Primož Blaha: Ob teh imenih bo kdo pomislil, da mi gre že res slabo, ko hodim po tako zanikrnih hribih.
Brez skrbi, resnica je prav nasprotna: gre za prvovrstno turo v prvinskem svetu Karavank, ki jo priporočam vsakemu ljubitelju brezpotij.
Greben Kurjekov sem enkrat že prehodil, takrat iz Belce. Danes pa je bilo izhodišče nad Dovjem, tako da sem raziskal še to stran. Parkiral sem na razcepu ceste; desno gre do običajnega izhodišča pod Erjavčevim rovtom, jaz pa sem šel levo in kmalu prišel na Hartmanov rovt. Od lepe koče sem na desni ujel stezo do grebena in po njem kratek čas navzgor. Višje me je presenetila tabla, ki me je usmerila levo po slabše vidni stezi strmo navzgor na vrh Borovje (1476 m). Kljub skromni višini je razgled izreden! Tudi sicer je pot res lepa in hoja je pravi užitek v slikovitem gozdu.
Z vrha kratek čas nazaj in desno na lepo stezo, ki me je po grebenu pripeljala na sedelce med Borovjem in Planico. Od tam ni daleč do sedla Šija in po znani poti po gozdnem grebenu do prvega skalnega vršiča (1666 m) v grebenu Kurjekov. Pot naprej sledi lepi poseki na desni strani grebena, spotoma sem skočil še na naslednji vršič, do katerega pripelje poseka med sicer gostim rušjem.
Prejšnjič sem šel naravnost gor na Gubno, tokrat pa sem nadaljeval po poti v desno do razbite grape, malo po njej in desno ven. Tam sem šel do grebena, kjer sem stopil na markirano pot. Že nižje sem gledal možnost vzpona na Visoki Kurjek po grebenu, ki ga zapirata dve skalni stopnji: prvo bo vsekakor treba obvoziti nižje, druga pa je od daleč izgledala lažja. Nekaj korakov po markirani poti, ko ta zavije navzdol, pa sem šel po strmih travah gor. Tam se mi je zdelo, da bi lahko bila skoraj stezica, ali pa le gamsje stečine, ki sem jim sledil v desno in nato gor do grebena. Še dobro, saj je greben poraščen, jaz pa sem naredil samo korak čez rušje in sem bil pod skalno stopnjo predvrha. Do škrbine je obupno podrto, na desni pa stena in že je kazalo, da bom moral nazaj dol. Potem pa sem od blizu odkril prehod na južno stran in spet v desno pod steno in na predvrh. Tisti prehod ni prav nič zahteven, je pa zelo izpostavljen.
Do glavnega vrha Visokega Kurjeka (1973 m) je le še nekaj korakov. Zanimivo, da vrh ni v grebenu Kurjekov, ampak v grebenu Plevelnikov.
Nadaljevanje je spet lažje in po grebenu sem hitro prišel do Lepe Plevelnice (1957 m), kjer sta bila še dva, ki sta prišla gor v obratni smeri in sta mi dala nekaj napotkov za sestop. Po strmih travah kar naravnost navzdol in levo po široki poseki do sedla Mlinca. Vse do tja mi je šlo kot po maslu, tam pa sem zgrešil markirano pot, ki sem jo nekje moral prečkati. Na koncu sem moral malce nazaj in končno po poti do Erjavčevega rovta in nižje kakih deset minut po cesti do avta. Krasna tura, vredna ponovitve!