Primož Blaha: ... nad Travniško dolino
Najlepši vikend v letošnjem letu smo z Marušo in Maretom preživeli tam zgoraj … kjer je lepo. Seveda je bilo lepo kjerkoli, meni je bil dodaten čar, da hkrati odkrivamo nove kraje, kar vedno še bolj obogati doživetje.
V soboto zjutraj smo poovinkarili preko Vršiča in se zapeljali v Vrsnik nad Sočo. Tik nad izhodiščem smo prečkali edini potoček v naslednjih dveh dneh. Za začetek smo se vzpeli po udobni markirani poti skozi gozd, ki nas je privedla na idilično planino Za skalo. Planina je bila opuščena, pred časom je planšarijo, ki čepi na izrednem balkonu visoko nad Sočo, obnovil TNP.
Markirana pot tu nadaljuje proti Komni, mi pa smo zavili severno po lepo uhojeni stezi in se preko zanimivega prehoda dvignili v višje nadstropje. Kmalu smo se znašli pod strmimi pobočji Plazkega Kuka, ki jih steza obide in vodi naprej v Travniško dolino.
Mi pa smo najprej zagrizli v malico, takoj nato pa v strme trave na Plazki Kuk (2019 m). Razgled je bil enkraten – pa smo šele začeli z grebenskim prečenjem! Po travnatem grebenu z občasnim skalnim vložkom smo nadaljevali preko manj izrazitih vrhov Planja (2092 m) in Travniški rob (2142 m) na Travnik (2256 m). Mudilo se nam ni in lahko smo uživali v hoji ali mehki travi, ves čas ob toplem jesenskem soncu.
S Travnika se proti jugu odcepi stranski greben, ki z druge strani zapira dolino. Najprej pa smo nadaljevali po bolj strmem grebenu na Plaski Vogel (2348 m), ki je tudi najbolj markanten vrh tu. Glavni greben se vleče naprej proti Lepemu špičju, vendar je do tja več divjih škrbin, da ne izgleda preveč mikavno.
Z vrha smo se spustili strmo navzdol proti jugozahodu vse do zakrasele dolinice in od tam po levi strani obšli strmo steno predvrha Vršaca. Preko nekaj skokov in na vrhu melišča smo našli lepe prehode do sedla Mala vrata med Vršacem in Čelom. Do vrha Vršaca (2236 m) je blizu, potrebno je premagati kratek skok.
Kar nekaj smo že prehodili, do izhodišča pa nas je čakala še dolga pot. Zato smo na Malih vratih počakali večer, tam je bila tudi edina zaplata snega ob poti, ki nam je prišla zelo prav (saj vemo, edini potoček je bil pri izhodišču). Noč je bila topla, brez sapice in ob nešteto zvezdah tudi zelo svetla. Tudi jutro je bilo toplejše kot po dolinah – ob 9h zjutraj pa nam je bilo že tako vroče, da nam je bilo kmalu žal, da nismo stalili nekaj več snega za na pot…
Za dobro jutro nas je čakala telovadba po strmem in ostrem grebenu na Čelo (2228 m). Od daleč izgleda zahtevno, vendar je poplezavanje prav prijetno. Z vrha je šlo bolj kot ne le še navzdol, a do izhodišča še zdaleč ni bilo blizu.
Pa širokem grebenu smo nadaljevali čez Glavo za bajto (2131 m), nižje pa smo se znašli v neverjetnem kraškem svetu. Visokogorski kras je pri nas sicer dokaj pogost pojav, a česa takšnega (in v takšnem obsegu) še nisem videl. Obsežne skalne terase so pravi škrapljast labirint, presekan z brezni in kanjončki, kot bi kak igriv velikan zlagal kocke in ustvarjal nadvse čudne oblike.
Hoja po takšnem sveta resda ni najbolj udobna, a mi smo se vseeno zabavali. Seveda bi si labirint težko zaslužil ime, če bi povsem gladko našli izhod iz njega. Mi smo hodili kar naravnost in se naenkrat znašli pred skokom nad spodnjim platojem. Malo smo se vrnili in opazili možice, ki so nas povedli preko zanimivih prehodov v spodnje nadstropje. Sam brez možicev gotovo ne bi tam iskal prehodov, saj od daleč ne izgleda nič kaj obetavno. Res zanimiv svet.
Malo naprej smo prišli do sedla Velika vrata, kjer smo prestopili markirano pot in nadaljevali pod Vrhom Škrila (rajši kot čez vrh smo šli spodaj po široki polici v blagodejni senci). Čakal nas je še zadnji kratek vzpon (pravzaprav dva) na dvoglavi vrh Kal (2001 m). Kot nekakšna utrdba na koncu grebena.
Z vrha smo se usmerili proti zahodu, kjer je spodaj vidna dolinica, ki naj bi nas pripeljala nazaj do planine Za skalo. Od zgoraj sprva izgleda prestrmo, a so se nam lepi prehodi čez steno kar sproti odkrivali, nižje nam je bilo v pomoč tudi nekaj možicev. Verjetno bi morali nadaljevati navzdol v isti smeri v gruščnato kotanjo, kjer bi morali najti prehod skozi ruševje. Mi pa smo prečili proti severu in prišli do še ene škrapljaste ploščadi, za njo pa smo spet odkrivali lepe prehode (brez poti in možicev), ki so nas pripeljali do dolinice po kateri poteka markirana pot z Velikih vrat.
Pot smo že videli nekoliko višje na pobočju, a smo nadaljevali po dnu doline skozi lep macesnov gozd. Žal se je macesnom kmalu pridužilo ruševje in iskanje prehodov je postajalo čedalje bolj brezupno, medtem ko nas je vleklo nazaj proti jugu. Sčasoma smo sprevideli, da to ne pelje nikamor in smo se odločili za preboj nazaj do markirane poti. Po nekaj borbe smo jo nižje končno dosegli in udobno sestopili do planine Za skalo, kjer smo sklenili krog. Sledil je še sestop v Vrsnik, najbolj pa smo se razveselili tistega potočka!
Mislim, da kaj dosti več ni potrebno pisati. Gre za eno tistih tur, ki ostanejo v spominu in nas opominjajo, da je lepe trenutke treba izkoristiti.