Minuli vikend se nas je enajst članov Jamarske reševalne službe Slovenije podalo na zahtevno jamarsko vajo v Italijo.
Italijani so za tokratno vajo izbrali zares zahtevno jamo nad Sella Nevejo. Prisotnih je bilo okoli osemdeset reševalcev.
Mednarodna sodelovanja
Člani Jamarske reševalne službe Slovenije redno skrbimo za svojo pripravljenost v primeru nesreč z vajami doma, kakor tudi preko meja Slovenije. Odvijajo se različne vaje, v jamah, soteskah, na žičniških naprava … mednarodne vaje, kjer tujci pridejo k nam ali pa gremo mi k njim.
Tako je bila izvedena tudi zadnja vaja, kjer smo se jamarski reševalci iz Slovenije podali na vajo k našim zahodnim sosedom. Ker način reševanja med nami in njimi poteka povsem drugače, je vsekakor pozitivno, da spoznamo mi njihov način ter oni našega. Le tako bi v primeru večje nesreče lahko sodelovanje steklo nemoteno.
Vaja v jami Dio Anubi
Gre za visokogorsko jamo, saj je vstop vanjo na višini 2070 metrov. Jamo jamarji iz Trsta in okolice raziskujejo šele dve leti. Že sam dostop do jame terja nekaj kondicijske pripravljenosti. 
Do zgornje postaje, do koder v zimskih mesecih pripelje gondola, smo se pripeljali s terenskimi vozili (prva skupina v petek s helikopterjem), od tam pa je bilo potrebno do jame nadaljevati peš še vsaj eno uro. Zadnji del je brezpotje, katero je bilo dobro označeno s strani italijanskih jamarjev, saj sicer vhod v jamo ne bi bilo enostavno najti.
Majhna odprtina, v katero se naenkrat lahko stlači le en jamar, je po vrh vsega tudi precej neopazna.
Vaja je potekala tri dni, od petka do nedelje. Prva skupina se je v jamo podala v petek zjutraj ter se v soboto zjutraj vrnila iz jame. Ostali smo hodili v jamo postopno po skupinah, tako da je zadnji jamar iz jame prišel v nedeljo zjutraj, ko so ven prišla tudi nosila.
Temperature v visokogorskih jamah so precej nizke, ena do dve stopinji. Zato je takšna vaja še toliko bolj zahtevna. Za piko na i pa nas je v zgornjem delu jame voda precej namočila, tako da smo ves čas morali skrbeti za 
ogrevanje (z bivak vrečami, rezervnimi oblačili). Zgornji del jame ima toliko ožin, da ni možno skozi spraviti ponesrečenca v nosilih. V tem primeru smo vajo izvedli samo v predelih, kjer smo lahko nosila s ponesrečencem dobili skozi, v preostalih, ozkih delih je oseba, ki je bila namišljeni ponesrečenec samo za vajo šla sama in ne v nosilih.
Zavedamo se, da so tovrstne vaje zelo zahtevne, kaj šele, če pride do nesreče v takšni jami. Potrebnega bi bilo veliko miniranja, saj je ogromno preozkih delov, kamor nosila s ponesrečencem ne morejo.
Pripravila: Mateja Mazgan
Fotografije: Damjan Šinigoj