Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Dovška Baba

Silvo Baznik: Kolikor gora toliko izbire za današnjo pohodno turo. 

Zavijeva na ljubljansko obvoznico in že tu narediva prvo izbiro, saj se odločiva za vožnjo na Gorenjsko. S ceste opazujeva vrhove v Kamniško Savinjskih Alpah, ki jih ravno osvetlijo prvi sončni žarki, temu sledijo pogledi na Karavanke in Julijce. Voziva do izvoza Hrušica, sledita kilometra po regionalki in že sva v Dovjah, kjer greva v smeri Dovške Babe, ki je najin današnji cilj.

Po gozdni cesti pridobivava višino in po nekaj sprememb smeri vožnje pripeljeva do razcepa ceste. Levo je smer za Dovško Babo, desno smer Plavški Rovt. Tu parkirava in narediva prve korake proti bajtam na senožetih Ravne, kjer so že lepi razgledi na Julijce in očaka Triglava. Prestopiva leseno ograjo in se povzpneva do bajte, okoli katere se po travnikih vrstijo električni pastirji eden za drugim, tako da greva namesto preko travnikov raje v gozd in doseževa gozdno cesto. Od tu dalje hodiva po cesti, ki se počasi vzpenja, vodi po pobočju gozda in se poravna na manjšem sedelcu med Belo pečjo in Dovško Babo. Nad nama že nekaj časa slišiva glasove pohodnikov, ki hodijo po markirani poti iz Dovj in tik pred nama stopita na isto cesto, ki pa jo že po nekaj desetih metrih zapustita in nadaljujeta po markirani poti, kateri se pridruživa tudi midva. Hodiva strmo po pobočju gozda, višje prečiva pašno ograjo, kjer je tudi lepa razgledna točka na Mežakljo. Stezica naju popelje nazaj v gozd, se strmo vzpne ob grapi in pride iz gozdnatega pobočja na travnato bolj položno pobočje pod planino. Še nekaj korakov po travah in prvem snegu in že sva pri bajti na planini Dovška Rožca.

Na klopci ob steni bajte sedi par in uživa v miru in lepoti narave. Pozdraviva in na južni strani prav tako na klopci narediva malce daljši odmor. Pred nama je izreden pogled na gore nad dolinami Krme, ki je skrita najinim očem, in gorami nad vidnima dolinama Kot in Vrata. Vidi se sosednji Hrušev vrh, Vajnež, Zgornjesavska dolina, Mežaklja, že omenjeni Julijci in pogled seže tudi na italijansko stran. Na planini je nekaj zlatorumenih macesnov, ki z zelenimi borovci daje tej lepoti svoj pečat.

S planine greva naravnost navzgor proti severu po pobočju z nekaj zaplatami zadnjega snega. Stopava počasi, fotografirava okolico in nato stopiva na potko, ki pelje po grebenu, kjer severozahodno pobočje strmo pada v dolino Rdečica, greben proti zahodu pa na sedlo Mlinca, od koder se vzpne pot na Visoki Kurjek in za njim je vidna vršna piramida Kepe. Z vrha prideta pohodnika, ki sva ju srečala na gozdni cesti, midva pa odhitiva proti vrhu. Na vrhu je lična tabla z zapisom gore in višine, skrinjica brez pokrova in brez žiga. Za nekaj trenutkov se prepustiva miru in pogledov, nato pa zakorakava po grebenu proti vzhodu.

Počasi izgubljava višino, hodiva po grebenu, se izogneva snežnim zaplatam in prispeva na sedlo pod Hruškim vrhom, kjer v kotanji počiva večja količina snega, ki ga je nakopičil veter. Na severu so travnati pašniki in nad njimi vrh Koprivnjak, midva pa narediva še zadnji vzpon, stopiva mimo znamenja Sv. Izidorja in sedeva na klopco ob mizi ter narediva odmor. Takoj priletijo črni letalci gora in brez bojazni sedejo v najino bližino na mizo, pričakujoči dobrot iz nahrbtnika in niso se zmotili. Hitro izginjajo koščki kruha in sira v njihove želodčke. Lepo in prijetno je, mimo pride pohodnik in zopet sva sama s ptiči. Proti vzhodu so vidni vrhovi Kleka, Golice, Struške in Vajneža, o Mežaklji in Julijcih pa ne gre izgubljati besed.

Z vrha se sprva spustiva po isti poti nazaj na sedelce, še malce nadaljujeva navzgor in nato zapustiva greben ter stopiva levo na stezico v smeri planine Dovška Rožca. V velikem loku steza preči pobočje Dovške Babe in ob enem od macesnov stoji klopca, predvidena za počitek pohodnikov. Ker je tu tudi lep pogled na pobočja pod nama in na Hrušev vrh, zastaneva in nato nadaljujeva do planine. Ne greva do bajte. Spustiva se na betonsko cesto na planini, ki malce nižje preide v običajno gozdno cesto. Po njej stopava navzdol, doseževa gozd in v soju sonca, ki polepša že tako lepe barve jeseni, korakava proti izhodišču ture. Tokrat ne greva na ograjene senožeti, temveč se drživa ceste in zato narediva nekaj nepotrebnih daljših ovinkov, preden prideva do razgledišča pri bajtah na Ravnah. Še nekaj minut hoje in sva pri avtomobilu, kjer roma pohodna oprema v prtljažnik.

Odpeljeva po gozdni cesti v dolino in Dovje, se priključiva prometu v smeri Jesenic in voziva proti domu. Lepa jesenska tura je zaključena in z mislijo sem že pri urejanju fotografij in pisanju prispevka...

   
   
   
   
   
   
   
Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45947

Novosti