Iskanja - Stane Škrjanec: Naenkrat se svet povsem položi in kot prikazen se naslonjen na oblake v daljavi prikaže vrh Ortlerja.
»Še kakšno uro in pol!«, prijatelju vrne mična Čehinja. V slepeči belini se pregrevam od žgočega sonca. Uhojeni sledi ob dolgi razpoki ni videti konca ...
V Bolzanu si naposled oddahnemo - končno proti Meranu! Nepredvidena gneča na cestah sešteva obilno zamudo. Za piko na i nas v smeri prihoda pozdravi nepredirljivo obzorje z bleščečimi strelami. Na izhodišču se, navkljub napovedim, nevihtno dogajanje ne umiri.
Hotelska kavarnica v Soldnu. Sedmero kislih obrazov se vdano privaja vlažno mračni predstavi ter kuje alternative. Vdanost v usodo naplavi dogovor. Trojica v hotel, četverica v avto. Neskončna sključena noč na sopotnikovem sedežu mi v ranem jutru ubija željo po dvigu nahrbtnika.
Zložna stezica nam hitro ogreje korak. Pri koči Tabaretta (2556 m) se počutim kot v sredogorju. Napredovanje proti grebenu me strezni. Kot strašni grad v preddverju pekla me spremlja podoba nesojene prenočitvene koče Payerhutte (3029 m), ki s turobno sivino v ozadju zakriva Ortlerjev vrh. Niti ne slutim kako daleč je še … V koči si s čajem in oreščki dodamo moči, pogrešimo nekaj odvečne opreme ter stopimo v breg. Svež snežni poprh kopni, pred spustom v prvo škrbino nas tare orientacija. V škrbini nas z željo po smremstvu pričaka mladenič iz Nemčije. Sam po ledeniku ni upal naprej. Sploh, ko je ugledal sestopajoče v navezi. Izkušenim mladcem na čelu naše skupine to ne predstavlja težav, zato ga sprejmemo medse. Sam se v upanju, da mi ne poidejo moči, kot edini šodrovec držim na začelju. Čez razgiban greben ubiramo najlažje prehode, vse do strme stopnje, kjer nam napredovanje olajšajo viseče verige. Višje se raz izpostavljeno zoži in nas pripelje pred ključni kopni detajl – kratek, nezavarovan skok z zlizano skalo. Nad njim ugledamo prečnico, ki nas pripelje na ledenik. Med pripravo zimske opreme me v pisani družbi prešine. Nemara smo zadnji današnji obiskovalci mogočne gore. Po kreiranju dvoje navez krenemo v slalom med špaltnami. In slednjih je res veliko! Hvaležnost na uhojeni gazi v takšnem svetu podeseteri pomen. Pri vrhu prve tretjine na skalni stopnji zapazimo ob vrvi spuščajoče gornike. Prijatelj navrže, da se kopnega dela ne spomni, čeprav je že v tretje na gori …
Varovan od zgoraj v derezah kot zadnji zaplezam v skalo. Na vrhu me z leve v daljavi pozdravi bivak. Nad novo snežno strmino, obdano z razpokami, dve zevi premagamo s pomočjo pritrjenih aluminijastih lestev. Naenkrat se svet povsem položi in kot prikazen se naslonjen na oblake v daljavi prikaže vrh Ortlerja. »Še kakšno uro in pol!«, prijatelju vrne mična Čehinja. V slepeči belini se pregrevam od žgočega sonca. Začuda sploh nisem utrujen. Poznajo se kolesarski obrati. Uhojeni sledi ob dolgi razpoki ni videti konca. Meglice, ki se podijo čez vršno planoto so kot ogromne ovčice. Sveta, ki ga občudujem se obenem bojim, saj vem, da ni za človeka.
Še levi ovinek okrog zastirajoče krtine, prestop čez razpoko in poteg čez ravnico … križ. 3905 m. Pristni stiski rok privzdignejo super občutje. Žal se nas razgledi do konca otepajo z zastori meglic. A sreča z doseženim vrhom pač zmaga. Mistika ob občudovanju deviških oblin mi je več kot zadosti ...
Med sestopom se čez kopno skalno stopnjo spustimo ob vrvi. Med prečenjem pobočja proti izpostavljenem razu opazimo prometni zastoj. Večja skupina čeških gornic in gornikov se med varovanjem počasi kobaca čez plitev gladek skok. Nadebudnima alpinistoma na čelu naše skupine se nagonsko prikaže obvoz. Vpetje v zavrtan svedrovec in vrtoglav spust ob vrvi s prečenjem nazaj na greben očitno ni bil povšeči mladi čehinji, ki je med akcijo opazno negodovala. Sam se, med spustom navezan kot nebogljeni teliček, ropotuljici le hudomušno nasmehnim. Med čakanjem na prijatelje se zleknim na rukzak ter vržem od sebe vse štiri. V idiličnem gorskem okolju mi pozornost pritegne druga ljubezen. Zasanjan se vidim na cestnem kolesu ob griženju kolen v kolesarski srenji sveti klanec na nasprotni strani doline. Na dosegu dlani so mi namreč v golo pobočje vrezane serpentine mejnega prelaza Stelvio (2757 m). Edini, z verigami zavarovani delček sestopa nam ne predstavlja težav. Vse do s soncem obsijane koče Payerhutte se pri zahtevnejših prehodih vsak opira na lastne izkušnje. Dolgotrajen potop na izhodišče v Soldnu izpljune nekaj izžetih teles, vsa z nasmeški na obrazih. Kakšen dan!
P. s.: Ti dogodki so se odvijali koncem avgusta 2017 ...
Pa zdravo in srečno 2018!