Srednji svet: Deževne podobe Snežnika v nekaj posnetkih in kratki besedi.
Koncert za veter in dež
Moker gozd je čudovit svet svetlečega se bukovega listja.
Slovenska drevesa so naša zelena nebesa.
Vedno so lepa, naj stojijo pokonci ali počez.
Votel piš naznanja bližino čudovitega kraja.
Brez odlašanja stopim vstran z lovske poti.
Kjer imajo celo drevesa svoja ušesa.
Na meji bukovja in čutenja mokrih vej borovja obstanem.
Prisluhnem glasovom vetra, ki teče skozi krošnje dreves.
Pihalni orkester utihne, na Snežnik je pripeljal oblak.
Po kratkem premoru se zasliši nov stavek koncerta.
Kot mala tolkala udarjajo debele kaplje po listju in pelerini.
Gora zlahka vsrkava vase vse, vodo in zvoke.
Ob poti so znamenja. Jih prepoznavam, poznam njihov pomen?
Pri skali, kjer sem večkrat pomeditiral, izgubim stik z dežjem.
Glasbi vetra je sledil nov tihi refren škrabljanja dežja.
Zadnji metri gore so goli, večinoma svetlozeleni, ponekod sivi.
Veter dviguje pelerino kot kak navihan fant dekletu lahno ji krilo.
S primorske strani butne vame nov val hitrega zraka.
Andrej je sam in jaz njegov edini gost na ta dan.
Zakurjena izba daje prijetno zavetje pred ujmo.
Ali se zavedamo narave teh temnih, ploskih oblakov?
Pred kratkim sem bil na predstavitvi knjige Vožnja v svobodo.
Nisem se najbolje znašel sredi tistih ljudi. Kaj svoboda je?
Vsak ima svojo pot in sredstva, da jo prehodi.
Voda vedno najde pravo pot, njeno najboljšo različico.
Z neba najprej potuje skozi očem nevidni svet, tako kot duša človeka.
Tudi drevesa na gori ubirajo svoj način, iščoč svojo pot k svetlobi.
O, kako velik je postal Mali Obrh!
Z vodo nas krepko polivajo in še nas bodo zalivali.
Cerkniško polje je dobilo podobo prostranega jezera.
Iztok Snoj