Mestnem pokopališču v Kranju.
Žara bo od 9. do 11. ure v tamkajšnji vežici.
Dragi Pavle,
z največjim veseljem smo prihajali slovenski planinci, alpinisti in gorski reševalci k tebi na obisk – v tvojo dolgoletno delavnico –, da bi se vsaj nekoliko razgledali po nadvse pestri vsebini tvojega dela in se ti zahvalili za komaj verjetno goro vsega, kar si opravil – le malo zase, ampak veliko večino za nas vse in še posebej za slovensko planinstvo in gorsko reševalno službo. Dolga desetletja marsikaj od tega že pušča trajne sledove in še vedno odmeva tudi izven naših meja.
Že pred štiridesetimi leti je dr. Tone Strojin izredno lepo opisal tvoj mladeniško neugnani polet in pripravljenost za vsestranski pogovor tudi z daleč mlajšim sogovornikom, ob tem pa tvojo osebno skromnost, preprostost v stikih z vsemi in tvoje nesebično prenašanje svojega znanja in izkušenj z mednarodnih strokovnih planinskih srečanj in iz tuje literature.
Gore so ti bile srčna želja že od mladih dni. Vmes je bila vojna in komaj 21-leten si odšel v partizane, s seboj pa si prinesel vedoželjnost, še posebno za znanje elektrotehnike in tujih jezikov. Za učenje jezikov si izkoristil vsak prosti čas. Postal si radiotelegrafist; po vojni si študiral ob delu in leta 1957 diplomiral na elektrofakulteti. Organiziral si radioamaterske klube v Ljubljani in deloval kot inštruktor po vsej Sloveniji.
Obiskovanje gora je bilo še naprej cilj tvojega navdušenja. Nesrečno naključje, v katerem si izgubil prijatelja, te je pripeljalo med planinske delavce. Kjerkoli si bil, česarkoli si se lotil, vedno si hotel biti dejaven in si to pokazal in dokazal. Vsi so spoznali tvojo neverjetno delavnost, zato si kmalu prišel tudi v upravni odbor PZS in še v vrste Gorske reševalne službe – k enemu najplemenitejših poslanstev, kar jih ima planinstvo.
Leta 1960 si začel skrbeti za radijske brezžične zveze, se ukvarjal z organizacijo raznih srečanj in v naslednjih letih poskrbel, da je večina planinskih postojank dobila brezžično radijsko povezavo.
Specializiral si se tudi za problematiko plazov; poliglot, študijski človek in še navdušen gornik si od leta 1962 nadvse dejavno in častno zastopal našo GRS v novonastali podkomisiji za plazove v mednarodni reševalni organizaciji IKAR. V njej si deloval kar 27 let.
Tako so bile zate radijske zveze in nevarnost plazov v gorah, ob tem pa varovanje človeških življenj v plazovitih območjih, enkraten izziv in življenjska naloga. Že kmalu si ugotovil, da lahko slovenski planinski organizaciji in planincem najbolje pomagaš po vzgojni in strokovni plati, še posebno zaradi svojega znanja tujih jezikov, čeprav se nisi branil tudi navadnega pisarniškega dela. Na svoje stroške si se bogato opremil s svetovno literaturo o snegu in plazovih. Tvoja knjižnica o plazovih in arhiv sta postala najbogatejša pri nas.
Bil si pobudnik in organizator domačih tečajev za vodnike lavinskih psov, varnostnih tečajev za javne službe, ki pridejo kdaj pa kdaj v stik s plazovi. Prav tako si organiziral republiške dneve varstva pred plazovi (ki so bili prvi takšne oblike na svetu) in še minerski tečaj za razstreljevanje plazov. Postal si naš najboljši poznavalec snega in njegovih preobrazb in prav tako plazoslovec. Začel si načrtno zbirati podatke za kataster plazov na Slovenskem.
Z velikim veseljem in požrtvovalnostjo si se posvetil preventivi v naravi, še posebej v hribovitem in goratem svetu. Iz tvojih rok so nenehno prihajali številni članki, zapisi in opozorila – leta in desetletja v skoraj vsaki številki Planinskega vestnika. Prav tako so se nizala gradiva in poročila s simpozijev mednarodne reševalne organizacije IKAR, s seminarjev in posvetov GRS in obiskov pri tujih gorskih reševalcih. Pisal si praktične preventivne članke v dnevne časopise, strokovne revije in glasila – z največjo željo, da bi vse to prišlo do slehernega obiskovalca naših gora. Prav tako si bil priljubljen predavatelj na različnih tečajih in posvetovanjih, ki si jih tudi organiziral, na primer Gore in varnost.
Konec leta 1962 si postal načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva in s svojim nesebičnim delom odločilno pomagal pognati slovensko odpravarstvo. Nadvse skromen in delaven kot vedno si v tej vlogi med našimi alpinisti, z najrazličnejšimi željami, cilji in značaji, deloval kar deset let. Poleg organizacijskih veščin si potreboval »obilo dobre volje, širok pogled na planinstvo, sposobnost sporazumevanja z domačimi in tujci brez posrednikov, požrtvovalnost« in verjetno še kaj. Predvsem pa si enako prizadevno delal tako v GRS in kot v KOTG.
Sledile so tudi knjige – najprej prevod francoskega reševalnega priročnika (1972) in avstrijskih Gaylovih Plazov, nato poglobljeno poglavje Bivanje in hoja po gorah v knjigi Življenje v naravi in leta 1977 temeljni, izredno priljubljeni planinski priročnik Nevarnosti v gorah, zatem pa še Sneg, led, plazovi, slovenski del slovarja mednarodnega združenja planinskih organizacij UIAA in trijezični planinski slovar treh dežel, kasneje pa prevod ameriškega priročnika Podhladitev, omrzline in druga škoda zaradi mraza in brošuro Gore in zdravje – vse zelo uporabne in lepo sprejete. Pripravil in uredil si jubilejna zbornika ob 70- in 75-letnici GRS.
V domači Škofji Loki si bil prav tako zelo dejaven. Leta 1978 si veliko pomagal pri ustanovitvi postaje GRS in seveda ves kasnejši čas, vedno pa pri takšnih stvareh, ki drugim niso šle prav od rok.
Tvoje življenjsko delo je šestjezični slovar Sneg, led in plazovi (1995), ki si mu dodal še razlage gesel v slovenskem jeziku in je prvi te vrste na svetu. Pomembno pa je tudi tvoje sodelovanje pri Planinskem terminološkem slovarju (2002), kakršnega nima zlepa kakšna država. Obe sta bili deležni velikega zanimanja strokovne javnosti in zavednih planincev. Vmes si uredil drugo knjigo prijatelja Cirila Pračka Vrnite mi moje sinove z gore (2000) in z njo osnoval zbirko Med gorskimi reševalci, naslednje leto pa si izdal svojo gorniško avtobiografijo Križemkražem po gorah. Obe sta postali izredno priljubljeni. Tvoja je bila dolgoletna spodbuda in pomoč leta 2012 pri jubilejni knjigi Reševanje v gorah ob stoletnici gorskega reševanja v Sloveniji.
Zelo veliko nas je, ki bi se še radi oglasili pri tebi, ti segli v roke in se od srca nasmejali. Sledil bi dolg, dolg klepet o vsem lepem in dobrem, še posebej pa o gorah. Poslej se bomo srečevali s teboj le še v številnih planinskih knjigah, posebej v Planinskih vestnikih, v mislih pa tudi ob vsakem našem izletu, plezalni turi in tudi na reševanjih.
Pavle, včasih si poudarjal, da si čisto navaden planinec in da tudi nisi pravi gorski reševalec, češ da nisi bil alpinist.
Kje pa! O tem ne odločajo naziv, oprema ali lepe slike, ampak človek – torej tvoje delo in srce.
Prisrčna hvala za vse!
Po Francetu Malešiču ob Pavletovi 90-letnici, decembra 2013 v Planinskem vestniku