Gorenjski glas - Jelena Justin: Lepa Plevelnica (1957 m) in Visoki kurjek (1973 m)
Ko se z vrha Dovške Babe ozremo proti zahodu, proti Kepi, se pred nami razpotegne brezpoten greben, znan pod imenom Plevelniki.
Naš tokratni planinski izlet nas bo popeljal v brezpotni svet grebena, ki se razprostira med Dovško Babo in Gubnim, za katerim je karavanška lepotica Kepa. Svet ruševja in strmih trav je izrazit brezpotni svet, kjer pa se stezice, na osnovi dobrega opisa, da zanesljivo slediti.
Zapeljemo se proti Kranjski Gori in z regionalne ceste zavijemo proti Dovjem. Peljemo skozi vas in še po makadamu naprej, dokler ne pridemo do križišča, kjer desno zavije pot proti Dovški Babi, mi pa zavijemo levo proti Kepi in cesti sledimo do naslednjega križišča, kjer zavijemo desno. V naslednjem križišču zavijemo desno oz. naravnost na ožjo makadamsko cesto in peljemo vse do potoka Mlinca oz. do Erjavčevega rovta, kjer je naše izhodišče.
Začetek poti pomeni prečenje potoka. Po poti gremo rahlo levo, nato pa prečimo ogrado. Takoj se strmo dvignemo, nato pa pot nekaj metrov poteka po položnem travniku. Drugič prečimo ogrado. Začne se strm vzpon po gozdu. Pot je speljana v drobnih okljukih. V tem delu pridobimo precej višine. Na vrhu strmine se pot ponovno položi in nas v prijetnem sprehodu pripelje do lovske koče Na Brvogah, 1481 m. Kakšna idilična lega urejene lesene hišice! Ob koči pot zavije desno po travniku do gozda in skozenj. Ves čas se zmerno vzpenja. Sledi tretje prečenje ograde, kar nas pripelje do križišča; levo gre pot proti Kepi, mi pa zavijemo desno proti sedlu Mlinca. Nad nami so skalni roglji Plevelnikov: Lepe Plevelnice in Visokega kurjeka.
Sledi nekaj hoje skoraj po ravnem, ko se pot ponovno začne rahlo vzpenjati in nas pripelje na sedlo Mlinca, med Dovško Babo in Lepo Plevelnico. Na sedlu je ograja, ki označuje pašnik. Zavijemo levo in se ob ograji in mejnih kamnih začnemo strmo vzpenjati. Če je vzpon v spodnjem delu še zmeren in vmes celo malce popusti, se v srednjem delu močno dvigne. Dosežemo ruševje, ograje ni več, in sledimo izsekani ozki poseki skozi ruševje. Pozorni bodimo na mejne kamne, saj ko dosežemo kamen št. 167, zavijemo desno prečno na travnat greben. Po grebenu se po strmih travah povzpnemo na vrh Lepe plevelnice, ki je na naši levi strani. Z vrha se nam odpre lep razgled na sosednjo Dovško Babo; nekako je povsem drugačna videti s te strani. Proti zahodu je Visoki kurjek, v sredini Gubno, zadaj pa se sramežljivo skriva Kepa.
Z vrha Lepe Plevelnice sestopimo v škrbino proti jugu. Pred nami je skalni rogelj, ki ga obhodimo precej nižje po levi strani. Dosežemo grušč, preko katerega se povzpnemo nazaj na greben. Do vrha je še kar nekaj skalnih vršičev, ki jih, vse po vrsti, obhodimo po levi strani. Ta del poti je strm in prepaden, kjer je vsaka napaka lahko kaznovana. Previdno! Na koncu prečenja dosežemo sedlo med lahko dostopnim rogljem na levi strani, na desni strani pa je naš vrh, zaraščen, in nanj vodi komaj kaj široka ozka stezica.
Z vrha Velikega kurjeka bi lahko nadaljevali naprej na Gubno, a moram priznati, da si poti nisem upala lotiti, saj se mi je zdela prezahtevna in krušljiva. Predlagam, da se vrnemo po poti vzpona, le da se izognemo Lepe plevelnice in se do kamna št. 167 spustimo kar s škrbine po slabo vidni, a sledljivi stezici.
Turo odsvetujem po dežju in v primeru megle.
Nadmorska višina: 1973 m
Višinska razlika: 1000 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 4 / 5