Silvo Baznik: Izhodišče ture na 1058 m n.v. Sonce ravno pokuka izza
Zajmenovih peči.
Parkirišče je že dodobra zapolnjeno in zato parkirava ob Kompas shopu, pripraviva opremo in greva na pot. Pred nama stopa kopica pohodnikov in kaj kmalu jih je nekaj tudi za nama. Sonce je obsijalo Ljubeljščico in odelo macesne v zlatorjave barve jeseni.
Hodiva po nekdanjem smučišču in zavijeva na oskrbovalno pot, kjer je sončna stran, medtem ko pobočje Begunjščice meče senco na Vrtačo in ruševje, med katerim se vzpenja markirana pot. Pri zgornji postaji malce zastaneva in pokukava na Zelenico in planinski dom, pred katerim je skupina planincev. Od vrhov nad domom odmevajo vriski gorskih navdušencev. Stopiva mimo koče in se povzpneva na vzpetino, od koder vidiva kamniti Stol, gozdnati Srednji vrh in južna pobočja Vrtače.
Modro nebo, sonce visoko na nebu, toplo kot poleti, vse to naju spremlja na vsakem koraku. Prekoračiva travnato ravnico in stopiva v področje gozda. Stopava po markirni poti do odcepa za Suho ruševje, kjer greva naprej po neoznačeni stezici. Stezica je postala pot, potem ko so posekali na poti ruševje in tako greva mimo velikih balvanov v območje zelenega ruševja. Počasi a vztrajno se dvigujeva, srečava nekaj pohodnikov in ko se povzpneva višje in se dolina odpre, pri možicu zapustiva stezo, ki gre dalje proti Zelenjaku in Palcu. Stopiva levo na melišče pod pobočji Vrtače, ga prehodiva in med travo in skalovjev se povzpneva na jugovzhodni greben.
Na grebenu zastaneva in si vzameva čas za ogled okolice. Vidijo se vrhovi Palca, greben Na Možeh, za njim v daljavi je vidna Košuta, spodaj je planina Zelenica in nad njo Begunjščica, sledi Srednji vrh in pobočja Stola. Nadaljujeva vzpon po grebenu, prečiva grape, se vzpenjava in nenadoma prileti kamen, zadane mojo čelado in nad seboj vidim planinca. Majhna nepazljivost in sreča v nesreči… Opozorim ju, da naj bosta previdna pri vzpenjanju, saj nista sama na gori. Višje ju prehitiva, prečiva strme trave in preko robu greva v naslednjo grapo, se povzpneva še višje in proti zahodu, kjer se obrneva na sever in končno stopiva na predvrh druge najvišje gore v Karavankah.
Čas je za daljši odmor. Na vrhu sva sama, le krokarji nama delajo družbo. medtem ko na glavnem vrhu kar mrgoli pohodnikov. Ptice so vajene planincev in nama jedo kar iz roke. Prav je, da malico deliva s krilatimi lastniki vrhov. Čez čas prideta za nama naslednja planinca in ko nama je dovolj posedanja in fotografiranja, se odpraviva še na glavni vrh Vrtače in kot se spodobi, naju eden od pohodnikov fotografira ob cepinu in pletenici, simbolu vrha. Sva na višini 2181 m in od tu gre najina pot le navzdol.
Z vrha greva po grebenu proti zahodu srečujoč večje število pohodnikov. Na enem delu je tabla, ki opozarja na možnost ponora. Verjetno je severno pobočje spodkopano in zato previdnost pri hoji ni odveč. Vedno nižje in nižje stopava in greben se počasi obrača proti jugu, pod zahodno stranjo grebena je globoko spodaj dolina V kožnah in nad njo se pne Belščica in za njo Svačica, Celovška špica in Stol. Na jugu je Smokuška planina in nad njo se vzpenja gorovje Begunjščice.
Nižje pot odvije proti vzhodu, preči melišča in počasi prehaja v gozd nad planino in ko greva mimo odcepa za Suho ruševje, skleneva najino krožno pot. Še nekaj sto metrov in sva na Zelenici, polni obiskovalcev. Stopiva do doma in se odžejava z dobro pijačo in nato zapustiva sončno Zelenico.
Hodiva po stezi, ki visoko preči pobočja Ljubeljščice in je še vedno obsijana s soncem, medtem ko nižje prevladuje senca. Iz gozda stopiva nad spodnjo postajo nekdanje žičnice in po odprtem narediva spust z zadnje vzpetine. Še zadnji koraki in sva pri avtomobilu. Pohodna oprema roma v prtljažnik, midva na sedeže in odpeljeva se proti domu.