Red Bull#mountaineering - Tomaž Košir: ... gorska vodnica je top poklic!
Tina je vrhunska alpinistka in mama dveh otrok. Njena "pisarna" so gore. Za kratek pogovor smo jo ujeli tik preden se ji spet začne "gužva v službi".
Leta 1995 se je vpisala v alpinistično šolo pri alpinističnem odseku Ljubljana Matica, od leta 2005 pa je po poklicu gorska vodnica z mednarodno licenco IFMGA. Vmes in kasneje je nanizala cel kup vrhunskih alpinističnih podvigov in bila kar osemkrat razglašena za najuspešnejšo slovensko alpinistko. Med drugim je kot prva ženska na svetu smučala z vrha Denalija (6.190 m), najvišjega vrha Severne Amerike in se v ženski navezi povzpela na vrh Fitz Roya v Patagoniji. S tremi velikimi problemi Alp, severnimi stenami Eigerja, Materhorna in Grandes Jorasses, je opravila pozimi, kot prva Slovenka po Tomu Česnu. Živi s partnerjem, tudi gorskim vodnikom Tomažem Jakofčičem in njunima hčerkama.
Poklic gorskega vodnika je v veliki večini moška domena. Kako to, da si se odločila za takšno delo?
Na šolanje za GV sem se prijavila slučajno. Zasledila sem razpis in sem se odločila poskusit. Nikoli ne veš kdaj ti kaj takega pride prav. Takrat si takega poklica sploh še nisem dobro predstavljala, saj ga v Sloveniji takrat tudi praktično ni bilo...nihče ni zares živel od tega, tradicija z začetka prejšnjega stoletja se je v času socializma povsem izgubila.
S tem, da je ta poklic v moški domeni se nikoli nisem obremenjevala, mene to pač veseli, v tem delu uživam. Imam veliko moških kolegov, kar je večino časa super. Bi rekla, da imam glede tega veliko več pozitvnih izkušenj kot negativnih. V ostalih alpskih državah je vodnic več, recimo do 5%, v Franciji pa se sedaj trudijo, da bi delež zvišali na 10%.
Šolanje za gorskega vodnika ali vodnico je dolgotrajno in zahtevno, pa tudi drago. Kaj bi svetovala puncam, ženskam, ki se bodo podajale na to pot?
Svetovala bi jim, naj se na šolanje prijavo z dovolj veliko torbo gorniških, alpinističnih in smučarskih izkušenj. Naj preživijo čim več časa v gorah, da se navadijo in dobro spoznajo to kompleksno, a hkrati lepo in svobodno okolje. Predvsem pa naj se ne ozirajo na zastarele stereotipe o ženskih in moških poklicih. Če v gorah uživajo in če jih veseli delo z ljudmi, je to top poklic. Za vsa življenska obdobja, tudi ko pride družina.
Kako vodnico sprejemajo klienti. Je kaj razlike med tabo in tvojimi moškimi kolegi?
V večini primerov imam pozitivne izkušnje. Ko delam za agencije, si gostje itak ne morejo izbirat vodnikov. Imam dober občutek/intuicijo za moške "probleme", tako da mi je do sedaj še vedno uspelo izpeljat ture tako, da smo bili na koncu vsi zadovoljni.
Včasih v gore pelješ tudi samo ženske skupine. V čem se takšna tura razlikuje od običajne?
V tem, da je to ženska družba, kar pomeni, da se tam veliko govori in da se smejimo drugačnim ‘foram’ kot v moški družbi. Na večdnevnih turah je z ženskami v kočah bolj red, ponoči je tišina in boljši zrak (if you know what I mean) edino jutranji obredi so malo daljši… Bolj kot funkcinalnost opreme (smučarske ali alpinistične) je pomembna barvna usklajenost in kljub temu, da tehnična oprema ni popolna imam med gostjami odlične smučarke in plezalke. To mi je všeč, saj sem velika zagovornica tega da oprema ne naredi plezalca/smučarja ampak ga naredi motivacija, strast ☺.
Kako to službo koordiniraš z družino, otroci? Sploh ker sta oba starša gorska vodnika.
Ja, kar se razmevanja tiče je OK. Ne vem, če je lažje, ker druge opcije (še) nisem poizkusila. Vendar mislim, da je tako v redu, imava enako službo, velikokrat jo opravljava skupaj (kar ponavadi izpade super), dostikrat vsak zase, a premlevava opcije skupaj in si pomagava z nasveti. Včasih trpi družinsko življenje, ker se morava izmenjevati ali celo hkrati oditi od doma.
Imava res veliko podpore v najinih starših, ki nama vedno priskočijo na pomoč (moja mami gre vsako poletje z nami v Chamonix, da skrbi za punčki, ko sva midva v hribih). V splošnem nimamo neke ustaljene dnevne rutine; pozimi se dosti izmenjujeva saj hodiva na 6 in več dnevne turne smuke po Alpah, poleti smo v Chamonixu, kjer midva veliko delava. Še najbolj 'normalno' živimo jeseni, ko je, vsaj kar se vodništva tiče, zatišje in smo takrat v glavnem doma. Na počitnice pa gremo ponavadi kam športno plezat, včasih tudi v kakšne obmorske kraje.
Kako gledaš na veliko in hitro rast popularnosti turnega smučanja, ko je na lep sončen zimski dan, na popularnejših turah, lahko že kar huda gneča?
Načeloma sem navdušena nad tem, da se ljudje vračajo nazaj v naravo in da več športnih dejavnosti opravljajo na prostem. Saj je to konec koncev tudi moje delo; ne samo da vodim ampak tudi, da navdušujem ljudi nad svobodo in neokrnjenostjo gorskega sveta. Seveda mi ni všeč gneča, ampak vedno se najdejo tudi samotni kotički, samo malo bolj odprte glave moraš biti.
Vedno več je tudi najstnikov, ki se odločijo da bodo “trenirali” popularno freeride-turno smučarijo. Kaj svetuješ njim?
Če nadaljujem iz prejšnjega vprašanja … je pa problem, da se odpravljajo na smučanje v gore neizkušeni smučarji. V zadnjem času je ob poplavi objav na socialnih omrežjih to postalo že nevzdržno. Velikokrat sem v gorah srečala smučarje, ki sploh niso vedeli kje so.Za kakršnokoli gibanje v gorah potrebuješ znanje, izkušnje. Tam je toliko nepredvidljiv situacij, ki te hitro lahko pripeljejo tudi do življenske nevarnosti Jaz bi vsem svetovala, da se še pred raznimi plazovnimi delavnici (ki so seveda tudi obvezne) udeležijo alpinističnega tečaja ali pa vsaj izobraževanja o gibanju v gorah pozimi.
Kam v Sloveniji pozimi najraje pelješ turne smučarje?
Če vodim v Sloveniji, so to bolj začetni tečaji turne smuke kjer se odpravimo na lažje vrhove (Kovk, Dovška Baba, Vrhovi nad Pokljuko, okoli Vršiča ...). Vedno bolj postaja popularna tudi Triglavska magistrala. Za tuje goste so najlepše klasike: poleg magistrale še Kotovo sedlo ali ozebnik, Pod Kriško steno, Kredarica iz Krme ali za Cmirom (nekajkrat sem vodila tudi vzpon s smučkami po Slovenski smeri v severni steni Triglava in spust Za Cmirom), Stol iz Barentala, pa tudi področja Zahodnih Julijcev so bomba.
Kaj pa v tujini?
V tujini v glavnem vodim večdnevne ture (od koče do koče) kot so Haute route Chamonix – Zermatt, Alta via v Dolomitih, prečenje Silvrette, Bernske Alpe (moje najljubše) … Nekajkrat sem vodila že tudi off piste smučarijo okoli Andermatta in La Grava, najbolj od vseh pa poznam Chamonix in se ga tudi ne naveličam.
In tvoja osebna najljubša smučarska tura, smer, področje, kamor klientov ne voziš?
Jaz svoje kliente peljem povsod, če so dovolj dobri smučarji in če so moji ‘izbrani’ klienti. V Sloveniji so to kakšne lepe linije v znanih dvatisočakih, v tujini pa seveda flanke nad Chamonixom.
Katera je tvoja naslednja večja vodniška tura?
Februarja spet začnem na polno (Dolomiti, Silvretta ...), do takrat pa bolj enodnevne turce, pa nekaj lednega plezanja.
Tomaž Košir
Foto: osebni arhiv Tine Di Batista