Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zimska Velika planina

 
   
   
   
torek, 26. december 2017, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1032

Silvo Baznik: Po smučanju je čas za eno pohodniško turo na večno lepo planino. 

Iz meglene in mrzle Ljubljane pobegneva na sončno stran pod gorami in se povzpneva na Kranjski Rak, kjer ob cesti najdeva dovolj prostora za parkiranje. Oprtava nahrbtnika in stopiva po zasneženi cesti. Nekaj avtomobilov naju prehiti in nekateri imajo že nekaj težav na delno poledeneli podlagi. Sonce in vzpon naju ogrejeta in temperatura v zavetrju je bolj spomladanska kot zimska.

Prispeva na Rakove ravni in tudi tu je parkirišče dodobra napolnjeno z jeklenimi konjički. Malce naprej pa so naredili snežno pregrado na cesti in s tem onemogočili nadaljevanje vožnje. Pod Sončno gričo stopiva na gaz in mimo prvih bajt v gozd, kjer je snega zelo malo, a dovolj za kakšen nepreviden zdrs. V gozdu je hladnejše in zato pešačenje malce hitrejše, a že pri izhodu iz gozda na kolovoz toplina svojih žarkov poskrbi, da topla jopica roma v nahrbtnik. Prispeva na Gojško planino, kjer obujeva gamaše za hojo po globljem snegu.

Sprva hodiva po ratraktirani cesti, nato po gazi ob številnih smučinah in na koncu po celem snegu na vrh Bukovca, kjer naju sprejme vetrič in poskrbi, da oblečeva topla oblačila. Na nebu je nekaj koprenaste oblačnosti, ki za nekaj časa zastre sonce in poskrbi za hladnejši del dneva. Pogledi na gore pa so naravnost čarobni. Senčni in sončni predeli gora se izmenjujejo in lepšajo poglede.

Narediva premor, se okrepčava in pozdraviva turnega smučarja, ki nadaljuje svojo pot po planini in tudi midva stopiva z vrha po mehkem belem ovoju vriskajoč navzdol. Ubereva svojo pot proti zahodu, pod nama je nekaj pohodnikov, ki gredo proti Velikemu stanu. Tja sva namenjena tudi midva, a še nekaj časa greva po nedotaknjenem pobočju in šele kasneje stopiva na že utrjeno gaz, po kateri doseževa prve bajte na Velikem stanu. Medtem se je ponovno zjasnilo in je hoja prav prijetna. Pod Marijo Snežno zavijeva k eni od koč in narediva premor na leseni ograji. Če sva pred tem hodila sama, sva sedaj med kopico sprehajalcev in vidiva celo dva gorska kolesarja. Odpraviva se dalje, stopiva mimo vrtače na greben Poljanskega robu, pokukava na zahodno stran, kjer je Kamniški vrh in nižje hribovje brez snega, le višje se blešči sneg na grebenu Krvavca. Višja pobočja gora so odeta v belino snega in kažejo svojo zimsko podobo.

Hodiva po grebenu, uživava v sončnih žarkih in se počasi spuščava na Malo planino, kjer je pravi živ žav.

Prečiva planino in se spustiva na Gojško planino, kjer narediva zadnji premor ob pravi promenadi številnih obiskovalcev planine. Ob odhodu pospraviva tudi gamaše, ki jih ne bova več potrebovala, srečava znanca na smučeh in že sva v gozdu. Snega je vse manj, a kljub temu previdnost ni odveč in tako iz gozda na Sončna griča in na cesto do parkirišča, kjer se je sneg že spremenil v plundro in blato. Z Rakove ravni stopiva ponovno v gozd in po stezici se vrneva na Kranjski Rak.

Pohodni del ture je zaključen. Zadovoljstvo je veliko, ko sedeva v avtomobil in se odpeljeva proti domu, kjer naju čaka praznični obed v krogu družine.

eXTReMe Tracker