Silvo Baznik: Edini dan v tednu, ko je cesta na Vršič v tem mesecu
prevozna brez zapore, je privabila množico obiskovalcev.
Pri Erjavčevi koči komaj najdeva mesto za parkiranje in se pripraviva na pohodno turo. Stopiva na označeno planinsko pot, višje prečiva še eno serpentino in nadaljujeva vzpon po poti, ki jo kmalu osvetli sonce, ki je pokukalo izza Prisojnika in polepšalo v jesenske barve odete macesne. Višje nisva več sama. Po poti stopa stotnija obiskovalcev gora, nekaj se jih že vrača, ko prideva na sedelce med pobočji Nad Šitom glave in Prednjega Robičja. Pot zavije v senco proti severu in nato proti zahodu. Medtem ko je pot v senci, so macesni obsijani s soncem in kontrast med senco in osončenimi macesni je naravnost fantastičen. Lepo speljana in udobna pot le z nekaj manjšimi vzponi in spusti naju vodi proti gori, ki privlači z obilico macesnov in nekaj manjših jam, ki so ob obilnem deževju polne vode in pričarajo odseve gora na vodni gladini ter seveda enkratnimi razgledi na okoliške gore.Tik pod goro sonce obsije pot, le stene Mojstrovke in melišča pod njimi ostanejo v senci. Toplo je in marsikdo hodi v poletnih oblačilih. Prometa na poti je kar preveč za najin okus, a kaj hočeva, tako pač je in potrebno je pohiteti, da čim prej prideva na pobočje Slemenove špice, kjer se pohodniki malce porazgubimo.
Pričakajo nas žareči macesni, jezerca so brez vode, a zato razgledi niso nič manj lepi in eden od najlepših je sigurno pogled na Jalovec in Kotovo sedlo nad Tamarjem. Nič manj markantni niso pogledi na severna pobočja Mojstrovk, Travnika in Šit kot tudi na verigo Ponc, na nižje vrhove Suhega vrha, Visoke peči, Ciprnika in Vitranca med dolinami Planice in Male Pišnice. Pogled drsi še po vrhovih Kumleha, Robičja in za njima Špika s sosedi ter se zaključi na obrobju prehojene poti. Prepustiva se sončnim žarkom in dobrinam iz nahrbtnika in kot večina pohodnikov uživava na tem razgledniku.
Največji čar jeseni so številni odtenki barv listov dreves in rastlin, pri čemer prednačijo odtenki iglic macesnov, ki jih osvetlijo sončni žarki in oči kar ne morem odvrniti od tega čudeža narave. Ostaneva še nekaj minut in nato oprtava nahrbtnika, stopiva z vrha po pobočju navzdol in srečujoč vse več pohodnikov pohitiva nazaj na sedelce.
Odločiva se za krajši vzpon na Prednje Robičje. Lepo vidna neoznačena stezica, očiščena vej ruševja, naju popelje navzgor. Nekajkrat je potrebno malce poprijeti za skalo ali vejevje in že sva na grebenu, po katerem stopiva proti vrhu s skrinjico in vpisnim zvezkom. Vrh je izredno razgleden in je škoda, da ne beleži pogostega obiska. Je najvišji vrh v grebenu, ki se nadaljuje preko Zadnjega Robičja, Kumlehove glave, Malega Kumleha, Škrbinjka, Ivja in se konča na sotočju Male in Velike Pišnice.
Z vrha se vrneva na sedelce in po markirani poti nazaj na vršiško cesto, ki je polna parkiranih avtomobilov. Pospraviva opremo, odpeljeva v Dovje na pijačo in nato nadaljujeva pot v Ljubljano.