Nova Zelandija: Dušan Golubič, Igor, Špela in Mirko

Vas Mt. Cook in priprave na vzpon

V vas Mt. Cook smo prispeli 10. 1. '98, po prijetni vožnji čez ravninski svet Canterbury-ja, ob 13:45. Kljub mnogim postankom na razglednih točkah, smo bili dokaj točni. Vas smo teoretično že dobro poznali iz knjig zato smo si najprej le površno ogledali resnično stanje, zatem pa pognali v notranjost ledeniške doline, imenovane Hooker valley. Po slabih treh kilometrih smo prišli v kamp, kjer obiskovalca namesto recepcije pričaka velika tabla, z navodili za prijavo ter "šparovček" za nočnino. Razkošja, kot so prhe in kuhinja, ta kamp ne nudi, le stranišče pa še to je bolj zasilno. Temu primerna je seveda tudi cena 4 NZD (približno 400 SIT), ki nam je po vseh izdatkih preteklih dni zelo ustrezala. Prijetnih prostorčkov za naša "mikro" šotora je bilo na pretek, tako da smo bili po kakšni uri že siti in pripravljeni na raziskavo razmer v hribih. Pred sabo smo imeli še en prost dan, ki smo ga potrebovali za pridobivanje potrebnih podatkov in čakanje na Dušana. Dušan je še en mariborski klubski kolega, alpinist z mnogo izkušnjami, da ne rečem veteran, kar omenjenemu ni preveč po godu... Z njim smo se že doma dogovorili, da se v Mt. Cooku dobimo in potem skupaj naskočimo hrib. Naključje je namreč hotelo, da se je Dušan ravno v tem času potikal po Aziji in Oceaniji, pri čemer ga je pot za približno 14 dni zanesla tudi na Novo Zelandijo. Ker alpinist Dušanovega kova nikakor ne bi zamudil vzpona na tako zanimivo goro, iskanje soplezalca pa bi lahko bilo zelo zamudno, smo že vnaprej uskladili načrte in organizirali navezo.
Naša prva skrb sta bila oprema in vreme. Po prvo smo šli na pošto, kamor smo si poslali kakšnih 25 kg težak paket, že iz Aucklanda. V njem je bilo precej opreme, ki smo jo prinesli s sabo, nekaj pa smo si je nameravali izposoditi še pri alpinističnih vodnikih. Zato smo šli s pošte še v njihov urad, kjer smo razen opreme pričakovali še nekaj uporabnih vremenskih podatkov. Z opremo ni bilo težav. Imeli so vse kar nam je še manjkalo, sicer precej obrabljeno, vendar je šlo le za estetske pomanjkljivosti, zato se nismo vznemirjali. Tudi z opisi smeri in področja ni bilo težav. Iz vodnička, na prodajni polici, smo prekopirali zanimive strani in jih z enim od vodnikov še malo pokomentirali. Bolj problematično je bilo vreme. Možakarju se je ob vprašanju obraz spremenil v vprašaj, sledila je zgodba o spremenljivih razmerah, ki smo jo že poznali, za konec pa smo dobili odgovor, ki to ni bil. Polni nelagodja smo šli še na informacijski urad vprašat kako je z zasedenostjo gorskih koč in pristopi. Že na vhodu je visela velika, pregledna meteorološka karta, na kateri je bilo videti veliko območje visokega zračnega tlaka, čisto blizu južnega otoka. Izobare so bile daleč vsaksebi, približno nad nami pa oznaka 1020 mb. "Pri 1020 mb, nikjer na svetu ne more biti slabo vreme," smo si rekli in šli pobarat še domačine v uradu, kaj mislijo o tem. Možakar za pultom je bil poln optimizma. "Sicer je nenavadno, vendar imam občutek, da bi lahko bilo naslednja dva dni lepo," je potrdil naša pričakovanja, potem pa smo se še za nekaj časa poglobili v vremenske karte in ugibali kje bi lahko bil ciklon in koliko časa bo potreboval, da nam skazi načrte. Vendar, kocka je bila že davno na mizi, počakamo Dušana, pa gremo.

Mt. Cook, 11. 1. '98 - Začetek vzpona

Jutro, kot nalašč za velike dosežke. Polni navdušenja se odločimo za načrt A, ki se je izoblikoval prejšnji večer. Dušanu pustimo sporočilo, naj pride z letalom do koče na planoti, mi se odpeljemo s kolesi kolikor se da daleč, potem pa nadaljujemo peš. Pospravili smo šotore in vso kramo ter odnesli vse nepotrebno v garderobo hotela Hermitage. Po tem smo imeli še vedno tri ogromne nahrbtnike polne hrane in plezalne opreme, ki so govorili odločno proti načrtu A. Zamenjal ga je načrt B. Z Mirkom vzameva samo najnujnejše in nadaljujeva po načrtu A, Špeli pa pustiva vse ostalo. Špela počaka Dušana in skupaj priletita z letalom in vso kramo na planoto. Ob ponovnem obisku informacijskega centra smo razen, da je vreme še vedno OK, izvedeli še, da sta dva alpinista že rezervirala polet z letalom na planoto in imata prostor še za enega. Načrt B je v hipu zamenjal načrt C. Mirka vkrcamo k omenjenima alpinistoma, s Špelo počakava na Dušana... Načrt C je kakšno uro kasneje odpihnil veter na planoti, zaradi katerega letala ne bi mogla pristati in tudi vzletela niso. S tem je bilo vseh varčevalnih načrtov konec. Najeli smo helikopter za štiri osebe in vsi skupaj počakali na Dušana. Prispel je ob istem času kot mi prejšnji dan. Med snemanjem z avtobusa smo mu na hitro pojasnili situacijo s helikopterjem. Edino vprašanje, zakaj ne peš, je bilo pozabljeno ob pogledu na zemljevid, kjer se ob ledeniku Tasman vleče 25 km dolga, položna in dolgočasna pot do vznožja strmega, peščenega grebena, po katerem je treba oddrsati navzgor do planote, kar vzame naslednjih šest ur. Od prihoda Dušanovega avtobusa do odhoda helikopterja je bilo ravno dovolj časa, da smo še Dušana opremili s hrano in nekaterimi potrebščinami. Ob 16:00 smo že spoznali Dave-a, pilota helikopterja, ki je za začetek stehtal vso opremo z nami vred ter nas odpeljal k helikopterju. Tu smo imeli kratek tečaj izkrcavanja, ker Dave na planoti, zaradi vetra, ni mogel zapustiti pilotskega prostora, zaradi česar smo morali za varnost in tehnične podrobnosti poskrbeti sami. Tečaj se je izkazal za zelo koristnega, saj smo po slikovitem in nemirnem letu preko ledenika Tasman, pristali na zelo vetrovno polico izkopano v zasneženo pobočje ob latrini, kakšnih 30 m oddaljeni od koče. Med udarjanjem divjih sunkov vetra, smo iz nosilne košare odnesli nahrbtnike in plezalno orodje, vse skupaj odložili približno deset metrov stran od helikopterja, se skrili za nastali kup in dali Dave-u znak za dvig. Ta je poskušal helikopter čimprej dvigniti iz nevarnega območja, pri čemer ga je ujel sunek vetra in ga kot igračo odpihnil v dolino, kjer se je k sreči še pravočasno ujel in dvignil nazaj na varno. Malo nas je stisnilo, za kaj več pa na tistem vetru ni bilo časa.

Na planoti

Koča, ki na zunaj izgleda majhna, se v notranjosti ponaša s tremi dokaj velikimi prostori. V dveh sta spalnici s skupaj približno štiridesetimi posteljami, v srednjem pa je kuhinja s špiritnimi gorilniki in posodo ter priborom. Tu je še radijska postaja za zvezo z dolino in nekaj posod z gorivom za kuhalnike. Ob našem prihodu je tam bivalo okrog petnajst alpinistov, ki so bili, razen dveh, takrat še v stenah. Ob preobilici postelj smo brez težav našli štiri primerne in pod ter ob njih znosili našo opremo. Med pripravami na večerjo smo opazili prvo skupino alpinistov vračajočih se z Mt. Cooka. Kar malo so se nam zasmilili v tistem vetru. In takrat se je zgodilo nekaj, kar bi bilo treba prekopirati tudi v naše gorske koče, oziroma zimske sobe. Iz sosednje spalnice je prišel eden od obeh alpinistov, ki sta bila ob našem prihodu že v koči in začel pripravljati toplo vodo. Ker so bili kuhalniki že prazni, sem mu pomagal naliti gorivo in se zapletel v pogovor, v katerem se je izkazalo, da namerava pripraviti čaj za ljudi, ki se pravkar vračajo. V svoji evropski omejenosti sem seveda pomislil, da se poznajo, a se je izkazalo, da se niti videli še niso, saj je tudi on šele ta dan prispel. Ob pogledu na vprašaj na mojem obrazu mi je pojasnil, da je takšna pač navada tam doli. Potem sem malo računal in se spraševal od kod jim te navade, če pa je alpinizem k njim prišel iz Evrope. Pa sem si nehal zastavljati vprašanja, saj jih je bilo vedno več, odgovorov pa vse manj. Spet smo nekaj pametnega pozabili na račun "tržnih zakonitosti".

Po večerji smo pospešeno delali načrte za vzpon. Nameravali smo se povzpeti po severnem, t.i. Zurrbrignovem razu, ki je nekako najbolj izrazit, pogled nanj pa je obetal zanimivo ledno plezarijo. Problematičen bi znal biti le spodnji del, kjer je bilo videti nekaj zloveščih serakov in razpok. Za vsak primer smo pustili odprto še možnost vzpona čez ledenik Linda, ki velja sicer za najlažjega, zaradi številnih razpok pa tudi za najnevarnejšega. Potreben čas za vzpon in sestop smo ocenili na 16 ur, dodali še 25% za vsak slučaj, nastavili budilke na polnoč in šli spat.

Koča na planoti, 12. 1. '98, 0:00 - Ogled Zurrbrigna

Ne vem ali me je prebudil veter ali budilka. Ob sunkih vetra, ki so bili slišati kot močno treskanje z vrati, se je koča stresala kot ob potresu. Divji ples je spremljalo zlovešče žvižganje vetra okrog vogalov našega zavetišča, ki je ob tem škripalo in pokalo v svojem odporu. Dušan, s svojo nespečnostjo, je bil že pokonci in v podobnih dvomih kot jaz. "V takem, ne grem nikamor...", je bilo mnenje, ki se je kasneje izoblikovalo v sklep. Odločili smo se, da gremo zjutraj, če se veter umiri, naredit gaz do vstopa v raz in pogledat kako tisti seraki sploh izgledajo. Tam se bomo potem lažje odločili, naslednjo noč pa nadaljujemo po današnjem načrtu.

Jutro je bilo seveda čudovito. Popolno brezvetrje je povzročilo rahel dvom v nočno odločitev, vendar smo ostali trdno "za svojimi besedami", se navezali v ledeniško navezo in šli zadevo pogledat od blizu. Ogled je pokazal dvoje. Prvič, da s Zurbrignovim razom ne bo nič. Že med kobacanjem čez drugo razpoko, so se mi začeli porajati dvomi. Ko pa sem lezel še na serak, ki je zapiral pot in po vloženem trudu spoznaval da lezem smer zgornje pete stopnje, tudi moja pregovorna trmoglavost ni več zalegla. "Linda...", je bilo vse, kar sem imel sporočiti soplezalcem.

Drugi problem so bili Dušanovi čevlji, ki so bili po zagotovilih prodajalca sicer nepremočljivi, v resničnih razmerah pa bi se kakšna obrabljena vileda prav tako dobro odrezala. Zato smo bili ob vrnitvi v kočo zaposleni predvsem s sušenjem Dušanove obutve nad kuhalniki. Naši sostanovalci seveda niso bili preveč navdušeni, saj se je bližal čas večerje. Malo smo jih pomirili s pogovorom in vprašanje od kod smo, da s takimi čevlji rinemo na Cook-a, je seveda spadalo zraven. "Iz Slovenije?! Potem je pa vse jasno! Vi ste vendar znani po svojih zloglasnih smereh v Himalaji, torej mora tole biti navaden sprehod za takšne norce...", je bil eden od komentarjev iz ust gorskega vodnika, ki je v tistih dneh vodil tečaj za vodnike pod Mt. Cook-om. V Himalaji sva z Dušanom sicer že bila, vendar nisva zlezla na nič presunljivega, zaradi česar pa nisva nenadoma postala skromna... "Ja, taki pač smo...", sva rekla, potem pa smo pogovor obrnili na druge teme.

Ledenik Linda, 13. 1. '98, 2:00 - Prečenje ledenika Linda

"Kaj pa zdaj? A naj poletim tu čez?" "Ne, le malo dlje skočiš, zapičiš obe orodji, pa si čez." Takole nekako sva s Špelo debatirala ob eni od pretresljivo širokih razpok, kakršnih je na Lindi na pretek. Ledenik je v tem času že precej odprt, k sreči pa razpok v glavnem ne zakriva več sneg in se jim da nekako izogniti. Od koče smo sledili nadelani poti, ki pa očitno ni spadala med enostavnejše, bila pa je v tistem trenutku edina in torej najboljša. "Ti, me varuj, ti Mirko pa podaj štrik... ", je bil še zadnji, bolj ali manj odločen Špelin napotek, potem pa je bila punca že čez. "Še dobro, da je tema in se ne vidi kje je dno, sicer bi bilo grozno," je bila pogosta ugotovitev, ki je potrditev dobila ob povratku, ko smo ugotovili, da se dna tako ali tako ne vidi, ker se v luknji prej stemni... Sicer pa smo imeli izredno dobre pogoje za vzpon. Popolnoma jasno noč je razsvetljevala polna luna, ki je s svojo srebrno svetlobo vlivala optimizem in nas navdajala s tistim občutkom navdušenja nad življenjem, ki ga v hribih dobro spoznaš. Morda so takšni trenutki vzrok zaradi katerega se ukvarjamo z alpinizmom.

Če ne polna luna, pa je ogenj v katerem zažarijo hribi ob sončnem vzhodu gotovo eden od pomembnih razlogov za to, da se splača biti prisoten, ko se zgodi. Nas je ta trenutek ujel ravno na začetku strme grape, ki smo si jo izbrali za napredovanje proti vrhu. Sprva je delovala precej nedolžno, po prvih sto metrih pa je pokazala svoj pravi obraz. Nagib je od 45 prešel na 65 stopinj, temu primerno se je sneg spremenil v led, zadevi pa ni bilo videti konca. Za nameček smo bili že 3000 m visoko, da se je napornemu zabadanju derez v led pridružil še redek zrak. Po 300 višinskih metrih, med katerimi se zaradi trde podlage ni dalo urediti niti enega pametnega stojišča, se je grapa končala z manjšim skalnim skokom na katerem smo se končno odpočili, potem pa nadaljevali po enako strmem in ledenem pobočju proti vrhu. Po naslednjih 200 metrih smo prišli na originalno smer, do vrha pa nam je ostalo še dobrih 200 m. Približno 100 metrov pod vrhom smo našli vodoravno razpoko, ki je potekala prečno čez vso pobočje. V njej je bil čudovit prostor, okrašen z ledenimi svečami, kot kakšen grad snežne kraljice ali kaj podobno pravljičnega. Mi smo ga izkoristili za nič kaj pravljično malico, ki nam je kljub temu dala potrebnih moči za vzpon na vrh.

Sestop

Sestopili smo po originalni smeri, preko skalnate stene, kjer smo izkoristili pripravljena drišča za spust ob vrvi, ki je prihranil precej moči, zato pa je blazno dolgo trajal, saj smo imeli le eno 50m vrv. To pomeni, da smo se vsakič spustili za 25 m, potem potegnili vrv za sabo in ponovili "manever". Pri 300m spustu se takih manevrov kar nabere in naše spuščanje je trajalo dobre štiri ure. Sledil je še utrudljiv sestop čez ledenik, pri čemer smo izbrali lažje prehode preko razpok kot pri vzponu in po 19 urah smo bili že spet v koči. Tu nas je že čakal čaj in seveda postelje, ki smo jih bili najbolj potrebni. Seveda ni manjkalo vprašanj na temo Dušanovi čevlji. Ob odhodu smo namreč prišli na idejo, kako tiste "tenis copate" narediti vodotesne. Uporabili smo znan izdelek tovarne Aero-Celje - lepilni trak za lepljenje paketov. Torej 5cm širok trak, sivo-rjave barve, ki smo ga začeli ovijati okrog prstnega dela čevljev, nadaljevali preko gležnjev do kolen, ker je Dušan pozabil tudi na gamaše... Po opravljenem "tesnjenju", je bil možakar videti kot vojak na Soški fronti. Devetnajstih ur hoje iznajdba seveda ni prenesla, zato je bil ob povratku Dušan bolj podoben kakšnemu zdelanemu brezdomcu, kot vojaku, namen pa je bil dosežen. Čevlji so bili skoraj suhi, Dušanove noge pa še vedno uporabne ...

Latrina na planoti, 14. 1. '98, 9:00 - Odhod v dolino

Sedimo na nahrbtnikih ob osamljeni latrini, kjer je tudi improvizirano pristajališče za helikopterje. Med premlevanjem včerajšnjih dogodkov čakamo na helikopter, da nas odnese v dolino. Tokrat nas bo šest, kar bo bistveno zmanjšalo stroške. Pa tudi če bi bili samo štirje, se nikomur ni več dalo sestopati po tisti dolgočasni moreni, ki pokriva spodnji del ledenika Tasman. Malo pred deseto je priletel Dave in nas odnesel v dolino, kolesom in novim dogodivščinam naproti. Te so se začele z dnevom počitka v Mt. Cooku in spravljanjem plezalne opreme v transportne vreče, ki smo jih kasneje po pošti poslali v Christchurch, zadnjo postajo na naši poti. Med počivanjem smo počasi dojeli izredno srečo, ki smo jo imeli z vremenom. Še isti dan se je namreč pooblačilo, tlak je padel na 950 mb in začela se je nevihta, ki je trajala vso noč in dobršen del prihodnjega dne. Da v takem niti v koči ni prijetno, je dokazala skupina štirih alpinistov, ki je peš, dobesedno pobegnila s planote. Svoje občutke so strnili v kratek stavek, "Bilo je grozno...".

Zaradi vremena se je naš dan počitka, raztegnil še na naslednjega, kar je spet prekrižalo načrte za naslednjo kolesarsko etapo in vrglo novih nekaj dolarjev v blagajno enega od mnogih avtobusnih podjetij, ki nas je odpeljalo v Queenstown.