Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Jesen je zakon

26.10.2017 + odpri v nov zavihek in klik (+)


TomazJakofcic.com - 26.10.2017

Nadaljevanje lahko preberete na strani Slovenske gorniške šole

petek, 27. oktober 2017, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 1937

Slovenska gorniška šola - Tomaž Jakofčič: Jesen je najlepši čas za obisk gora.

Jesen je najlepši čas za obisk gora.
Poletni počitniški vrvež se konča in gore se zavijejo v samoto. Prerivanje v smereh, prehitevanje neskončno počasnih španskih navez, gneča na blagajnah, gondolah, na cestah, povsod… je le še spomin! Vreme umiri in je ali zelo slabo s turobnimi dnevi, dežjem in sneženjem v gorah ali pa, na srečo v večini, čudovito. Tako si poizkušam tudi veliko alpskega dela prestaviti na mirnejšo jesen, sploh sedaj, ko morajo biti družinske počitnice zaradi šolo obveznih otrok pač poleti.

Ecrins

Dva tedna vodenja v slovenskih gorah v prvi polovici septembra sem preživel v mešanem vremenu, sneženju v gorah in iskanju alternativ po dosedaj neznanih, bolj primorskih koncih. Prav fino je bilo oditi kam na novo; stena v pobočju Čavna je ponudila, skupaj z lepim in razglednim dostopom in sestopom lep dan stran od zasneženega Triglava.

V Alpe sem odšel spet konec septembra. Čudovite doline Le Berard in Ailfroide so poleti masovno oblegane, sploh slednja, ki predstavlja meko plezanja lažjih več raztežajnih športnih smeri. Brez alpinističnega stresa se človek lahko napleza dolgih smeri v lepem gorskem okolju do sitega. Sedaj je bilo prav smešno. Vsi dostopi in sestopi do smeri utrjeni, shojeni, najboljše smeri ne ravno zlizane a z zelo dobro vidnimi sledovi gostega prometa. A tisti dan, v brezhibno lepem sončnem dnevu konec septembra tam ni bilo v celi dolini nikogar drugega.

Prav tako v sicer bolj odmaknjeni dolini Le Berard na drugi strani Ecrina. Nad dolino leži veliko število odličnih alpinističnih ciljev med katerimi sta najbolj znana La Meije s klasičnim prečenjem njenega grebena in eden najslikovitejših vrhov v Alpah, Aiguille Dibona (3130 m). Ko gledaš iglo medtem, ko se vzpenjaš proti vznožju ne bi verjel, da je nanjo možno priplezati tudi zgolj z nekaj raztežaji tretje stopnje. Šibko točko gore je našel sloviti italijanski gorski vodnik Angelo Dibona in opravil prvi vzpon na goro leta 1913 skupaj z dolgoletnim avstrijskim klientom in prijateljem Guidom Mayer. V Dibonino čast so Pain de Sucre du Soreiller preimenovali v Aiguille Dibona. K slovesu drzne gore nemalo pripomorejo tudi odlične smeri v njenih strmih stenah.

Ponovno sem obiskal tudi goro nesrečnega imena, Monte Viso (3841 m). Lani avgusta sem si pri sestopu z vrha tam hudo poškodoval koleno in še danes mi postane slabo, ko se spomnim dogodka. Zadnje slabo vreme je preko noči pustilo nekaj snega v gornjem delu zato vzpon po čudovitem, 1000 metrov visokem vzhodnem razu ni bil v igri. Normalne smeri nisem poznal saj sem se lani na njej zvrnil ob sestopu že visoko gori in zato nisem vedel, da gre v bistvu za zelo dolg, precej dolgočasem vzpon, večinoma po »šodrastih« pobočjih z dokaj malo zanimivega plezanja. Neprimerljivo z vzhodnim razom (levi skyline na sliki), ki je ena najlepših grebenskih tur v Alpah. A čudovit dan na visoki gori, širni razgledi in samota so odtehtali.

… katera najlepša v deželi je tej?

Jeseni se skoraj vsako leto naredijo dobre ledne razmere v visokih alpskih stenah. Poslabšanja vremena proti koncu poletja odložijo moker sneg po stenah, ki nato potrebuje le še prvi jesenski mraz in ledne smeri so narejene. Prav zato sem si oktober rezerviral za »ala carte« vodenja v visokih stenah. A proti naravi ne moremo nič. Nekje se je zataknilo, verjetno se je v septembru v višinah prehitro ohladilo in suh sneg se ni oprijel sten. Pozvedoval sem okoli in za področje Chamonixa je izgledalo podpovprečno. Prijatelj mi je omenil le smer Gran Diedro Nord (IV/ 5, 450 m) v severni steni Roccia Nera (4075 m), enem od vrhov Breithorna, ki naj bi bila v redu. Tam okoli sem pogosto poleti a, da obstaja dobra ledna smer na drugi strani, nisem vedel. Imeni prvih plezalcev (Grassi & Bernardi) zagotavljata kvaliteto. Sploh Gian Carlo Grassi je sinonim za kvalitetno ledno plezanje. Mož je bil od sredine sedemdesetih pa do svoje smrti leta 1991 protagonist težkega lednega plezanja po celem svetu. Znan je bil po skoraj neverjetni frekvenci plezanja. Odkril in obdelal je področja, ki sedaj predstavljajo najboljša področja za ledno plezanje v Evropi. V visokih Alpah je preplezal veliko pomembnih lednih smeri, največ v pogoju Mont Blanca.

Lepo vreme in novica o vsaj eni strmejši ledni smeri v dobrih razmerah naju je z Aljošo hitro pognala na pot in na bivak pod Roccio Nerra sva pristopila direktno po dolgi vožnji iz Ljubljane. Naslednji dan je minil ob plezanju lepe ledne smeri v zelo hladnem vremenu. Na vrhu sva se ogrela na toplemu jesenskemu soncu in se preko dolgega ledeniškega platoja sprehodila nazaj na Kleine Matterhorn (3883 m) z najvišjo (in najdražjo) žičnico v Evropi.

Preostanek tedna sva preživela v skali. Spomnil sem se, da je nedaleč »preko hriba« prelaz Grimsel, nad katerim se nahaja znana, 500 metrov visoka, granitna južna stena imenovana Eldorado. Stena premore veliko smeri med katerimi je najbolj znana smer Motorhead (6b, 500 m), delo znanih švicarskih bratov Remy, ki sta svoje smeri zarisala širom sveta, med drugim tudi v Paklenici (Rajna in Welcome v Aniča Kuku). Oba navdušena heavy metalca in oboževalca skupine Motohead. Kako ne bi tako poimenovala tudi svoje najlepše smeri! Govori se, da je Motorhead »najlepša« smer v Evropi ali vsaj ena od njih. »Vsake oči imajo sicer svojega malarja a nekaj mora biti sigurno na tem«, sem si mislil in sva šla pogledat. Smer je prava lepotica, ki ji poleg čudovitega plezanja daje pečat tudi dih jemajoča okolica. Plezala sva v majicah visoko nad jezerom, na drugi strani pa s svežim snegom posnežene visoke gore s Finsteraarhornom (4278 m), najvišjo goro Bernskih Alp, na čelu. Lepše ne bi moglo biti! Pravi alpski kič!

Brata Remy sta ob Michelu Piola-ju ena od začetnikov opremljanja »novodobnih« smeri v alpskih stenah s pomočjo svedrovcev. Grobo povzeto je njihova filozofija dovoljevala svedrovce na varovališčih in nerazčlenjenih ploščah, v počeh pa naj bi se varovalo s premičnimi varovali. Jasno, vse je relativno, odvisno česa je plezalec bolj navajen. Sam bi se lahko mirno odrekel kar nekaj svedrovcem, ki sta jih dala ob počeh, prav nič pa me ne bi motil kak več v tistih gladkih ploščah kjer mi najprej ni bilo nič jasno.

Hitra spletna poizvedba najlepših skalnih smeri v Evropi, izvrže tudi smeri Kundalini (VII-, 400 m) in Luna Nascente (VII, 360 m) v italijanski dolini Val Di Mello, ki tako na oko, ne bi smela biti zelo daleč od prelaza Grimsel. A oko vara, zavite ceste, okoli riti v žep, dajo štiri ure vožnje. Tam sem bil že dvakrat a nazadnje pred 20 leti. Takrat smo se zaletavali v precej težje smeri, klasike so namreč plezali »vsi«. Tokrat so dovoljene! Dolina Mello, zibelka prvih skalnih smeri v Evropi težjih od nekdaj magične VI+, je čudovita a odeta v jesenske barve in s posneženo Monte Disgrazio na koncu, preprosto ne bi mogla biti lepša. Prav tako obe smeri. Za Luno Nascente se je vedno govorilo o njeni lepoti. A v resnici je še boljša. Oporna poč iz odličnega, hrapavega granita, se vleče preko cele stene. Svedrovca ni v smeri nobenega a čvrsta poč daje neskončne možnosti varovanja.

Jasno, lepota smeri je relativna! Težko in skoraj brez veze jo je meriti. Ozko gledano gre pri lepoti plezanja za zaporedje gibov, ki so čim bolj tekoči, zanimivi in različni a vseeno predvidljivi. A možgani se pozitivno odzivajo še na marsikaj drugega; lepo okolico, zabavo med plezanjem, dober sendvič na osmem varovališču … Velikokrat k »lepoti« pripomore količina napora vloženega v realizacijo. Smer Eternal Flame v Trangu (6253 m) npr. je od mene zahtevala dolge mesece priprav, fizičnih in organizacijskih, dvomesečno odpravo in tri dni plezanja na velikanski skalni stolp. Zraven je bilo dobro potovanje, dobra družba, dober hašiš …. Vse je bilo dobro! Kako takšna smer ne bi bila najboljša na svetu?! Podobno je s smermi v Patagoniji in nenazadnje tudi v severni steni Triglava. A če bi iz celotnega konteksta izvzel zgolj tisto serijo gibov, ki so potrebni, da se smer prepleza, bi Luna res kotirala visoko.

Lep preostanek jeseni želim! In seveda več snega kot lani!

Tomaž Jakofčič  

eXTReMe Tracker